DIVJI ZAHOD NEVLADNIH ORGANIZACIJ NA SLOVENSKEM

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:34 pop

“As their name suggests, NGOs are non-governmental organisations and that supposes independence, including financial independence.”

SDC Director-General Patricia Danzi

Tekom zadnjega leta in pol se je v Sloveniji dokončno razmahnil koncept nevladnih organizacij (NVO) kot političnih izpostav. NVOje leva politika uporablja kot krinko, ko mora prebivalstvu prodajati svoje politične ideje kot voljo ljudstva ali pa, ko mora plasirati ljudem pomembna mnenja navidezno neodvisnih strokovnjakov. Ta mnenja niso strokovna, ker so politična, hkrati pa tudi prihajajo od ljudi, ki so prej politiki v stroki, kot pa strokovnjaki v politiki. Taka zloraba NVOjev je samo še dodaten dokaz, da so stranke SD, levica in Svoboda ekstremno leve stranke. Samo extremisti so pripravljeni zlorabiti NVOje v namene politične borbe in tako povsem uničiti drugače plemeniti namen NVOjev. S tem pa so zadali ogromno škodo konceptu NVOjev, ki bo na Slovenskem tako potreboval dolga leta, da si bo povrnil status. In tako se ponovno kaže uničevalska narava socialistične ideologije, ki se ne ustavlja pred uporabo česarkoli, kar bi lahko služilo za razširjanje njihove proti liberalne ekonomske agende. Primeri, ko NVO kot podaljški ekstremno levih strank Levice in SD dobivajo denar iz državnega proračuna, nato pa te iste organizacije s komentiranjem aktualnega političnega dogajanja sodelujejo v političnih kampanjah, so tako rekoč nešteti. S tem so popolnoma zabrisali razmejitev med političnimi strankami in NVOji. To so naredili celo do te mere, da včasih izgleda, da so politične stranke in poslanci samo orodje, glasovalni stroji, v rokah njihovih NVO političnih podaljškov. Poglejmo, kako so NVOji urejeni v Švici.

NVO je v Švici definiran kot neprofitna organizacija, ki opravlja dobrodelno dejavnost. Dobrodelna dejavnost pa je definirana, kot dejavnost v dobro skupnosti, ki jo opravlja pravna oseba registrirana v Švici. Organizacije, ki se ukvarjajo z naslednjimi dejavnostmi niso dobrodelne (torej ne morejo biti NVO), če njihova dejavnost vključuje naslednje: zagotavljanje finančnih ugodnosti za omejeno skupino članov, če omejujejo skupino upravičencev na določeno politično, versko ali ideološko pripadnost, so usmerjene v ustvarjanje dobička, so usmerjene predvsem v izpolnjevanje finančnih interesov tretjih oseb, ki niso dobrodelne organizacije.

Ali povedano bolj nazorno, Karitas je pravi NVO, ker izvaja dobrodelno dejavnost za prebivalstvo ne glede na njihovo, versko, politično ali ideološko prepričanje in ker iz tega ne kuje dobičkov. Kakšno dobrodelno dejavnost opravljajo Nika, Teja ali Jaša, ter mnogi drugi, ki si pripenjajo visoko leteče nazive kot so NVO in civilna družba, pa mi ni jasno. Še več, s svojim političnim aktivizmom bi v Švici bili jasno v nasprotju z drugo točko, ki govori o tem, da NVO ne more biti nekdo, ki deluje za politični interes skupine.

