MENJAVA KUČANOVIH GENERACIJ

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:10 pop

Kljub izjemno slabim rezultatom vlade tako rekoč na vseh področjih, Robert Golob še kar vztraja na položaju predsednika vlade. Celo javnomnenjske ankete njegovega dela in dela njegovih ministrov, ki kažejo, da bi Golob in ekipa levemu polu lahko povzročile trajno oziroma nepopravljivo škodo, medijske mašinerije usmerjene v ohranjanje te vlade ne prepričajo, da bi bile spremembe nujne. Tak način dela “novega obraza” bi še nedavno nazaj botri iz levega ozadja hitro kaznovali in nepokornega “frontmana” hitro ukalupili s pretečimi kazenskimi ovadbami, medijskim pogromom in/ali celo padcem vlade. Vendar pa se od Šarčevega nepričakovanega odstopa zdi, da kolesje levega ozadja ne deluje več tako kot je to bilo nekoč v 90-tih letih, pa vse do sredine prejšnjega desetletja. Kaj stoji za to spremembo?

Ko se je Slovenija v 90-tih letih prejšnjega stoletja osamosvajala, je večina ljudi naivno mislila, da je s spremembo zakonskih okvirjev v Sloveniji prišla tudi sprememba družbe. Do določene mere se je to seveda zgodilo, saj partija ni uspela več nadzorovati vsega. Sodstvo in policija, ki sta bili v socialistični Jugoslaviji železni roki partije, sta postali nepredvidljivi. Gospodarstvo še bolj, saj je nenazadnje zakonodaja začela ščititi lastnino posameznika. Če je ta živel od izvoza in država ni bila lastnica, pa je bil dokaj svoboden.

Kar se ni spremenilo je bil levi pol Slovenske politike. Osamosvojitev je bivšo strukturo KPS samo še zbližala, zaradi bojazni lustracije v primeru izgube oblasti. Danes vemo, da je ta struktura ne samo preživela, ampak tudi uspela ohraniti oblast, saj je zadnjih 30 let večinsko vladala v Sloveniji. Pa vendar so glavni akterji te strukture že v 90-tih letih bili v svojih srednjih ali poznih srednjih letih. 30 let na 50 pa postavi te akterje gladko čez povprečno življenjsko dobo moškega tiste generacije.

O tej strukturi, ki jo je Slivnik imenoval Udbomafija, je bilo povedanega ogromno. Kot vsaka mafija je tudi ta delovala po sistemu komisije, ali več glav več ve in zato so odločitve bolj pretehtane in kvalitetnejše. Zato ni naključje, da so se s smrtjo ključnih posameznikov te kriminalne združbe stvari začele lomiti. Poslovili so se namreč njeni najmočnejši posamezniki. Najprej sta odšla Janez Drnovšek in Tomaž Ertl, sledilo je zatišje, nakar so se v krajšem obdobju poslovili Janez Kocjančič, Janez Stanovnik, Janez Zemljarič, Miran Potrč, Bojan Kontič, Jože Mencinger in France Bučar.

Vsi so bili levičarski težko-kategorniki, na katere se je zanašal Milan Kučan pri svojem vodenju levega pola. Zato ni nobeno naključje, da je kvaliteta njegovih odločitev v zadnjih letih drastično padla. Do izraza pa so zaradi izgube prijateljev in staranja začele prihajati marsikatere njegove negativne osebnostne lastnosti, ki jih je prej tako zelo uspešno skrival.

