Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

V. Mlakar: Svobodo se pleše drugače

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 12th januar 2023, 09:28 dop

O SMRTI IN DAVKIH

“Čisti računi, dobri prijatelji.”

Slovenski

Slovenija je ena izmed najbolj konceptualno razklanih družb v Evropi. Bistvo slovenskega razkola je razlika v pogledu na ekonomski model, ki naj bi usmerjal izmenjavo dobrin in storitev. Levi spekter misli, da je prosto tržni model zahodne demokracije nepošten, nemoralen in ga je zato potrebno odstraniti. Desni del načeloma zaupa prosto tržnemu kapitalizmu. Vendar ga zaradi pomanjkanja politične podpore splošne populacije in delno tudi lastne nespretnosti ne zmore uvesti. Razklanost družb ni nič nenavadnega. Vsaka družba se sooča z določeno mero razkola. Razklanost družbe lahko vodi v stagnacijo in nazadovanje. Zato je primerno upravljanje z razklanostjo družbe nujen pogoj za produktiven razvoj družbe. Kako se torej uspešne družbe soočajo z razklanostjo? In kako jo razrešujejo, da jim uspe ohraniti družbeno stabilnost in s tem produktiven razvoj.

Model decentralizirane oblasti

Švica je v tem smislu izjemno zanimiva država. Skozi stoletja evropske zgodovine si Francozi, Nemci, Italijani in Avstrijci niso imeli prav nobenega zadržka izkazovati večvrednost, prezir in povsem odprto sovraštvo. Vse to je vodilo v mnoge vojne. Kako je kulturno in lingvistično tako različnim ljudem kot so Francozi, Nemci, Italijani in Retoromani torej uspelo sestaviti današnjo konfederacijo, ki je ena izmed najproduktivnejših družb na svetu? Sam postopek nastanka Švice je kompliciran večstoletni proces, v katerem so se počasi zarisovale meje današnje Švice. Proces je temeljil na za tisti čas revolucionarni ideji. Ideji, da ni bistvo skupnosti koncentracija oblasti v rokah kralja, institucije, mesta, regije ali države. Temveč, da je bistvo skupnosti predaja oblasti, proti-koncentracija, omogočanje čim večje avtonomije kantonov, lokalnih skupnosti in nenazadnje posameznika. Ideja je bila revolucionarna, ker ni v skladu z intuitivno logiko človeške psihe. Človeška psiha ima polno strahov in eden od najbolj zakoreninjenih je strah pred propadom, smrtjo, minljivostjo. Poteševanje tega strahu pa mnogokrat vodi v patološko koncentracijo moči, s katero se poskuša zagotoviti obstoj. Švicarji so v tem smislu bili pogumni ter so premagali osnovne nagone. V Švici je tako povsem logično, da se prepusti moč odločanja tistim, ki jih bodo odločitve najbolj “prizadele”. In kadar gre za povsem finančne stvari se odločitve prepusti posameznikom.

V pogovorih z domačini Švicarji se rad pošalim, da je Švica relativno enostavna za razumeti. Gre za to, da so to Nemci, Francozi, Italijani in Retoromani, ki preprosto niso hoteli plačevati davkov Berlinu, Parizu, Dunaju in Rimu. Seveda pa se v svoji obsedenosti z avtonomijo Švicarji niso ustavili samo tukaj. Švicarji ne plačujejo radi davkov niti Bernu. Pravzaprav Švicarji sploh ne plačujejo radi davkov. In čeprav vsi razumejo, da je davke potrebno plačati, ker je pač tak zakon, iz naših besed o “glupih davkih” ne bi delali velike tragedije. Kajti slovenske davčne stopnje niso samo glupe, ampak naravnost idiotske in nevarne za produktiven razvoj družbe.

