Tožilski standardi: Za grožnjo Hojsu ni pregona, je pa za povsem enako grožnjo Fajonovi

Last Updated on: 27th november 2023, 12:24 pop

Pred dnevi smo lahko brali, da je celjska tožilka leta 2021 Klementina Prejac zavrgla kazensko ovadbo takratnega notranjega ministra Aleša Hojsa proti Alojzu Brezniku, ki je o Hojsu zapisal, da je »pes, ki ga je treba likvidirati.« Precej neposredna grožnja državljana notranjemu ministru. Logično je, da je Hojs vložil zahtevo za pregon Breznika, zaradi neposredne grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika 1.

Tožilka Klementina Prejac je odločila, da ne gre za kaznivo dejanje grožnje, saj mora biti »grožnja take intenzitete, da je pri drugemu objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje (…) ne zadošča pa subjektivna prestrašenost ali vznemirjenost oškodovanca«.

Urban Purger (na TW profilu »urba«) je naredil preizkus enakih kriterijev tožilcev do vseh državljanov, tudi politikov. Na TW profilu je objavil popolnoma enak tekst kot Alojz Breznik, le da je ime Aleša Hojsa zamenjal s Tanjo Fajon.

Na predlog Tanje Fajon ga je obiskala policija, ki ji je razložil, da nima nobenega namena streči po življenju Tanje Fajon, da je naredil le preizkus ali bo tožilstvo ravnalo enako, kot je ravnalo v primeru Aleša Hojsa. Policija je s tem seznanila tožilstvo v Ljubljani in tožilec Jože Čeru je bil s tem seznanjen. A glej ga zlomka, ocenil je, da gre v primeru Urbana Purgerja za sum storitve kaznivega dejanja po istem 135. členu Kazenskega zakonika 1, torej za grožnjo.

Zaključek je povsem enostaven, če groziš desnim politikom, Alešu Hojsu, ne gre za kaznivo dejanje, če pa groziš levim politikom, Tanji Fajon, pa gre za kaznivo dejanje.

Zagotovo se sprašujete, kako je to mogoče. Seveda je to mogoče, neposredni krivec za tako stanje pa je nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar. Na njegov predlog je leta 2011 Državni zbor izenačil položaj tožilcev s položajem sodnikov, seveda v smislu neodvisnosti pri odločanju. Katastrofalna napaka, sem trdil že takrat. Zakaj? Sodniki so del sodne veje oblasti, tožilci pa ne, ti so del izvršne veje oblasti, tako je že zdavnaj odločilo Ustavno sodišče RS. To pa še ni vse. Če sodnik na prvi stopnji odloči, da je nekdo kriv, je ta njegova odločitev podvržena presoji višjih sodnikov, ki lahko odločitev sodnika prve stopnje potrdijo ali zavrnejo. Če tudi sodniki na višjem sodišču odločijo, da je nekdo kriv, lahko to njihovo odločitev razveljavijo vrhovni sodniki. Če pa še ti odločijo, da je nekdo kriv, lahko njihovo odločitev razveljavijo ustavni sodniki (tako je bilo v primeru Patria). Končno, če tudi ustavni sodniki potrdijo neko obsodilno sodbo, jo lahko razveljavi Evropsko sodišče za človekove pravice. Napačna odločitev sodnikov prve stopnje je torej podvržena petim presojam instanc, ki lahko odločitev sodnika na prvi stopnji razveljavijo in popravijo krivico.

Vse lepo in prav, kaj pa odločanje tožilcev?

Nad njihovimi odločitvami, če ne sprožijo sodnega postopka, je le Bog in plavo nebo. Nekdanji pravosodni minister je leta 2011, kot že rečeno, predlagal spremembe tožilske zakonodaje, s katerimi je praktično izenačil položaj sodnikov in tožilcev pri odločanju. Toda pazite, nad najnižjim tožilcem, po takratnem zakonu, ni bilo nikogar, ki bi lahko njegovo odločitev spremenil. In to je prava katastrofa. Zato imamo primer, ko grožnja Alešu Hojsu, po odločitvi tožilke Klementine Prejac, ni kaznivo dejanje, povsem enaka grožnja Tanji Fajon, pa je po oceni tožilca Jožeta Čeruja kaznivo dejanje. Kje je tu enakost pred zakonom?

Ni je.

Dodajmo še to, da smo v času zadnje Janševe vlade tožilski zakon spremenili tako, da smo skušali to anomalijo vsaj delno popraviti. Nekaj orodij nadzora smo tako dali generalnemu državnemu tožilcu in tožilski organizaciji. Če ne bo nobene reakcije Draga Škete, generalnega državnega tožilca ali tožilske organizacije v omenjenem primeru, potem je v tožilski organizaciji nekaj hudo gnilega.