O NVOjih se v Švici govori dosti, saj so nekateri najprestižnejši svetovno znani NVOji, kot je Rdeči križ, izum Švicarjev. Če pogledamo ekonomske podatke, vidimo, da je v obdobju 2021/2022 namenila NVOjem 270 milijonov CHF denarja. Zanimivo je dejstvo, da financiranje NVOjev spada pod pristojnost federalnega ministrstva za zunanje zadeve. Za dodeljevanje denarja je odgovoren sklad za razvoj t.i. SDC. Denar pa lahko pridobijo izključno NVOji, ki so certificirani po švicarskem ZEWO standardu (https://zewo.ch/en/the-21-zewo-standards/). Seveda je ključno vprašanje, ki ga želim obdelati v tem kratkem eseju vmešavanje švicarskih NVOjev v švicarsko politiko. V tem pa se tudi skriva odgovor na vprašanje zakaj je za financiranje švicarskih NVOjev s strani vlade odgovorno prav zunanje ministrstvo.

Pisalo se je leto 2020. V novembru je v Švici završala afera v okviru referendumske kampanje za “korporativno odgovornost”. V referendumsko kampanjo se je vmešal NVO, ki je prejel denar od SDCja, ki je zadolžen za razdeljevanje denarja preko dodeljevanja različnih projektov švicarskim NVOjem. Referendumska pobuda je na koncu zavrnjena. Celotne afere ne bi bilo, če NVO ne bi bil financiran s strani države. Epilog afere je bil presenetljivo hiter in švicarsko učinkovit. NVO je bil primoran nemudoma vrniti SDCju celoten denar, ki mu je bil dodeljen s strani države. Sledila je bliskovita zakonodajna akcija, ki se je končala v sprejetju zakona, da lahko vladni SDC financira izključno projekte, ki se bodo izvajali v tujini. To pa pomeni dodatno varovalko, da bi se državni denar prelival v politične projekte znotraj Švice.

Seveda to ne pomeni, da je NVOjem v Švici prepovedano sodelovati v švicarski politiki. Vendar pa obstaja velika razlika v tem, kako se to zgodi v Švici in kako v Sloveniji. Prvič v politični kampanji lahko sodelujejo NVOji, ki so pridobili zasebni denar. Drugič, ker je v Švici pridobitev naziva NVO povezan primarno z opravljanjem dobrodelne dejavnosti in ker pri tem ne sme favorizirati na podlagi političnih, religioznih in ideoloških preferenc, se NVOji opredeljujejo do konkretnih zakonskih pobud glede na to, kako bodo vplivale na njihovo primarno poslanstvo. Tretjič, tako rekoč nemogoče je, da bi v švicarski politiki sodeloval NVO, ki ga financira vladni SDC. Tudi, če bi tak NVO trdil, da imajo projekte financirane s strani vlade in zasebnega sektorja strogo ločene, je jasno, da je taka ločitev tako rekoč nemogoča, saj ne gre samo za finančne izkaze porabe denarja, ampak tudi za samo javno pojavljanje zaposlenih, uporabo imena, itd. Prav zato je ključen element pri delovanju švicarskih NVOjev, ki želijo pridobiti SDCjev denar, videz absolutne apolitičnosti. V praksi to pomeni, da mnogi švicarski NVOji, ki želijo ohraniti sposobnost sodelovanja v švicarskem političnem življenju preprosto ne kandidirajo za sredstva SDCja. In seveda obratno, mnogi NVOji, ki prejemajo sredstva SDCja, delujejo izključno v tujini in se strogo izogibajo vmešavanju v vicarsko nacionalno politiko. SDCjevo izključno financiranje projektov v tujini tako še dodatno zagotavlja zaščito pred tem, da bi se lahko proračunski denar prelival nazaj v politične kampanje preko odprtega političnega agitiranja, kot se to na najbolj prostaški način dogaja v Sloveniji. Žalostno pa je, da se tako prostaško balkanskega načina na veliko poslužujejo stranke trenutne vladne koalicije SD, levica in Svoboda. Tako delovanje tako vzpodbuja izigravanja zakona o volilni kampanji, izigravanja dobrodelnega poslanstva NVOjev in prelivanja državnega denarja v zasebno delo za politične stranke

Aroganca njihovega početja je šla že tako daleč, da svojih balkanskih NVO poslov niti več ne skrivajo, ampak vsem na očeh gredo sedeti vladno financiranim in nič kaj dobrodelnim Jenullu, Niki in Teji na politično klopco pred parlament. Za slednje pa mislim, da je iz opisanega jasno, da bi s takim delovanjem v Švici lahko našli mesto samo v kakšni od ekstremno levih strank ali marginalnih levih kvazi civilno-družbenih organizacijah, ki nikogar ne zanimajo.

