Sodišče: Kdo je okvaril zdravje Nike Kovač in prizadel njeno zunanjost, ni za javnost

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:53 pop

Ker je politična aktivistka Nika Kovač javnost obvestila, da je zaradi napada nanjo tudi pravnomočno na pol leta pogojno obsojen neznano kdo, sem okrajno sodišče v Ljubljani zaprosil za sodbo. Ker gre za napad na pomembno javno osebnost, je za javnost pomembna informacija, kdo je bil obsojen. To je tudi test javnega delovanja sodstva. Sodišče mi je po dobrem tednu sodbo poslalo, a brez imen. Celo to, da je bila napadena in prejela udarec v ramo, zaradi česar je bila poškodovana, Nika Kovač, iz sodbe ni mogoče ugotoviti. Ime in priimek Kovačeve, ki vodi premierov strateški svet za omejevanje sovražnega govora, sta izbrisana. Je pa razvidno vsaj, da je sodila sodnica Barbara Vehovar Meze in da je sojenje brez glavne obravnave (in s tem tajno) potekalo, ker je tako predlagala državna tožilka Anja Savić. Slovenska ustava določa: “Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.”

Ker ni bilo glavne obravnave in sodba ni bila izrečena javno, javnost ne more niti do imena in priimka obtoženega. Sodišča ustavno določbo o tem, da so sojenja javna, razumejo tako, da so javne le sodne obravnave in sodbe, ki so tam razglašene. Sicer so pa pomembni deli sodb in še posebej drugih dokumenti javnosti prikriti, čeprav so ti edini način, da lahko izvemo, koga in zakaj so obsodili. Sodba brez pomembnih podatkov, da bi jo lahko razumeli, je takšna:

Javnost sojenja je v ustavi, da bi zagotovili nadzor nad delom sodnikov in s tem poštenost sojenja. Odločitev, da mi posredujejo sodbo napadalcu na Niko Kovač na način, da bodo izbrisal vsa imena vpletenih, so mi poslali tako:

Takšno ravnanje sodišč ni novost. Je pravilo in posledica odločitev politikov, ki jim pravica javnosti do informiranosti ni mar. Dostop do informacij so politiki in pravosodne oblasti še posebej omejile po primeru farmacevtka, ko je Zoran Janković javno protestiral, da se je razvedelo preveč o tem, kaj vse so o njem ugotovili preiskovalni organi.

Iz sodišč so mi zadnja leta poslali še bolj cenzurirane sodbe v podobno politično zanimivih postopkih, denimo, ko so za goljufanje v volilni kampanji nekdanjega mariborskega župana Andreja Fištravca na pol letno pogojno obsodili Darka Berliča. Prikrivanje je bilo še posebej bizarno, ker je bila sodba posledica mojih novinarskih razkritij, da takratni župan Maribora ni plačal večine računov volilne kampanje, posledica je bil pregled računskega sodišča in kazenski postopek proti organizatorju volilne kampanje Berliču in na koncu sodba. Ki so jo pa prikrivali javnosti. Ne sme se vedeti.

Z nižjega sodišča so me seznanili le z izrekom sodbe, a so v njem prikrili, da gre za župana Maribora Fištravca in njegovega organizatorja kampanje Berliča, češ, da morajo varovati zasebnost obsojenih.  Višje sodišče pa mi je pozneje poslalo celotno svojo sodbo, a so v njej prikrili ime župana Fištravca, njegovega organizatorja kampanje Berliča in celo pravnih oseb, ki so Fištravcu plačale kampanjo na nezakonit način. Pravnih oseb zakon o varstvu osebnih podatkov ne varuje, zakon pa jim financiranje kampanj strank in kandidatov izrecno prepoveduje. Po svetu podatki, ki so pri nas prikriti, veljajo za posebej pomembne za javnost in morajo biti razkriti, da se zmanjša možnost korupcije.

Spori na sodišču o dilemah, ali je višja vrednota, da ima javnost pravico vedeti, kdo je obsojen, da je goljufal v kampanji župana drugega največjega mesta ali zasebnost obsojenih, ki sem jih takrat sprožil, so po petih letih še v sodnih mlinih. Vrhovno sodišče je vmes odločilo, da za kazenske postopke zakon o dostopu do informacij javnega značaja ne velja, spor o tem “stališču” pa je informacijska pooblaščenka ob primeru Berlič sprožila na ustavnem sodišču.

Celotna sodba neznanemu napadalcu na domnevno Niko Kovač je takšna:

Med zanimivosti, ko gre za pravico javnosti do obveščenosti je, da prikrivanju ljudem pritrjuje tudi častno razsodišče društva novinarjev, ki me je na predlog zasebnega zavoda 8. marec Nike Kovač lani obsodilo, da bi naj kršil kodeks etike, ker sem zapisal ime in priimek farmacevtke Katarine Ravnikar, ko je neuspešno tožila kriminalista in kriminalistko zaradi uradnega zaznamka o seksu za službo, ki je bil neroden za Zorana Jankovića. Da jo šlo za sodni postopek, ki je po ustavi javen, častnega razsodišča ni prepričalo. Po njihovem mnenju je Ravnikarjeva žrtev županovega nasilja in se o njej ne sme pisati, čeprav župan za to nikoli ni bil obsojen, Ravnikarjeva pa ga je sama obiskala z namenom, da si s seksom zagotovi redno zaposlitev v občinskih lekarnah.

Dodatna zanimivost je, da je po tem, ko me je vlada Roberta Goloba z menjavami na vrhu SDH, Telekoma in TSmedie razrešila kot odgovornega urednika Siol.net, novi odgovorni urednik Mihael Šuštaršič, ki ga je po neuradnih podatkih izbrala kar generalna sekretarka Svobode Vesna Vuković, cenzuriral kolumno, ki sem jo na Siolu napisal o tudi tem nenavadnem ravnanju častnega razsodišča ob aferi seks za redno zaposlitev.

Častno razsodišče pa je, ko sem se pritožil zaradi posega in umik teksta brez soglasja avtorja, odločilo, da je takšna cenzura komentarja prejšnjega odgovornega urednika po predčasnih političnih menjavah v skladu s kodeksom novinarske etike, pa čeprav kodeks takšno ravnanje izrecno in brez omejitev prepoveduje.

Na odločitev sodišča, da bodo v sodbi javnosti prikrili ime Nike Kovač in napadalca nanjo, se lahko pritožim informacijski pooblaščenki. Izkušnje iz preteklosti kažejo, da je to praviloma velika izguba časa.