Pa si poglejmo sedaj koliko davkov Švicarji sploh plačujejo. Iz osebne izkušnje lahko povem, da zelo malo. Je pa seveda res, da ni povsem enotnega pogleda na to, kaj je davek. Kot sem pisal v svojem eseju o Drugi Švici, si v Švici vsi posamezniki plačujemo zdravstveno zavarovanje kot vsak drug produkt za osebno rabo. Vrtec v Švici ljudje tudi plačujejo sami in država prispeva le del sredstev za njegovo delovanje. Prav tako v Švici ljudje približno dve tretjini pokojnine privarčujejo na osebnih pokojninskih računih in država poskrbi za samo približno preostalo tretjino pokojnine. Davke v Švici razumemo v najožjem pomenu besede. To pomeni delovanje parlamenta, sodišč, policije, vojske, državnega šolstva in nekaj državnega zdravstva. Ti davki se gibljejo do nekje 15% dohodka, za povprečno družino pa okoli 8%. Pri tem je zanimivo, da davke pobirajo kantonalne oblasti, saj večino tega davka ostane kantonu. Za federacijo (v Bern) bo poslanih okoli 1/7 od celoten vsote. Prednost Švice je to, da so davki v Švici od kantona do kantona drugačni. 26 kantonov tako dobesedno tekmuje med sabo, kateri bo imel nižje davke, saj se davke plačuje tam, kjer ima oseba ali podjetje rezidentstvo. Še več celo davki lokalnih skupnosti znotraj kantonov so različni in tako tudi lokalne skupnosti znotraj kantona med sabo tekmujejo katera bo uspela zagotoviti servis, s čim nižjim davkom.

V tem smislu je Švica stroj za optimizacijo avtonomije svojih prebivalcev od države, kajti država od državljanov pobere le tisto najnujnejše za delovanje sistemov, ki so “naravni monopoli”, ki se jih ne da prepustiti samo-organizaciji, oziroma prostemu tržišču. Vse kar je pa možno prepustiti prostemu trgu pa je prepuščeno prostemu trgu, vključno z največjimi finančnimi sistemi kot so zdravstvo in pokojnine.