Dogodki kot so nezmožnost najti kredibilen nov obraz, kar je recimo predstavljala izbira Marjana Šarca, nezmožnost discipliniranja ali najti zamenjavo za obstoječi novi obraz (Robert Golob) kažejo na to, da moč stare generacije komunistov počasi, a zanesljivo usiha. Še več, medijska krajina, ki jo je nekoč trdno obvladovala Udbaška komisija vztrajno, a zanesljivo prehaja v roke njihovih naslednikov, ki pa ugotavljajo, da so lahko vedno bolj samostojni. Primeri zlizanosti družine Kos s POP TV, družine Odlazek z radiji in časopisi, so mlajši generaciji omogočili, da se je do določene mere osamosvojila. To pa je temeljni kamen pri dokončanju prenosa oblasti od predvojne in babyboom generacije k njihovim otrokom (novim obrazom) ali celo vnukom, ki jih pretežno najdemo v stranki Levica in podmladku SD.

Dodaten dokaz, da je vpliv starih komunistov na čelu s Kučanom usahnil, je tudi zadnje dogajanje v zvezi z nakupom stavbe na Litijski ulici v Ljubljani za potrebe sodišč. Še desetletje nazaj bi Kučan in ekipa poskrbeli, da bi mainstream mediji to afero zamolčali ali jo v najboljšem primeru zgolj bežno omenili in predstavili kot banalen problem. Prav tako bi hitro zgladili morebitne napetosti v koaliciji. Skratka poskrbeli bi, da se afera SD sploh ne bi dotaknila. Danes pa si lahko osamosvojeni in samozavestni nasledniki stare ekipe na čelu s trenutnim predsednikom vlade Golobom privoščijo totalen medijski pa tudi siceršnji pogrom nad stranko SD. Tovrstnih medijskih mrcvarjenj in diskvalifikacij so bile v preteklosti deležne zgolj stranke desno od sredine.

Pri tem jim gre na roko še to, da je vodstvo SD s Tanjo Fajon na čelu opravilno povsem nesposobno in ni sposobno predvideti niti ene poteze vnaprej. Slogan SD pred volitvami leta 2022 “ekipa z načrtom”, bi se tako pravzaprav lahko glasiti “ekipa z načrtom za izpad iz parlamenta”.

Vendar pa zgoraj navedeni premiki na levem polu slovenske politike ne morejo biti razlog za optimizem, še manj pa garant, da bo po naslednjih volitvah bolje. Edina srečna okoliščina za Slovenijo je dejstvo, da je kljub nezmožnosti obračuna s komunisti le uspela priti v NATO in EU. Ob gospodarski svobodi EU in odprtih mejah bo namreč vsaka slovenska socialistična vlada neuspešna, saj bo konkurenčnejše okolje sosednjih držav vedno hitro razgalilo njeno nesposobnost. Kljub temu, da je delno že prišlo do uspešne predaje žezla t.i. mladokomunistom, to še ne pomeni, da bodo njihovi nasledniki politično uspešni. Vladati v okolju tržnega kapitalizma in svobode EU je nekaj povsem drugega kot pa, če imaš v rokah vse vzvode oblasti. Kako se bo na to oteževalno okoliščino prilagodila nova generacija ekstremnih levičarjev pa bo zanimivo opazovati. Vsekakor je že sedaj jasno, da bo ta prilagoditev morala vsebovati trenja in konflikte s sosednjimi državami. To, recimo, ves čas lepo demonstrira Tanja Fajon, pri kateri od velikih besed o jedrni Evropi ni ostalo nič, ampak se gre ponovno grajenje neopredeljenih. Taka politika bo hkrati združena z objestnim kritiziranjem prosto tržnega kapitalizma in uvajanja vedno močnejše vloge države v življenja ljudi, z izgovorom, da prosto tržišče naj ne bi bilo sposobno pošteno zadovoljevati potreb ljudi. Samo od Slovencev pa bo odvisno ali jim bo nekoč prekipelo biti druga (socialistična) liga Evrope, ki jih samo in izključno zahod sili, da vseeno nekako lovijo priključek zato, da ne postanejo nekakšna Severna Koreja EU. Država, kjer se ne živi dovolj dobro, da bi lahko bil srečen. Po drugi strani pa ne dovolj slabo, da bi jo bilo vredno zapustiti.