Bo po neuspešni denacionalizaciji še ob hišo?

“Spoštovani gospod predsednik!

V hudi stiski se obračam na Vas, da Vas seznanim z nasiljem, ki ga izvaja sodišče nad mano v izvršilnem postopku, saj se na silo prodaja mojo hišo na Draveljski 14 za plačilo stroškov postopka denacionalizacije zavezancu v višini 7.000 evrov + obresti in to neupravičeno, ker jih skladno z ZDen in ZUP/86  ter sodno prakso Vrhovnega sodišča nisem dolžna plačati, poleg tega pa jih zaradi denarne stiske tudi ne morem. 

Izvršba poteka na podlagi dveh sklepov Upravne enote Ribnica, ki sta bila izdana v ponovljenem postopku denacionalizacije, ki vsebujeta najhujše kršitve procesnega in materialnega prava in mojih ustavnih pravic ter bi morala po vseh predpisih biti izrečena za nična, čeprav bi izvršba morala potekati na podlagi odločbe upravnega organa v Ribnici 330-39/2005 z dne 22.7.2010, s katero je bil moj zahtevek za vračilo očetove domačije v Srednji vasi pri Dragi zavrnjen, v 2. točki pa je bilo odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kar je v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen) in ZUP/86 ter uveljavljeno sodno prakso VSRS I Up 190/2001.in I Up 566/2002. Ta odločba je postala pravnomočna s sodbo I U 1706/2011 z dne 22.5.2012 in kot taka zavezuje stranki, upravni organ in sodišče in s pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ne bo odpravljena ali spremenjena na zakonit način (kot tudi v sodbi VSRS III Ips 547/2008).

V mojem primeru pa je bila pravnomočna odločba spremenjena na nezakonit način.

Navedena sklepa sta bila namreč izdana v ponovljenem postopku, in sicer na podlagi tožbe zavezanca oziroma sodbe Upravnega sodišča I U 1721/2011 z dne 29.5.2012, ki temelji na napačnem pravnem stališču, in sicer da gre v postopku denacionalizacije za pravdni postopek oziroma. za stranki z nasprotujočimi si interesi, kar je v očitnem nasprotju z ZDen in že citirano sodno prakso VSRS, in ker sem v postopku izgubila, da sem dolžna plačati. Čeprav bi sodišče moralo zavezančevo tožbo zavreči skladno z 18. členom ZPP in 8. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker ni pristojno za spreminjanje pravnomočne upravne odločbe, v katero se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, določenimi v 225. členu ZUP, o katerih odloča upravni organ, je upravno sodišče odpravilo 2. točko v pravnomočni odločbi, zadevo vrnilo organu 1. stopnje z izrecnim napotilom, da mora pozvati upnika k priglasitvi stroškov in upoštevati stališča in mnenja, ki izhajajo iz sodbe, kar je organ tudi naredil, in to sta potrdila organ 2. stopnje in Upravno sodišče, kjer so iste 3 sodnice potrjevale svojo lastno odločitev iz sodbe IU 12721/2011. 

Preprečeno mi je bilo, da bi lahko aktivno sodelovala v  postopku in vplivala na odločitve, ki posegajo v moje pravice, utemeljene na ZDen in ZUP/86 ter uveljavljeni sodni praksi VSRS. Tožbe mi niso poslale, nisem imela možnosti sodelovati v postopku, niti mi niso poslale sodbe, čeprav bi jo skladno s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 morale, v pravnem pouku pa so navedle, da pritožba ni dovoljena. Preprečena mi je bila pravica do pritožbe na VSRS, ki je v tem primeru redno pravno sredstvo (odločbe Ustavnega sodišča Up-258/03, Up-I-74/05. Up-353/02). 

Ravnanje sodnic je bilo protipravno, ker njihove zavestne, namerne in očitne hude kršitve zakonitosti in velike nepravilnosti v postopku predstavljajo kvalificirano stopnjo napačnosti (tako tudi v sodbi VSRS II Ips 49/2017, II Ips 35/2015).

Tako sta bila v postopku denacionalizacije poleg pravnomočne odločbe 330-39/2005 z dne 22.7.2010 pod isto številko na podlagi napotkov iz sodbe 1721/2012 izdana še sklepa 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.2013, s čimer je bil kršen četrti odstavek 225. člena ZUP. Skladno s sodno prakso VSRS je izdaja upravne odločbe izven katerega koli upravnega postopka, predvidenega z zakonom, protipravno ravnanje državnega organa po 26. členu Ustave RS (sodba VSRS III Ips 56/98).

Čeprav je uradna oseba imela možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči Upravnega sodišča (sodbe VSRS X Ips 738/2008), je v mojo škodo v celoti sledila napotkom iz sodbe I U 1721/2012, enako pa, kot že rečeno, tudi organ 2. stopnje in Upravno sodišče, kjer so iste sodnice potrjevale svojo lastno odločitev.

S sklicevanjem no sodbo I U 1721/2012 je ista uradna oseba upravnega organa odločila tudi v postopku ničnosti obeh sklepov, kršena pa je bila moja pravica do poštene obravnave tudi pred ostalimi pritožbenimi organi..

Menim, da mi rezultat navedenih protipravnih ravnanj ne bi smel iti v škodo, saj kot izhaja iz ustavne odločbe Up.3760/07,  je splošno pravilo, izvedeno iz ustavnega načela kontradiktornosti, da osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovat in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega sojenja ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe, niti s tem, da bi se drugo sodišče v poznejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka (odl. US VI, 71, Up-39/95).

S svojo izvršitvijo bosta oba sklepa povzročila kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1 (pridobitev premoženjske koristi na škodo mojega premoženja, ne da bi za ta prehod obstajala ustrezna pravna podlaga) ter kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. 

Spoštovani gospod predsednik, srčno upam, da bo ta vnebovpijoči primer, v katerem so kršene moje ustavne pravice do pravnomočnosti, zakonitosti, kontradiktornosti, pritožbe… in s katerim se dela škoda ugledu slovenskih sodišč oziroma naši pravni državi, zame ugodno rešen oziroma, da boste na podlagi mojih utemeljitev ukrepali v smislu ustavitve prodaje naše hiše oziroma odvzema našega ljubega doma na podlagi sklepov, ki ju je izposloval zavezančev odvetnik, za kar Vam bom neizmerno hvaležna. Izgube našega ljubega doma na zgoraj opisani način pri mojem slabem zdravju in starosti 77 let namreč nikakor ne bom prenesla. 

Vas lepo pozdravljam!

Anica Miklič”