Tudi železnice niso državne

Da o gospodarstvu sploh ne razmišljamo, saj Švica ni lastnica podjetij, tudi takih kot so recimo železnice SBB/CFF. Tak način razmišljanja in delovanja je povsem logičen, saj ravno tak način pristopa k urejenosti države dela demokracijo kot sistem smiseln. Švicarji namreč razumejo, da je demokracija samo način izbire oblastnikov in nato zakonov. In kaj ti koristi politična svoboda, če pa ta politična svoboda ne rezultira v povečanju osebne avtonomije od države. Take države, kjer sicer vladajo demokratične politične razmere (svobodne volitve), vendar pa po volitvah “zmagovalec pobere vse”, danes označujemo za avtoritarne demokracije. V takih državah ljudje izvajajo svojo svobodno politično voljo en trenutek v štirih letih. Nato pa se vrnejo nazaj v svoja nesvobodna, od države odvisna, življenja, pa če so jim državni servisi všeč ali pa ne. In točno taka država je Slovenija in to je bistvo razlik med Švico in Slovenijo. V Švici se je povsem možno “odklopiti” od države, tako rekoč povsem, razen v tistih 10 do 15% davka. Pravzaprav smo vsi prebivalci Švice odklopljeni od države. In da ne bo pomote o tem, da naj bi Švicarji bili zaprti, individualistični in asocialni. To je ena izmed najosnovnejših Orwelovskih lingvističnih manipulacij, ki jo izvajajo levičarji povsod po svetu. V smislu: “če se nočeš družiti v okviru državnih institucij si individualist, asocialen in nazadnjak”. To pa seveda ni res in je debela laž. Liberalci in konservativci združevanje in kooperacijo cenijo visoko. Razlika je samo v tem, da predvsem liberalci zavračajo prisilno združevanje v okviru državnih institucij. Liberalci zagovarjajo samoiniciativno združevanje ljudi na podlagi svobodne odločitve o tem, s katerimi ljudmi se boš družil. In prav v Švici primeri takega razmišljanja mrgolijo povsod. Do te mere, da me je sodelavec prvi teden v službi podučil: “V Švici ni nič prepovedano, marsikaj pa moraš narediti!” Kaj je s tem mislil. Ni prepovedano, da delaš kot hočeš, mimo državnih inštitucij. Vendar pa država socialno vedenje ljudi zapoveduje z zakonom. Na primer, zdravstveno zavarovanje ni organizirano pri državnem podjetju, je pa z zakonom zahtevano, da si zdravstveno zavarovan. S katero zdravstveno zavarovalnico (ljudmi) se boš družil, pa je tvoja svobodna odločitev. Država te ne bo posiljevala s svojimi inštitucijami, ker jih sploh ni. Enako je tako tudi pri izbiri pokojninskih skladov. Razen prvega stebra, ki predstavlja približno eno tretjino do eno četrtino pokojnine, se glede vsega ostalega vsak posameznik odloča sam. Delodajalec je primoran skrbeti za drugi steber in če delavcu ni všeč drugi steber, ki ga ponuja delodajalec, bo ob menjavi službe delavec zamenjal drugi steber. Nabrana delavčeva sredstva bodo prenesena na nov drugi steber, ki ga vodi drug delodajalec. Pri tretjem stebru pa se vsak posameznik odloča povsem poljubno, kam bo vložil 6800 frankov letno. V kolikor si samostojni podjetnik ali imaš lastno podjetje, pa drugega stebra ni in je dovoljeno letno v tretji steber vložiti do 30.000 frankov. Iz tega se vidi, da bo vsak posameznik v 30 do 40 letih dela privarčeval med 900.000 do 1.200.000 frankov. Kar povsem zadostuje za dostojno starost, v kateri posameznik ne bo odvisen od obljub kasnejše generacije ali države.

Jamranje še ni država

Iz zgornjih primerov tako lahko vidimo nadvse praktično razmišljanje Švicarjev, ko govorimo o pristopu k ureditvi družbe. Država je v Švici bolj ali manj samo zakonodajalec, ki zakonsko predpisuje pogoje tržišč tako, da le-ta ostajajo poštena in ne favorizirajo krivično katerega od udeležencev. Minimalno pa se država vpleta v življenja ljudi preko neposrednega lastništva podjetji ali inštitucij. S tem se ohranja maksimalna avtonomija posameznika ter s tem odgovornost za ureditev svojega življenja. Socialno obnašanje je zakonsko formalizirano preko poslovnih pogodb, kar je najvišja oblika socialnega vedenja. Za razliko od slovenskih levičarjev, ki mislijo, da je socialno obnašanje kofetkanje po gostilnah in bistrojih, saj bo za vse ostalo poskrbela država. Prav zaradi tega je jamranja in pritoževanja v Švici tako rekoč minimalno, za razliko od sosednje Francije. Tam je sistem bolj podoben slovenskemu, saj se država preko višjih davkov in malignih državnih inštitucij mnogo bolj vsiljuje v življenja ljudi. In zato ne čudi, da Francozi ob meji trumoma bežijo v Švicarski sistem, s pomočjo katerega se učinkovito odklopijo od posiljujoče asocialne države.

Ko sem razmišljal o tem kaj bi bilo sploh potrebno narediti zato, da bi Švico uvedli v Slovenijo sem ugotovil, da bi bilo pravzaprav dokaj preprosto uvesti švicarski model v Slovenjo. Točke, ki bi jih bilo potrebno urediti so naslednje:

1. Korenita in globoka odprodaja tako rekoč vseh podjetji v državni lastni. Idealno bi v državni lasti ostala samo Banka Slovenije in infrastrukturni deli naravnih monopolov: elektrarne, železniška, cestna, luška in elektro distribucijska in komunikacijska infrastruktura. Ne pa tudi tržni deli teh podjetji. Pri čemer bi morali z zakonom prepovedati, da država izvaja tržno dejavnost na taki infrastrukturi. Temveč, da ima uveden enoten in avtomatiziran dostop za vse, ki tako infrastrukturo želijo uporabljati za svojo dejavnost.

