Golobov kolaps s Hovnikovo in Martićevi na urgenci

Last Updated on: 2nd oktober 2023, 09:52 dop

Zvezdanu Martiću so v dveh mesecih tri sodelavce odpeljali na urgenco. Ta teden so odpeljali voditeljico Valentino Plaskan. Kolaps zaradi zapravljivih službenih poti in pretakanja javnega denarja preko nevladnih organizacij v zasebne žepe vladnih funkcionarjev in njihovih bližnjih pa je doživel tudi premier Robert Golob. Iz njegovega kabineta in ministrstev mi v tednu dni niso poslali preproste preglednice, kdo vse je na posameznih poletih letel z najetimi zasebnimi letali, ki jih je premier plačal avgusta. Namesto podatkov so pošiljali pojasnila, kako bi moral javnost obveščati o tistem, o čemer ne morem, ker premier prikriva podatke. Hkrati smo izvedeli za potratne turistične izlete v New York. V Tarči Erike Žnidaršič smo lahko opazovali, da prikrivajo tudi njim: po vzoru premiera niti ministri niso poslali točnega pregleda stroškov poletov z letali. Premier je velik vzgled zapravljivosti in prikrivanj. Smo pa izvedeli vsaj, da je soprog Golobove ministrice Sanje Ajanović Hovnik zasebno za polet v New York plačal 973 evrov, ministrica pa je v istem letalu za isti razred “javno” 3612 evrov. Na Siol.net pa je Aleksander Kolednik objavil, da so na zunanjem ministrstvu Tanje Fajon (SD) septembra za prevoz kar osemčlanske delegacije na OZN v New Yorku uspeli po glavi plačati povprečno celo 4384 evrov. A del kart je bil za dražji poslovni razred. Anže Logar (SDS) je pred dvema letoma, v delegaciji so bili štirje, za prevoz na isti dogodek po osebi plačal 956 evrov. Še manj kot soprog Ajanović Hovnikove. Oblast živi na veliki nogi. Od ljudi pa zahteva, da delajo solidarnostne sobote in pobira dodatne prispevke. Da to plača.

Kam je letela tudi Tina in kdo še?

Edino, kar so iz kabineta premiera zadnji teden bolj točno razkrili, je, da se je z najetim vladnim letalom dvakrat vozila uradna spremljevalka Tina Gaber in da se je premier z najetim zasebnim letalom vrnil iz dopusta v Grčiji zaradi katastrofalnih poplav. Ta strošek, ker je šlo za nenapovedan dogodek, dnevne letalske povezave iz Grčije pa niso najboljše, je razumljiv. Da skrivajo podatke, kdo vse je bil na posameznih najetih reaktivcih, pa ne. Morda je razlog, ker ne želijo razkriti, ali se je iz Grčije z Golobom vrnila tudi uradna spremljevalka Gabrova. Kar pa ne bi bilo narobe, saj je bil polet tako ali tako plačan.

Pa če je letel Golob sam ali s Tino. Ob sistematičnosti prikrivanja podatkov javnosti smo v Tarči ob Sanji Ajanović Hovnikovi dobili prikaz, kako nam uvajajo sistem, ki pobira denar podjetjem in ljudem zato, da ga potem vladajoči politiki delijo svojim prijateljem, sorodnikom in organizacijam in to za opravila, ki jih nihče ne potrebuje. Nevladniki so glavni hit. Za sto tisoče evrov.

Odzivi so bili tudi takšni:

Tako je to v Tarči opisala Erika Žnidaršič: “Gre za 300.000 evrov, desetkratni znesek stroškov potovanja ministrice Sanje Ajanović Hovnik in njene skupine v New York. Denar je na razpisu njenega ministrstva v sumljivih okoliščinah prejel inštitut njene prijateljice. Ta je tudi posredno povezan s podjetjem v solastništvu ministričine mame, pred začetkom ministrovanja pa je bila solastnica podjetja ministrica sama. Dogajalo se je sredi poletja tik po vrnitvi ministrice in njenih sodelavk iz New Yorka. Denar je delil direktorat za nevladne organizacije, ki ga vodi ena od udeleženk potovanja v New York. Našli smo tudi povezave vpletenih oseb na preteklih delovnih mestih, kjer je služboval tudi mož Ajanović Hovnikove, sicer nekdanji kriminalist.”

