Česa Kučan ne bo dovolil

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:34 pop

Pohod skrajnega levičarstva v Sloveniji se nadaljuje. Po vseh uspešnih akcijah Golobove skrajno leve vlade, ki Slovenijo vedno bolj potiska na obrobje evropskih idej o tem, kako naj bi delovala moderna zahodna država, je vladi po enem letu končno le uspelo prevzeti vajeti na RTV SLO. Tako je padel pomemben mejnik na razvojni poti Slovenije. V zadnjem letu za silo pluralna RTV SLO se bo ponovno potopila v blato socialističnega aktivizma. Slovenci pa so se na zgodovinskem razpotju s podporo tej vladi in njenim dejanjem ponovno odločili za Balkan. Ideje, za katere smo mislili, da so z letom 1991 umrle, skozi velika vrata ponovno vstopajo v Slovensko družbo. Poglejmo si mehanizme ponovnega vzpostavljanja bivšega socialističnega sistema v Slovenijo.

Kontinuiteta. Ena od bolj subtilnih metod je zanašanje na poenostavljeno razlaganje sveta, ki je ljudem mnogo bolj razumljivo. Možgani lažje procesirajo premočrtnost (linearnost), kot zapletene procese. Bivši predsednik Kučan se na vse kriplje trudi prikazati zgodovino naroda kot nekaj linearnega, od slabšega k boljšemu. Razumljivo je zakaj to počne. Če hoče omogočiti ponovno uveljavljanje socializma v Slovenijo, le-ta ne sme biti viden kot neka stranpot. Kučan ne sme dovoliti, da bi socializem bil viden kot slepo črevo slovenske zgodovine, kamor je narod bil potisnjen nepravično in pod prisilo puške, temveč kot le eno od stopnic na poti k današnjemu dnevu naroda. Resnica je seveda povsem drugačna. Človeška zgodovina še zdaleč ni linearna. To je samo iluzija današnje perspektive, iz katere je zgodovina človeštva in narodov videti kot ravna črta od pradzgodovine do danes. Ljudje pri tem radi pozabljajo, da se iz te na videz linerane zgodbe človeštva/naroda ves čas širi neskončna množica propadlih zgodb, zablod in uničenja. Slovenci so imeli to srečo, da so jim zgodovinske okoliščine dovolile, da so lahko naredili nekaj korakov nazaj na križišče, na katerem so bili nepravično potisnjeni v slepo ulico socializma, ter ponovno začeli. Socializem ni bila vmesna postaja v poti na bolje. Socializem je bil zabloda, ki nas je skoraj stal uničenja. Raznarodovanje v morju delavskega internacionalizma ter izguba ozemlja pa sta bili samo dve od ključnih manifestacij tega procesa uničevanja Slovenstva v času socialistične Jugoslavije, ki na srečo ni trajal več kot 45 let.

