Zato Ljubljana več nima zmaja!

Last Updated on: 18th avgust 2025, 02:14 pop

Bilo je v davnih časih, ko je ladja Argo plula čez morja in reke, dokler se ni izgubila v močvirjih ob reki, ki so jo domačini imenovali Ljubljanica.

Koliščarji, ki so tam živeli, so iz kolib na kolih opazili nenavadno ladjo, večjo kot vsi njihovi drevaki skupaj. Poglavar je zamrmral:
»To so gotovo tujci, ki spet iščejo vikend na našem Barju. Še malo, pa bomo morali turistično takso dvigniti na dve suhi ribi.«

Argonavti so se izkrcali. Jazon je pozdravil domačine:
»Mir vam! Mi smo junaki iz Grčije in iščemo počitek, saj se je Argo pri veslanju narobe zataknila v plitvinah.«

Koliščarji so se nasmehnili. Eden izmed njih je rekel:
»Če vam damo kolibo za prespat, bo treba plačat. Cena je ena suha ščuka na nočitev, pa še turistično prijavo morate urediti pri našem svečeniku. Ob prijavi dobite tudi dovoljenje za lovljenje rib, vendar je potrebno 22 % ulova oddati kot davek.«

Jazon se je pridušal:
»Pri nas v Tebah take postelje stanejo veliko manj!«
Ampak ker ni bil lačen, je z vzdihom odštel dve ribi in ju položil na mizo, čeprav bi jih raje pojedel.

Preden so jih posedli k ognju, so koliščarji Argonavte opozorili: »Vode iz Barja nikar ne pijte! Ne vemo za drobne nevidne stvari, a bolezni dobro poznamo. Zadnjič je poglavar drek vozil čez Barje z drevaki, pa se je en prevrnil in sedaj je več bolnih kot po navadi. Raje pijte pivo, to je varno.« Jazon pa je dodal: »Popotniki iz vzhoda so dejali, da prekuhavanje vode pomaga – in res pomaga, zato to vedno počnemo!«

Tisto noč so Argonavti sedeli ob ognju s koliščarji. Peli so pesmi – Grki o zlatem runu, koliščarji pa o tem, kako komarji ponoči ne dajo miru. Vsi skupaj so pili ječmenovo pivo, ki je bilo gosto kot močvirska voda, a jim je zlezlo v srce.

Naslednji dan je Jazon vprašal:
»Kaj pa tisti zmaj, o katerem smo slišali govorice?«

Koliščarji so pokazali proti močvirju.
»Tam, kjer se megla nikoli ne razkadi, živi velik kuščar. Mi pravimo, da je zmaj. Če ga ubiješ, lahko ostaneš v naši kolibi zastonj še tri dni. Toda pozor – po naših predpisih je vse, kar ni izrecno dovoljeno, prepovedano. Tako da se bo ubijanje zmajev uradno štelo kot delo na črno in bo treba plačati še kazen.«

Pred tem so koliščarji pohvalili Herakleja, ki je nekoč ustrelil orla in s tem rešil Prometeja, darovalca ognja ljudem. Spomnili so se tudi Medeje in njenega znanja, a poglavar je Herakleja opomnil, da je na Barju prepovedano pokazati kriv prst golobu.

In res – Jazon je z lokom ustrelil zmaja, ki je strašil pri izvirih. Argonavti so postali junaki tudi na Barju. A ko so hoteli še malo ostati, jim je poglavar mirno rekel:
»Žal, občina je prepovedala oddajanje kolib tujcem za več kot sedem nočitev. Če hočete ostati, boste na črno, in mi smo pravno močvirje in to ne bo šlo.«

Bralci so Spletni časopis opozorili, da gre za neznanstveno mitološko razlago razlogov za smrt zmaja. V resnici je bil zmaj žrtev spremembe sestave vode, ki je bila posledica prevažanja dreka po Ljubljanici v drevakih do čistilne naprave nizvodno, kar je sofinancirala zveza neolitskih ljudi za zeleno prihodnost in čisto pitno vodo.

Tako so Argonavti popravili Argo, dobili še visok račun za parkiranje, plačali še zadnjo takso v ribah in odveslali naprej.
Za njimi pa je ostal spomin – da so nekoč pri koliščarjih počivali junaki, ki so našo Ljubljanico zapisali v večne zgodbe.

A stoletja pozneje so se razmere spremenile. Podnebne spremembe so postopoma uničile vsa kolišča, prihajajoči emigranti pa so pregnali koliščarje iz teh krajev. Tako so ostali le še leseni ostanki v močvirju in zgodbe, ki živijo do danes.