Podjetje Smart center, ki ga je ministrica ustanovila, od lanskih volitev pa je v lasti njene mame, bi naj povrhu zaračunavalo sedem odstotno provizijo za pomoč zasebnim zavodom in podobnim “nevladnikom” da so na razpisu dobili vsak več sto tisoč evrov. Podjetja, ki so uporabila pomoč, so bila uspešna. Tudi Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES), ki ga vodi Kaja Primorac. Ki je tudi med soustanovitelji Smart centra. Druga ne. Le zakaj?

Primer Robert Golob je že sporočil, da podpira svojo ministrico. Pri stroških za New York bi naj šlo za nepomembne vsote za državo. V primerjavi z Golobovimi najetimi zasebnih reaktivcev, pri katerih prikrivajo vsebino, res. Pri družinskih biznisih povezanih oseb z ministrstvom pa to tudi ni nič novega.

Doslej že trikrat urgenca v času Martića

Da bi politiki lahko brezskrbno potovali z letali in razmetavali denar svojim nevladnim organizacijam in družinskim podjetjem, potrebujejo oslabljene medije z nesposobnimi šefi in uredniki, ki se na vso moč kregajo sami s sabo. Kar se tudi dogaja. Že dolga leta. Valentina Plaskan, ki so jo zaradi takšnega notranjega dogajanja na TVS ta teden odpeljali na urgenco, je v zadnjem letu osvežila ekipo voditeljev in novinarjev, ki niso veliko delali, raje so protestirali, da bi zamenjali vodstvo, ki ni bilo dovolj levo. Pomladitev v obliki Plaskanove so gledalci dobro sprejeli. Za moderne televizije na Zahodu so normalni simpatični in bistri voditelji, ki se trudijo in niso podobni tistim v Severni Koreji, kjer državna televizija nima konkurence in je na ekranu lahko karkoli. Prihod Plaskanove je sprožil upor. Nič političen. Ogrožala je vrtičke in razkrivala nesposobnost. Nič bolj ne razjezi nesposobnih novinarjev kot konkurenca, ki jih ogroža. Že z obstojem jih je. »Samo dogajanje je bilo res travmatično, na neki točki sem mislila, da doživljam infarkt, tiščalo me je pri srcu, moje telo se je treslo, nisem mogla normalno dihati niti hoditi ali sedeti,« je občutke ta teden, ko jo je zvilo, za Slovenske novice opisala Plaskanova.

Že pred Plaskanovo je kolapsirala pooblaščenka za mobing Ines Smerke, na katero je Martić pritiskal, da bi pripravila ugotovitve v enem od primerov. Martiću s tem, ko je kolapsirala, Smerketova ni ugodila. Po neuradnih informacijah so bile Martićeve zahteve povezane z odgovorno urednico Jadranko Rebernik, ki se je je Martić takrat še poskušal znebiti, levičarski aktivisti na TVS pa so jo, ko so stavkali, da bi vladajoče stranke hitro prevzele RTVS, obtoževali tudi mobinga, ker jim ni bila pripravljena vodenja uredništva prepustiti, da bi tam namesto informativnega programa, ki ga plačujemo, ponujali propagando za svoje zasebne stavkovne cilje. Zaradi teh ovadb so k Rebernikov prišli celo kriminalisti. Kar kaže, kako zmešana je naša država. Če je Martić res poskušal vplivati na pooblaščenko za mobing, da bi s tem dosegel diskreditacijo Rebernikove, je šlo za grobo zlorabo položaja predsednika uprave RTVS. Da so pooblaščenko za mobing odpeljali na urgenco, pa je dejstvo, to sem v Spletnem časopisu razkril v začetku septembra.