Socializem kot identiteta naroda. Da je nekaj hudo narobe s sliko narodno osvobodilnega boja (NOB) sem se zavedel relativno zgodaj, ko so nam še v socialistični šoli pridigali, da so bili partizani pogumni, pošteni in pravični. Če je to vse res, kar najverjetneje je, saj za vsaj enega dedka vem, da je bil partizan, pogumen, pošten in pravičen, potem komunisti vsekakor niso bili partizani. Seveda ne gre zanemariti dejstva, da so komunisti hočemo nočemo bili vodje partizanstva. Ampak zgodovina je prežeta s frankenštajnskimi primeri, ko je “zlobna glava” pripeta na pogumno, pošteno in pravično telo, ki je v osnovi samo instrument. Vsaj kristjanom, ki mnogokrat opozarjajo, da naj se domače duhovščine ne enači z Vatikanom, bi to moralo biti jasno. Kar pa je tudi glavno sporočilo Nürnberških sodnih procesov proti glavnim protagonistom nemškega nacizma. Moderna slovensko zgodovinopisje najverjetneje nalašč slika popačeno sliko zgodovine zato, da bi zadostilo linearnemu pogledu na razvoj naroda in tako prikrilo to frankenštajsko naravo NOB, kjer je “zlobna glava” (Kardelj, Kidrič in kompanija) s silo ugrabila pošteno telo naroda. Perspektiva je iz stališča Zahoda povsem drugačna. Hladna vojna med komunisti in prosto-tržnimi kapitalisti se je začela že kmalu po oktobrski revoluciji leta 1917! Zatiranje komunističnih idej, je bilo v ZDA in zahodu v polnem zamahu že vsaj 20 let pred nastopom druge svetovne vojne leta 1939. Ta je bila spopad med idejami liberalnega kapitalizma proti nacistom in fašistom, ki so bili samo nacionalistična manifestacija socialističnih idej. To, da so komunisti razglasili nacionalizem za sovražnika, ni naciste in fašiste naredilo nič manj socialistične. Slednji so samo trdili, da so edino Nemci oziroma Italijani sposobni pravega socializma, drugače pa so enako prezirali ekonomsko svobodo posameznika kot so to počeli komunisti. Enako kot pravoslavci ali protestanti niso nič manj kristjani samo zato, ker so tako trdili katoliki. Dejstvo, ki se mu ne da ogniti je, da so nacionalnemu-socializmu septembra 1939 napovedale vojno samo Francija in Velika Britanija. Sovjetske zveze (SZ) ni bilo nikjer blizu, ko je bilo potrebno napovedati vojno nacionalnemu-socializmu. Še več, SZ je s Hitlerjem podpisovala sporazume o sodelovanju. Dokumenti pričajo, da je Stalin bil z vojno neskončno zadovoljen. V njegovih očeh se je zahod (smrtni sovražnik komunizma) medsebojno izčrpaval. “Zlobna glava” NOB je bila takrat v veliki dilemi. Njen veliki brat je bil kolaborant Hitlerja, kako naj bodo potem z njim v vojni? In v začetku vojne tudi niso bili, ker so imeli preveč dela z revolucijo in ne odporom. Linearni pogled na zgodovino povzroča tudi slepoto ljudi, da je zahod neka vsemogočna organizacija, ki je sposobna premagati vse. Zahod sicer je močan, vendar ne tako kot si ljudje radi domišljajo. Zahod je izplaval kot zmagovalec s pomočjo metodičnega dela (Rim ni bi zgrajen v enem dnevu). Socialistični sistemi dvajsetega stoletja, najsi bodo nacionalni ali internacionalni, niso bili premagani v enem zamahu, ampak zaporedno. Zahod ni imel dovolj moči, da bi se hkrati lotil Nemških nacistov, Italijanskih fašistov in njihovih Sovjetskih bratov v ideologiji, komunistov. Zato so izbrali opcijo zaporednega pristopa, ki je bila najbolj logična in ki je ohranila največ življenj na zahodu živečih ljudi. Sir Winston Churchill je bil zadovoljen, ko je Hitler napadel SZ. Ob tem je izjavil, da “če bo vojno Hitlerju napovedal Hudič, bo še za njega našel kakšno lepo besedo v Parlamentu.” Te besede niso bile kar tako. Tak je bil pogled zahoda na takratno SZ in Stalina, pekel oziroma hudič. Za prosto-tržni demokratični zahod sta bila nacistična Nemčija in komunistična SZ vrednostno tako oddaljena, da je bila razlika med njima samo v tem, kdo je vojno začel. Zavedali pa so se, da bo z obema prej ali slej potrebo opraviti. Seveda slovenski skrajni levičarji radi poudarjajo, kako smo bili na pravi strani zgodovine. Ampak, kaj to pomaga, če se je “zlobna glava” NOB znašla na napačni strani zgodovine že takoj 9. 5.1945. Enako kot Rusi, današnji socialisti igrajo na karto, da samo zato, ker so nekoč bojevali vojno proti zlu, je to dokaz, da bodo večno na dobri strani zgodovine. Prav to pa je najkrajša pot v eno od slepih vej zgodovine človeštva. Tudi če pospravimo celotno dogajanje do 9. 5. 1945 pod pojem “somrak vojne” (fog of war) in opravičimo dejanja “zlobne glave” NOB, kot posledico vojne, v kateri se za preživetje stori in dovoli marsikaj, tega seveda ne moremo narediti za petinštirideset let poznejše zgodovine. Koliko časa in trupel lahko traja maščevanje, preden zmagovalec ne postane nič slabši od zlobneža, ki je bil poražen? Dan, mesec, leto, desetletje? 1, 100, 10000, 1000000 po vojni (v mirnem času) pobitih, preden bo usahnilo maščevanje. Kolikor se spomnim, je bivši jugoslovanski socializem živel od ideologije kontinuiranega maščevanja sovragu vse do svojega konca, leta 1991. S tem, da se še danes strahopetno skriva za partizanstvom, ki ga je onečastil s krvoločno maščevalnostjo. Enako danes počnejo njegovi otroci v Sloveniji in tudi širom sveta. Posledica tega pa je vojna v Ukrajini. In ravno zato je Churchill ob spoznanju, kdo je bil Tito, ki mu je v drugi svetovni vojni poveril primat odpora v Jugoslaviji, nato tak razvoj obžaloval. Čeprav je seveda razumel, da je bila podpora Zahoda Titu povsem pragmatična odločitev, podobno kot je bila pragmatično sodelovanje s Stalinom in SZ.