2. Nakazovanje celotne bruto plače na tekoči račun delavcev in prikazovanje cen brez DDV. Kot v Švici naj tudi v Sloveniji začnejo delavci plačevati davke. Točka dva bi bila podlaga za uvedbo točke 3 in 4.

3. Odprava monopola ZZZS in odprtje zdravstvenega zavarovalništva za vse zavarovalnice.

4. Odprava monopolnega statusa ZPIZ in vsaj v polovičnem delu odprtje pokojninskega varčevanja v zasebnih investicijskih skladih.

S takim pristopom bi učinkovito odklopili državo iz življenj ljudi in ljudi naredili avtonomne, saj bi sami upravljali s svojim denarjem in privarčevanim za starost. S tem bi prekinili tri od največjih finančnih tokov, ki vodijo skozi državo, politiko in zato ustvarjajo korupcijo.

1. Gospodarske družbe v državni lasti, ki jih je še vedno za okoli 10 milijard evrov in še vedno kontrolirajo ogromen denarni tok.

2. ZPIZ pokojninski sistem.

3. ZZZS zdravstveni sistem.

S tem bi državo učinkovito znižali na nivo zakonodajalca, delivca pravice, upravljavca vojske in inšpekcijskega nadzora. Po drugi strani, pa nič več kot to, saj večja vloga politike v življenjih ljudi in družbi, vnaša izključno napetosti in razdor, ki vodijo v družbeno neučinkovitost. S takim sistemom bi učinkovito in korenito spremenili dojemanje družbe in dialog v njej, saj bi pred vsakimi volitvami bila glavna tema davki. S tam bi končno, dali na stran Kučanovsko videnje politike in vlogo države, za katerega so “ljudje samo ovce s katerimi se vsakokratna zmagovalna politika masti”. Kajti tak sistem osebne odgovornosti ni utopija, ampak mnoge prosto-tržnemu kapitalizmu zaprisežene države kot je Švica dokazano to tudi živijo. Ljudje v teh državah razumejo, da obstaja samo en način, da se ne krade skupnega. To pa je, da skupnega ni ali pa ga je zelo malo. Kot vidite Švicarji federaciji plačajo 1/7 od okoli 10% davkov na plačo, torej dober odstotek. Koliko mislite, da povprečnega Švicarja »boli« domnevna korupcija in kraja njegovega dobrega odstotka, ki ga plača federaciji? In koliko mislite, da se sploh lahko izgubi denarja v korupciji? Po drugi strani pa imajo prebivalci Švice nad preostalimi 6/7 pobranih davkov boljši nadzor, ker so ostali kantonu in lokalni skupnosti. Enako kot imajo nadzor nad denarjem, ki ga vplačajo za zdravstveno zavarovanje, pokojnino, vrtce, itd., saj lahko izvajalce servisov kadarkoli menjajo, če storitev ni kvalitetna in cenovno ugodna.

Za konec bi vam vsem rad zaželel vse dobro v letu 2023. Moja iskrena želja za to leto in naslednja desetletja pa je ta, da bi Slovenci končno začeli izbirati politike, ki bodo pustili  vsakega posameznika, da živi in se druži po svoji vesti, ne pa, da je siljen v odnose z ljudmi in inštitucijami, do katerih mu ni. Kajti v nasprotnem primeru sprave in pomiritve odnosov ne bo, temveč se bo nadaljevala razklanost naroda.

Vid Mlakar je raziskovalec na Medicinski fakulteti v Ženevi

------------------------------------------------------------------------ Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (1)

Disqus Comments (4)

https-spletnicasopis-eu