Na smučeh: Hebalm odjuga ni udarila kot Areh

Last Updated on: 30th december 2022, 10:12 pop

Hebalm v Avstriji je za tek na smučeh zadnje dni boljša izbira kot Areh. Od Maribora je oddaljen dobro uro vožnje. Nimajo pohorskih gozdov in miru, sonce je podobno, je pa avstrijsko tekaško središče nekaj višje in temperature so ostale za sneg prijaznejše. Na progi včeraj ni bilo vode in zemlje. Ponekod je bilo rahlo ledeno. Na avtocesti je bilo v Avstriji na 800 metrih osem stopinj. Avtocesta gre še precej višje. Nad tisoč metrov. Temperature pa niso šle na deset stopinj kot na Pohorju. Obratno, padle so na štiri okoli poldneva na parkirišču smučarskega središča, ki je na 1350 metrih. Cesta do smučišča, tudi ko ni več avtocesta, je v Avstriji širša in boljša kot na Pohorje. Ali kot na Vojsko nad Idrijo. Parkirišč je v Hebalmu podobno dovolj kot na Arehu. Vstopni del, kjer so poledenela tla posipana s kamenčki, je takšen:

Ko gre za cene, je za odrasle v Avstriji nekaj dražje. Dnevna karta je osem evrov. Na Arehu pet. A v Avstriji za otroka ni treba plačati. Na Arehu pa. Kar ceno za dva odrasla in enega otroka skoraj izenači. Če je otrok več, pa zniža. Karta je v Avstriji cenejša tudi za študente. Strošek vam poviša avstrijska vinjeta za rabo avtocest: slabih deset evrov. Zastonj karte za otroke in mlade so dobra marketinška poteza. Otroci niso pogosti tekači. Deloma je to logično, ko sem bil otrok, še pomislil nisem, da bi tekel na smučeh, če sem pa lahko šel gor z gondolo ali vlečnico, dol pa z alpskimi smuči, ki jih je veliko lažje upravljati in se z njimi ustaviti. Pa hitreje gredo tudi. Ko sem po spletu zadnje dni iskal nasvete, kako se ustaviti s tekaškimi smučmi, ko gre po strmini prehitro navzdol, sem ugotovil, da so nasveti predvsem o tem, kako pridobiti še dodatno hitrost. In ne o učinkovitih pluženjih. Tekači so čudni ljudje. Sneg je bil zaradi precej nižjih temperatur v Avstriji boljši kot na Pohorju. Proga pa zaradi tega hitrejša.

Nekako sem v Avstriji pogrnil že na prvih metrih šest kilometrske proge. Na povsem ravnem. Morda je bila razlog visoka nadmorska višina. Višje od Pohorja. Ali pa to, da moja drsalna tehnika še ni povsem brez slabosti. Sam se te svoje lastne tehnike šele učim. A uspelo se mi je vsaj pobrati. Ne da bi snel smuči. Dosežek. Bilo pa je ravno tam, kjer je največ ljudi. Na srečo sami tujci. Pretežno Avstrijci. Kar se tiče varovanja zasebnosti je bil padec v lužo in blato po hribu navzdol na Arehu dostojnejši. Tam je bilo povsem prazno naokoli. Padel pozneje v Hebalmu, pa čeprav je šlo tudi navzdol, nisem več.

Proga Hebalm, čeprav trdijo, da je srednje zahtevna, strmih in daljših spustov nima. Je pa nekaj vzponov, na katerih je, kot na Arehu, mogoče opazovati izkušene tekače, ki drsajo navzgor po hribu z veliko hitrostjo in to tudi na strminah, ob katerih sam pomislim kvečjemu na nujnost postavitve vlečnice ali staro dobro “štamfanje”.

Za tiste, ki imate radi običajno alpsko smučanje, naprave v teh dneh delujejo nedaleč od tekaškega centra.

Upravljavci smučišč, iz katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Za vso opremo, plačila kart in podobno je poskrbel avtor članka po običajnih cenah. Članki so lahko deloma pristranski, ker je avtor rojen v Mariboru tik pod Pohorjem in se je tam naučil alpskega smučanja in zato verjame, da je Pohorje odlična izbira za smučanje. Če je sneg. In če vrste niso preveč gromozansko dolge.