Revolucija v času vojne je hudodelstvo, ki je v vseh normalnih državah kaznovano s smrtjo. In “zlobna glava” NOB se je s tem hudodelstvom celo desetletja hvalila. Družbena revolucija z uporabo najbolj bolnih in psihopatskih metod tekom največjega klanja v zgodovini človeštva, je bila njihov cilj. Seveda ne trdim, da to opravičuje kolaboracijo druge strani z Nemci. Zagotovo pa lahko rečemo, da je način odpora, kot so ga izvajali komunisti, bil za narod katastrofa, vojaško povsem nekompetenten in brez kakršnegakoli potrebe po ohranjanju človeških življenj.

Sprava. Trdim, da je obsedenost s spravo v Sloveniji le še eden od teh konceptov promocije linearnosti zgodovine in rehabilitacije socializma. Kaj naj bi sprava sploh bila? A smo se sploh zedinili najprej glede same definicije tega imaginarnega psihološkega koncepta? Slovenija ne potrebuje sprave. Kar Slovenija potrebuje je najprej iskreno opravičilo slovenstvu za slabe stvari, ki jih je vsaka posamezna stran storila slovenstvu. Ali če parafraziram besede predsednika Kennedyja: “Ne hvalite se, kaj ste dobrega storili za narod. Raje se opravičite za vse slabo, ki ste mu ga povzročili.” Vendar bi bil zelo presenečen, če bi do tega prišlo, kajti to bi pomenilo priznanje, da zgodovina ni linearna. Da je zgodovina polna zablod, mnoge so bile za skupnosti, narode, civilizacije dokončne in pogubne. Slovenci smo imeli srečo, da je v zgodovinskem obdobju osamosvajanja bilo možno stopiti nazaj in popraviti napako. Kajti v vseh prejšnjih obdobjih človeške zgodovine bi tako napako močnejši sosedi neusmiljeno izkoristili. Kar tudi so, saj so se nam leta 1991 uresničile tisočletne letne sanje o samostojnosti, ki je pred tem nismo imeli.

Spomini. Spomini so običajno vedno lepši kot je bila resnica. Snovalci ponovnega vzpona socializma vedo zelo dobro, da so spomini na preteklost vedno lepši kot je bilo v resnici. Človeški možgani imajo to navado, da z leti izbrišejo to, kar je bilo težko, slabo, tragično, ter se prepustijo lepim stvarem. Še posebej velja to za spomine na mladost, ki jo je večina današnjih Slovencev preživela v socializmu. Stvari, ki so nas takrat močno jezile in nam kvarile življenja, so danes le še zanimive zgodbe. Potrditev tega, kako smo bili junaški, iznajdljivi in kako je bilo življenje zanimivo, danes pa je dolgočasno, enostavno in predvidljivo. Prav zato spomeniki nasprotujočim si konceptom kot sta svoboda in socializem, kot si bi to želel bivši predsednik Kučan, ne morejo stati eden ob drugem. Diametralno nasprotni koncepti v istem času in prostoru ne morejo obstajati hkrati. Eden vedno obleži v blatu, medtem ko drugi zmaga. Zgodovina je polna narodov in ljudstev, ki so želeli sedeti na dveh stolih in so nato vedno klavrno končali. In jugoslovanska izkušnja je prav takšna. Mnogi nostalgično hvalijo Titovo sposobnost, da je lahko krmaril med dvema blokoma, sedel na dveh stolih. S tem pa ni naredil nič drugega kot vnesel v narod globoko shizofrenost, ki se je končala v tragediji ob razpadu bivše države. Podobni procesi se danes dogajajo v Sloveniji. Socialistični jugo nostalgiki preprosto niso sposobni pustiti za sabo svoje preteklosti in nehati za svoje sebične nostalgične sanje blokirati Slovenijo, da se vključi v moderne prosto-tržne kapitalistične tokove zahoda. Za zadovoljevanje slovenske nečimrnosti, da smo vendarle zahodnjaški narod, so državo bili primorani vključiti v EU in NATO. V ozadju pa v Sloveniji delajo prav vse v nasprotju s koncepti teh zahodnih organizacij. Vključno z domačim čaščenjem bivšega socialističnega sistema, medtem ko socializem kot del Ukrajinske zgodovine zelo javno in glasno mednarodno obsojajo.

