V Švici evtanazija ni posel medicine

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:54 pop

NAJ OSTANEM ALI GREM

Na ozadju razpadlega državnega zdravstvenega zdravstva in obubožanega pokojninskega sistema potekajo že več tednov obsežni vseslovenski upokojenski protesti. V dogajanje se je vmešala predsednica države Nataša Pirc Musar. S politikantskim manevrom podpore zakonu o evtanaziji poskuša odvrniti pozornost javnosti od perečih družbenih tem.

V tem trenutku so središče pozornosti upokojenci, njihove stiske tako finančne kot zdravstvene. Baby boom generacija se je postarala in se soočila s posledicami zgrešenih potez v preteklosti. Namesto pokojnin na svojih osebnih varčevalnih računih so v socializmu in v tranziciji z veseljem ugriznili v socialistično vabo o zastonjskem kosilu. Obljubljali so jim, da bodo na starost imeli vse zastonj, ker so pridno gradili socializem, ki je nato propadel. Zgodba se je ponovila še v samostojni Sloveniji. V zameno za prazne obljube so današnji upokojenci v parlament redno volili skrajne levičarje, ki sedaj za preživetje še vedno socialističnega zdravstva in pokojninskega sistema namesto dostojne starosti od njih terjajo poslednje žrtvovanje. Upokojenci so ostali v rokah s prazno obljubo, živeli pa naj bi od vzvišene moralne pozicije. Zakaj je torej koncept evtanazije oziroma asistiranega samomora tako problematičen v Sloveniji in manj v Švici? Ali povedano drugače, ali je kontekst v katerem se ga implementira, pomemben?

Kaj je evtanazija in kaj pomoč pri samomoru

Najprej o Švici, ker imamo na tem področju največ podatkov. V Švici ne poznajo evtanazije temveč to imenujejo asistirani samomor. Evtanazija predpostavlja, da postopek končanja življenja izvede druga oseba, ker po zakonu ni dovoljeno. Samomor je seveda povsem druga kategorija. Nihče ne bo nekoga, ki se je ubil, sodil na sodišču in ga za odvzem (lastnega) življenja poslal v zapor. Absurdnost takega početja je več kot očitna. Asistirani samomor so v Švici uvedli že v štiridesetih letih dvajsetega stoletja. In že tukaj vidimo prvo politikantsko potezo predsednice Pirc Musar. Medicina je od tega časa naredila dobesedno kvantni preskok. Velik del tega razvoja je bil vložen tudi v preprečevanje morebitnega trpljenja ob smrti, ki neizbežno pride. Razvoj znanosti tako jasno kaže, da se potreba po evtanaziji ne povečuje temveč kvečjemu zmanjšuje. Medicina je napredovala do te mere, da je trpljenje bolnika zaradi bolečin jasno opredeljeno kot huda strokovna napaka. V Švici se vseeno za asistirani samomor odloči v povprečju okoli 1.5% od vseh umrlih, ki jih je letno okoli 65.000. Lani se je za to odločilo 1.282 ljudi. Približno ⅓ jih je trpela zaradi raka, ostali zaradi bolezni povezanih s starostjo, srčno žilnih bolezni ali kroničnih bolečin. Pomoč pri samomoru v veliki večini primerov sploh ne nudi zdravnik, ampak za to usposobljeno tehnično osebje. Stališče švicarske komisije za medicinsko etiko, je za razliko od slovanskega literarnega rokokoja, protestantsko učinkovito in švicarsko sterilno. Kar je slovenska Komisija za medicinsko etiko izčrpno in v izbranem jeziku argumentirala na več straneh, je švicarska opravila v treh stavkih, ki jih lahko strnemo v preprosto: “To ni medicinski poseg. To ni naš posel.” Nato so v naslednjih dveh do treh paragrafih “kelih s strupeno pijačo” poslali naprej svojim kolegom po družbenem statusu, pravnikom. S tem so učinkovito javnosti razložili, da je odločitev za smrt vsestransko in v veliki meri tudi pravno vprašanje. In da so kot zdravniki pripravljeni sodelovati izključno pri dajanju mnenja o stanju bolnika. Vsekakor pa ne pri tem, kaj naj bolnik naredi, izvajanju nemedicinskih posegov ali celo napeljevanju.