Socializem je umor solidarnosti in dobrodelnosti

Dodatno težavo delovanja NVOjev v Sloveniji pa predstavlja sama nagnjenost prebivalstva k socializmu, oziroma veliki državi. Če naj bi bili NVOji dobrodelni in finančno neodvisni od države je za to nujno potrebna vitka država z nizkimi davki. Prav vitka država in nizki davki so produktivno okolje za razvoj NVOjev. Nizki davki namreč omogočajo dobrodelnost, saj državljanom in podjetjem pustijo v denarnicah oziroma blagajnah dovolj denarja za to, da ga lahko po svoji presoji darujejo NVOjem. Zato ne čudi, da je prav Švica s svojim prosto-tržnim kapitalističnim konceptom eden od prvakov NVOjevstva in da je bila zlata doba NVOjev in filantropij na zahodu prav druga polovica 19. in prva polovica 20. stoletja. Z uveljavljanjem koncepta socializma in velike države, ki temelji na proti-liberalni predpostavki, da se ljudje ne bi smeli samo-organizirati, ampak, da mora biti posrednik medčloveške organizacije v vseh primerih država, je tudi prišlo do uničenja koncepta NVOjev. NVOji v okolju, kjer prevladujejo visoki davki in kjer država posega na vsa področja človeškega delovanja neposredno preko državnih inštitucij in podjetji, nimajo pravzaprav nobenega smisla. Kaj ti bo dobrodelnost in solidarnost, če pa jo je institucionalizirala že država preko pobiranja visokih davkov in nasilnega prerazporejanja ustvarjene dodane vrednosti? Pojem dobrodelnosti in solidarnosti v svojem bistvu nosi prostovoljnost. Brez svobodne odločitve za dobro dejanje ne moremo dejanja opredeliti kot dobrega. Taka izsiljena dobrota je mogoče bila dobra za prejemnika, ne pa tudi za dajalca, ki je to naredil pod prisilo. Samo svobodna odločitev za dobro dejanje zagotavlja, da sta s transakcijo zadovoljna tako dajalec kot prejemnik. In ko politiki začnejo govoriti, o institucionaliziranju (podržavljanju) solidarnosti in dobrodelnosti, je z dobrodelnostjo in solidarnostjo konec, saj se v rokah države vedno spremenita iz prostovoljnega dejanja posameznika v prisilno prerazporejanje. Zato socializem in velika država dejansko vedno pomenita umor solidarnosti in dobrodelnosti. Če mislite, da to ni res, se vprašajte koliko NVOjev je obstajalo v Jugoslaviji in ostalih socialističnih eksperimentih. Odgovor je jasen. Niso obstajali, saj bi to pomenil dokaz, da socializem ne deluje, saj potrebujemo dobrodelne organizacije, ki skrbijo za reveže, ki jih je socializem pospešeno ustvarjal. Enako kot obstaja le malo pravih NVOjev v trenutni socialistični demokraciji Sloveniji, ker ali (1) ne gre za dobrodelne ampak politične organizacije ali (2) pa so odvisni od finančne podpore vseobsegajoče države in zato pravzaprav niso nevladni.

Vir: https://www.eda.admin.ch/deza/en/home/sdc/aktuell/newsuebersicht/2021/02/gastbeitrag-danzi-ngo.html

https://www.kingzollinger.ch/fileadmin/pdf/SDC-guidance-for-engagement-with-Swiss-NGOs.pdf
https://www.eda.admin.ch/deza/en/home/sdc/aktuell/newsuebersicht/2021/03/programmbeitraege-deza.html