Po govoricah na RTVS Martić namerava medtem funkcijo pooblaščenke celo ukiniti. Bojan Požar je o tem zapisal:

Pred Smerketovo pa so k zdravnikom zaradi izčrpanosti odpeljali že voditelja Nejca Krevsa, ki je tudi eden od mlajših voditeljev in novinarjev, ki jih je Martić ta mesec degradiral v sodelovanju z nezakonito (brez razpisa) nastavljenim vršilcem dolžnosti direktorja televizije Andražem Pöschlom in nezakonito nastavljeno vršilko dolžnosti odgovorne urednice Polono Fijavž, o kateri so šele konec tedna novinarji izrekali mnenje, kar je pogoj za prevzem funkcije odgovornega urednika. Čistke pa je izpeljala že prej. Kar je bila kršitev zakona. Krevs pa je kolapsiral še preden je izvedel, da je “odrezan”. Konec julija. Tudi on se v težavah, kot Plaskanova, ni znašel, ker bi bil nazorsko iz desne ali ker bi bil povezan s strankami z desne. Kar to ni. To vam lažejo. Lažejo vam to o Plaskanovi in o Krevsu.

Krevs kot Marcel Štefančič Aste Vrečko

Javnosti je postal znan po tem, ko je državo pretresla afera Radiator (Fotopub). Ko je afera, po tem, ko je samomor storil Roman Uranjek, pritegnila veliko pozornost javnosti, smo izvedeli, da je z Dušanom Josipom Smodejem Krevs po prevzemu oblasti Roberta Goloba naredil intervju z novo ministrico za kulturo Asto Vrečko (Levica). Novinar, ki bi bil po nazoru bolj na desni, denimo Igor Pirkovič, tega privilegija na začetku mandata ne bi dobil. Ko me je lani na Siol.net Golob s pomočjo svoje izkušene politične operativke v medijih Vesne Vuković in novega vodstva Telekoma odstopil kot odgovornega urednika Siol.net in nastavil Mihaela Šuštaršiča, je ta takoj cenzuriral mojo nekaj mesecev prej objavljeno kolumno točno o teh zapletih, ker sem v njej razkril preveč. Med drugim sem opozoril:

“Smodej je za levi blok neroden, ker je bil eden od obrazov protestov proti prejšnji vladi, ki jih je soorganizirala Levica Luke Meseca in se jih je Mesec z drugimi pomembnimi politiki danes vladajočih strank tudi udeleževal. Po volitvah, ko je Levica skupaj z Robertom Golobom prevzela oblast, je Smodej kot urednik spletnega portala Kulturnik tudi že naredil intervju z novo ministrico za kulturo Asto Vrečko. Ministrica je zadnje dni pojasnila, da ni vedela, da prihaja k njej prav Smodej, povedali naj bi ji le, da jih je za portal v lasti Beletrine kontaktiral novinar TVS Nejc Krevs. Kar je tudi nenavadno. Beletrina je zasebno podjetje na področju kulture, ki je dobro povezano z levim in desnim polom v politiki in ki, kot vsa takšna podjetja, pogosto poskuša vplivati na medije. Da novinarji TVS neposredno delajo zanje in jih, tak je vsaj videz, tam celo plačujejo za intervjuje s politiki, je pa novost. Zanesljivo so plačevali vsaj Smodeja. Ali so Krevsu na televiziji dovolili to dodatno delo, še preverjamo. Intervjuji z zaslužnimi novinarji po volitvah pa so vzorec. Ni tak le Smodej. Spomnimo, da je novinar in dolgoletni član nadzornega sveta levega tednika Mladina Marcel Štefančič, ki je pred volitvami v Studio City TVS skrbel za propagando Roberta Goloba in celo javno zahteval od novinarjev, ki jih je je*** več, da morajo slediti njegovemu “uporniškemu” vzgledu in ne strokovnim pravilom poštenega ravnanja uredništva, takoj po volitvah naredil velik intervju z Robertom Golobom, v katerem je Golob napovedal “depolitizacijo” RTVS, torej odstavitev vseh najpomembnejših direktorjev, programskih svetnikov in nadzornikov.”

