V. MLAKAR: OBLAST OTROK DRŽAVNEGA ZDRAVSTVA

Last Updated on: 21st december 2022, 12:20 dop

“Gospodje zahtevajo gospodarsko svobodo. Tovariši višjo plačo.”

Saga propadlega zdravstvenega sistema v Sloveniji se nadaljuje. Razmere se z nezadržnim večanjem števila ljudi, ki ostajajo brez zdravstvene oskrbe zaostrujejo. Minister Danijel Bešič Loredan razrešuje situacijo tako, da zaostruje retoriko in trdi, da bodo leta 2024 stvari urejene. Hkrati pritiska na direktorje javnih zavodov, da naj identificirajo zdravnike, ki so premalo produktivni. Minister se rad pohvali, da je otrok družbe in javnega sistema, hkrati pa ne ve, kaj javno zdravstvo sploh je. Ta minister je kvečjemu otrok državnega zdravstva, ki pa je daleč od tega, da bi služilo javnemu interesu. Kot pričakovano govori minister ves čas o državnem zdravstvu in prodaja državljanom Orwelosko lingvistiko javno = državno. Tak govor ministra seveda ne moremo jemati za nedolžno pomoto. Zaveda se, da državni monopol lahko zdrži samo s pomočjo politične podpore. Politična podpora državnemu zdravstvu na račun javnega zdravstva pa prihaja izključno iz vrst Svobode, Levice in SD, ki so ravno zaradi tega skrajno leve stranke.

Medtem je zdravniški sindikat FIDES za januarja napovedal stavko. Osebno stavko FIDES podpiram. Pri tem se čudim, da so celo tako dolgo zdržali. Glavna točka stavke so seveda plače. In tudi tu ni kaj za dodati. Zdravniki v Sloveniji so v primerjavi s svojimi kolegi na zahodu mizerno plačani. Nedvomno precej manj, kot je manjši splošni standard Slovenije od zahodnih držav. Na primer, dvomim, da slovenski zdravniki dobijo samo 20 odstotnih točk nižjo plačo kot njihovi Avstrijski kolegij. Nevrokirurg v Švici dobi tudi do 850.000 CHF letne bruto plače. Če ima Švica 2-krat višji standard bi to pomenilo 450.000 CHF bruto letno v Sloveniji.

Je pa seveda ob tem potrebno poudariti, da bi bilo bolj smiselno, če bi FIDES na prvo mesto stavkovnih zahtev postavil predvsem ukinitev koncesij in postavil plače zdravnikov nižje na prioritetni lestvici.

Koncesije so pravzaprav tiste, ki v Sloveniji najbolj uničujejo zdravstvo. To počnejo s tem, da nepošteno favorizirajo državne inštitucije. Namreč, če ne dobiš koncesije, ne moreš normalno poslovati v Sloveniji. Državljanom država že v naprej izprazni žepe in njihov denar pošlje ZZZS. Kako naj potem državljan plača zasebnega zdravnika, če ga pa je država že osušila? In zakaj bi državljan sploh plačaleval ZZZS za zavarovanje, če pa mu ta ne plača zdravstvenih storitev? Potem je bolje, da denar, ki ga nameni ZZZS, nameni javni zavarovalnici v zasebni lasti. Tam bo storitve namreč deležen.

Z zahtevo po ukinitvi koncesij bi FIDES dosegel dvoje:

1. Ker ne bi zahtevali povečanja plač, bi odpadla v pogajanjih čustvena nota, na katero igrajo vse ekstremno leve vlade. Te se vseskozi trudijo prikazati zdravnike kot krute kapitaliste, ki samo grabijo. Namesto tega bi se začeli pogovarjati o državnem sistemu, ki nikoli ni učinkovito deloval. 
2. Z ukinitvijo koncesij bi zdravnikom končno omogočili, da se normalizira njihovo tržišče in da niso več v nelojalni konkurenci z državnimi inštitucijami. Plače kot si jih zdravniki želijo bi prišle samodejno in bi bile odvisne od količine in zahtevnosti opravljenega dela.