Vendar pa to ni edina problematična točka celotnega etičnega vprašanja asistiranega samomora. Dva ključna elementa pri vpeljavi možnosti za asistiran samomor sta: avtonomnost odločitve (brez prisile ali napeljevanja) in informirano sprejetje odločitve. Zato je družbeni kontekst v katerem udejanjamo možnost asistiranega samomora tako pomemben. Tukaj pa naletimo na bistveno razliko med Slovenijo in Švico. Kot sem predstavil že v uvodu in razložil v prejšnjih člankih, v Sloveniji so starostniki (ki so tudi daleč najštevilčnejši morebitni uporabnik) zgolj nosilci obljube, da jim bo generacija njihovih otrok in vnukov zagotovila dostojno starost. Za razliko od tega so v Švici upokojenci dejansko osebni lastniki kapitala privarčevanega za pokojnino. Švicarska pokojnina je v ⅔ do ¾ sestavljena iz drugega in tretjega stebra, ki je osebna last vsakega upokojenca. Ta pokojnina je zadosti visoka, da upokojenec iz nje plačuje zdravstveno zavarovanje. Švicarski upokojenec ni lastnik obljube, ampak je lastnik kapitala, s katerim si plačuje storitve. Te storitve pridejo zato hitro in profesionalno in so neodvisne od države. Družbi ni v breme, ampak je delodajalec mlajši generaciji. In čeprav je jasno, da tudi v Sloveniji nihče ne želi upokojencem smrti, je kolektivistično socialistični pristop obljubo o dostojni starosti neizbežno spremenil v breme pokojninski in zdravstveni blagajni. Ali povedano drugače, v Švici ti bodo smrt morebiti želeli sorodniki, ki se nadejajo dediščine. V Sloveniji ti jo bo država, ker si ji breme. In čeprav je oboje skrajno zavržno, lahko hitro ugotovimo, v katerem sistemu boste na boljšem.

Nedelujoče zdravstvo viša število samomorov

Tukaj pa ponovno pridemo do razpadlega slovenskega državnega zdravstva. Kako pričakujete, da se bodo težki bolniki (po večini starostniki) lahko informirano odločali za asistirani samomor v Sloveniji, kjer so breme? Podatki kažejo, da je velik del prebivalstva žal odrinjen že od primerne zdravstvene oskrbe. Dokaz za to je več 130.000 ljudi brez dostopa do osebnega zdravnika in celo uporabljanju urgentne medicine kot nadomestka za omejeno dostopnost. Leta dolge čakalne dobe za nekatere specialistične posege. Nepotrebne smrti, ne samo zaradi zdravniških napak, ki so posledica preobremenjenosti in amaterske organiziranosti, ampak celo zato, ker ni kapacitet kot so reševalna vozila. Uvajanje še hujšega državnega monopolizma bo situacijo samo še zaostrilo. V Švici zavarovalnice plačajo vse potrebne posege brez izjeme. V Sloveniji ZZZS prešteva koliko posegov bo plačanih. Tisti, ki so čez kvoto, bodo pač izviseli. Ali povedano drugače, kako ste lahko prepričani, da uničeno slovensko državno zdravstvo ne bo celo vzpodbujalo ljudi v odločitev za asistirani samomor? Saj nenazadnje ljudje niso plačniki storitev, ampak samo nosilci obljube, da jim bodo storitve zagotovljene. In nenazadnje, da ne pozabimo omeniti same stopnje samomorilnosti v Sloveniji. Ta je sicer kompleksnejši družbeni problem, vendar v dobršni meri tudi posledica odpovedi zdravstvenega sistema, ki bi lahko marsikatero tako smrt preprečil. Kako v takem sistemu lahko kdorkoli zagotovi, da se bolnik ne bo odločal za samomor zaradi tega, ker ga je sistem pustil na cedilu temveč zato, ker resnično ni več pomoči?

Ob vseh problemih, ki jih ima slovensko državno zdravstvo za zagotavljanje storitev tistim, ki si krčevito želijo videti še enega sončnega vzhoda, pogleda v oči otrok, vnukov, partnerja, prijateljev, ne glede na trpljenje, je preprosto nelogično (če že ne nemoralno) razpravljati o tem, kako bomo omogočili izvedbo samomora ljudem, ki jih je v tako stanje morebiti porinil celo sistem sam? Zavedati se je potrebno, da je Švica uvedla možnost asistiranega samomora zato, ker imajo dovolj veliko zaupanje v družbeni (pokojninski, socialni, zdravstveni) sistem. In ne obratno, ker naj bi možnost asistiranega samomora predstavljal nekak družbeni napredek in realno izboljšavo sistema. Da se v to ideološko zgodbo spušča predsednica države, ki raje verjame nerazgledani birokratki kot pa znanstvenikom iz področja medicine in prava je neumnost brez primere. Sam osebno podpiram svobodno izbiro posameznika o tem, kdaj bo končal svoje življenje. Vendar pa preprosto ne morem mimo tega, da je najprej potrebno poskrbeti za odlično delujoče zdravstveno in pokojninsko varstvo, saj je le to edino zagotovilo, da se bodo ljudje lahko brez napeljevanja in informirano odločali za končanje življenja. To pa pomeni, da naj tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, najprej zagotovijo, da bo zadosti bolniških postelj postlanih s primernimi rjuhami, preden bodo začeli zdravstvene delavce proti njihovemu poklicnemu poslanstvu siliti v izdelovanje mrliških prtov. In če so tako zaverovani v svoj prav ne dvomim, da se bodo dela lotili z enakim zagonom, ki ga izkazujejo pri zagovarjanju asistiranega samomora, ter končno razformiralli še vedno socialistični zdravstveni in pokojninski sistem.