Tak posnetek z intervjuja Smodeja in Krevsa z Asto Vrečko je, ko je državo pretresla afera zaradi domnevnih zlorab mladenk pod vplivom mamil za posilstva, krožil po spletnih omrežjih:

Kolumna, ki jo je novi Golobov urednik Siol.net moral cenzurirati, ker je razkrila preveč, je bila takšna:

V cenzurirani in današnji kolumni pišem o dogajanju z imeni in priimki. To je za novinarstvo običajno. Ni naše delo prikrivanje ljudem. Ta teden pa smo lahko spremljali objave v medijih o bolj daljni preteklosti, kako bi naj zaradi obsežnih šikaniranj iz RTVS množično vozili novinarje, voditelje in zaposlene na urgenco. A v teh zapisih, ki so jih objavljali tudi precej resni mediji (ob Mladini, denimo Večer) ni bilo imen tistih, ki so padali v nezavest in celo imena avtorjev teh očitkov so bila prikrita. Pisal bi naj to novinarski aktiv TVS. Brez imena zastopnika. Objavljena je bila, skratka, čistka propagandna anonimka. Ne prva. Imeli smo tudi že anonimno organizirane vsakotedenske proteste, ki so jih isti novinarji močno spremljali in prikrivali ljudem, kdo je v ozadju. Politiki, ki danes vladajo, so bili. Ko so se proti tej novi vladi pojavili organizirani legalni protesti, pa so neposredne prenose, zdaj že kot voditelji z novega vrha, takoj prepovedali. To je storil vršilec dolžnosti direktorja televizije Andraž Pöschl. S tem je dejansko odstavil Jadranko Rebernik še preden je potem sama odstopila. Prevzel je vlogo odgovornega urednika.

S takšnim ravnanjem, ko prikrivajo imena, kar onemogoča preverjanje in ko se ne podpišejo pod hude obtožbe, kar odvzame vsako verodostojnost, in ko se požvižgajo na pravno ureditev, ker je za njimi oblast, ti “medijski delavci” diskreditirajo in onemogočajo predvsem tiste, ki v medijih dobro delajo ali se vsaj trudijo, da bi.

Plaskanova je za Slovenske novice to ta teden to prakso opisala tako:

»Mislim, da vsakdo, ki si drzne razmišljati z lastno glavo, ob tako očitnih dvojnih merilih pri poročanju podvomi o kredibilnosti takšnega medija. To so žalostne podobe naše medijske krajine, ki afirmirajo eno izmed vodil propagandnega aparata iz enega najtemnejših obdobij človeške zgodovine: “Če poveš dovolj veliko laž in jo neprestano ponavljaš, ji bodo ljudje sčasoma verjeli.”

Da je vlada Roberta Goloba vzgled zapravljivosti, vemo že od takrat, ko je mandat začela s povečanjem števila ministrstev za kar pet, torej z obsežnim dodatnim zaposlovanjem funkcionarjev, ki jih nihče ne potrebuje. Nagrajevanje svojih nevladnikov je del te igre. Od zadnjega tedna pa je še bolj jasno tudi, da so na vso moč za “javno” in “nevladno” in proti zasebni lastnini in kapitalu, ker preprosto ne marajo nobene konkurence, ki bi jih ovirala pri črpanju davkoplačevalskega denarja.

To je ta solidarnost, ki vam jo pridigajo in za katero plačujemo višje davke in prispevke.

In še višji bodo. Razvoja pa vse manj.