Apolitičnost. Osamosvojitev je bila apolitično dejanje. Eden od glavnih instrumentov revitalizacije socializma je potiskanje ideje, da naj bi bila osamosvojitev apolitično dejanje in da njen osnovni namen sploh ni bila sprememba družbenega sistema. Temveč samo odhod Slovencev iz Balkanskega kotla. Dokaz za to pa iščejo v tem, da je osamosvojitev podprl tako rekoč celoten narod. Levi politični mrhovinarji so pri tem igrali celo na karto nacionalizma, da so za propad Jugoslovanskega socializma bili krivi “leni južnjaki”, ker bi socializem v Sloveniji povsem dobro deloval. Dejstva so seveda drugačna. Socializem ne deluje nikjer in njegovo nedelovanje ni odvisno ne od kulture in ne od genetike populacije, kamor se ga uvaja. Osamosvojitev se je lahko izvedla izključno zato, ker so jugoslovanski socialisti vztrajali s socializmom. Ravno zaradi socializma je Slovenija v očeh mednarodne skupnosti bila upravičena do razglasitve samostojnosti, ker smo bili ujeti v nesvobodni socialistični sistem. Zahod je Slovenijo priznal, ker je obljubila demokratizacijo (politični prevrat – demokratično revolucijo) in na svobodnih trgih temelječo ekonomijo za svoje prebivalstvo. Če ne bi bilo spremembe družbenega sistema (političnosti v procesu osamosvajanja), ter obljube o ekonomski svobodi prebivalstva, Zahod slovenske osamosvojitve ne bi priznal, kajti samostojnost brez uvedbe človekovih pravic za Zahod ne bi imela nobenega smisla. Enako kot samostojnosti ne bi priznali, če bi se Jugoslavija demokratizirala. Pa se ni demokratizirala zaradi socialistov. To jo je pahnilo najprej v gospodarsko, potem pa predvidljivo nacionalistično spiralo pogube. Ali povedano drugače, Zahod ni več verjel v ekonomske obljube socialistov. Hkrati pa je prišel čas, da jugoslovanski socialisti poravnajo dolg za svoje (Titove) laži in sedenje na dveh stolih, ki so ga izvajali petdeset let. Ta zamera slovenskih socialistov proti ZDA in zahodu ob “razpadu” Jugoslavije je vidna še danes. Kaže pa se v bogatem proti zahodnem in proti ameriškem vzdušju dela slovenskega prebivalstva, ki goji leva prepričanja in je povsem iracionalen. Sovražnika so iz Anglo-Amričanov brez kakršnekoli potreb delali komunisti. Zato je neumno gledati jezo levičarjev nad Zahodom, ki je domnevno bil kriv za bridki konec Jugoslavije konec osemdesetih let. Konsistenten pristop Zahoda do vprašanj samostojnosti pa lahko vidimo še danes tudi drugje. Najvidnejši primeri tega pa so Katalonci, Baski, Flamci, Severni Irci ali Škoti. Na Zahodu ne vidijo velike potrebe po samostojnih državah na teh območjih, saj ljudje tam že tako uživajo vse svoboščine, ki jih samostojnost ne bo povečala.

Hlapci. In tako pridemo v zaključku do boleče točke Slovenstva, ki jo politični mrhovinarji tako radi cel čas potiskajo naprej. “Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni” je izrekel zagrenjeni socialist Ivan Cankar ob tem, ko je kot študent na Dunaju utapljal svojo prihodnost s hlapčevanjem alkoholu. Kaj naj bi hlapčevstvo, s katerim so komunisti tako radi obkladali svoje nasprotnike, pomenilo? Prva asociacija ob hlapčevstvu je seveda služenje. Ampak to ne more biti vse. Kajti služimo prav vsi. Domobranci so bojda Nemcem. Komunisti baje Moskvi, nato Beogradu. Pred tem smo Slovenci bojda služili stoletja Dunaju. Eni služijo partnerju, drugi otrokom, tretji prijateljem. Narcisoidi in psihopati izključno sebi. Delavci bojda kapitalistu, ta pa kapitalu. Vladar muham ljudstva zato, da se ohrani na oblasti. Socialisti pa svojemu napuhu, ker mislijo, da so sposobni organizirati popolno družbo, kar se je do sedaj vedno končalo vsaj v solzah ponavadi pa v prelivanju krvi. Samo gospodje pa ideji, da je vsak človek rojen svoboden in da za svojo dobrobit ni potrebno zasužnjevati sočloveka, ker bomo vsi na boljšem kot svobodni posamezniki.