Zdravniki morajo končno dojeti, da je edin izhod iz zdravstvene krize mogoč samo z uvedbo poštenega prostega tržišča, kjer nihče ni že v naprej favoriziran. Ampak so favorizirani tisti, ki opravljajo svoje delo učinkovito in kvalitetno, ne glede na njihov pravni status. In da bo povsem jasno, poštene družbene razmere pomenijo, odprt zavarovalniški trg brez monopolnih zavarovalnic ali vsaj minimalno, odpravo koncesij in preoblikovanje ZZZS v zavarovalnico. Kajti nerazumljivo je, da zdravniku, ki ima opravljene vse državne izpite, ZZZS ne bo plačal za storitev, ki jo je opravil njenemu zavarovancu, samo zato, ker nima koncesije. Temu v vseh normalnih državah rečejo poslovna goljufija. Ljudem, ki iščejo opravičila in izgovore za tak način delovanja pa razširjevalci sovražnega govora.

In če se sedaj vrnemo nazaj na ministra Loredana. Iz prikazanega lahko vidimo vso njegovo bedo in oportunistično naravo. Po eni strani zahteva od direktorjev nebrzdan lov na svoje “lene” kolege, ki jim s koncesijami omejuje gospodarsko svobodo. Vse z namenom rešitve državnega zdravstva, ki ga favorizira. Po drugi strani pa ta isti minister dela v kar dveh zasebnih zavodih.

Denar za plačilo storitev Loredanu ta dva zasebna zavoda zagotovo dobita tudi od samoplačnikov. Torej na račun dejstva, da ZZZS ni pripravljen plačati svojih obveznosti do teh istih samoplačnikov. In človeku se ob takem ministru lahko obrača želodec, saj minister Loredan to zagotovo ve, da prejema denar na račun nepoštenih družbenih razmer. Ko ga vprašajo, kako se bo rešila zdravstvena kriza pa prizna, da ne ve natančno. Ampak da bo čez eno leto rešitev že prišla. Povedal je sicer, da se zavzema, da bi se vse v zdravstvu plačevalo po opravljenih storitvah. Kar se mogoče zdi logično. Ampak logika, da bo to karkoli rešilo ponovno propade, ko začne govoriti o koncesijah in favoriziranju državnega zdravstva. Hitro postane jasno, da namen takega sistema plačevanja ni v vzpostavitvi poštenih odnosov, ampak v lovljenju “lenuhov”, ki niso pripravljeni izgorevati za propadli socialistični državni sistem.

Zaključimo lahko tako, da je Loredanovo ministrovanje farsa, saj se je znašel v položaju, ki ga s svojo filozofijo “državno zdravstvo za vsako ceno” seveda ni sposoben rešiti. Kot sem pisal že v prispevku o nesposobnem nesposobnežu pa je njegov problem ta, da se filozofija vsega državnega in s tem nepoštenih družbenih odnosov vedno konča v razsulu in solzah.

Ljudje, ki živijo v nepoštenih družbenih odnosih namreč postanejo apatični, nemotivirani za delo in zato producirajo manj kot bi lahko. Če minister misli, da bo zadevo čarobno rešil z uvedbo plačevanja po opravljenem se krepko moti. Plačilo za opravljene storitve še vedno dobijo državni zavodi, ki nato zdravnikom izplačajo plačo po kolektivni uravnilovki. Jasno pa je, da plače v slovenskih državnih zavodih ne bodo nikoli vezane na dejansko količino opravljenega dela. Uravnilovka je namreč ključna lastnost slovenskega socialističnega državnega sistema. Kajti, če bi bile plače dejansko vezane na količino kvalitetno opravljenega dela, bi lahko državne zavode ukinili, saj bi pod takimi pogoji bil vsak zdravnik že tako efektivno na prostem trgu. Zdravstvene domove bi lahko zaprli, prostore in opremo pa zdravnikom odprodali, kot je to v Švici, kjer državnih zdravstvenih domov sploh ne poznajo. Plačevanje državnim zavodom po opravljenih storitvah, še posebej na primarni ravni, bo zato samo še povečalo zamero zdravnikov do državnih zavodov. Ti bodo samo še bolj nazorno videli, koliko bi lahko služili, če bi delali v svojih zasebnih ambulantah. Oziroma, kako je njihovo delo nizko cenjeno v primerjavi z drugimi poklici, če bodo cene za storitve nizke. Namesto, da bi minister nemudoma zamenjal ekonomsko filozofijo, zadeve rešuje na način, da čaka. Taka pozicija pa je značilna za ljudi, ki so ideološko zaslepljeni do te mere, da so za svojo ideologijo pripravljeni žrtvovati dobrobit sodržavljanov. Saj, če bi minister uspel zamenjati svojo socialistično filozofijo, zagotovo več ne bi mogel biti član gospodarsko ekstremno leve Svobode. Kajti, ko socialist dojame ekonomijo, ne more več biti socialist.

(Hvala Marjanu N.)