V kampanje za privilegije kulturnikov namenili manj kot Nika Kovač za čistko na RTVS

Last Updated on: 21st september 2025, 01:26 pop

V kampanjo pred referendumom o astronomskih pokojninskih privilegijih za državno nagrajene kulturnike je daleč največ denarja 126.751 evrov vložila SDS Janeza Janše, ki je zbrala tudi 40.000 podpisov za referendum in ga z velikansko večino dobila. Proti dosmrtnim najvišjim mogočim pokojninam za kulturniško elito je bilo 92,5 odstotka glasujočih. Skoraj nič v zagovor svojega projekta izjemnih pokojnin niso investirale vladne stranke. Veliko več je pred leti za kampanjo za čistko vladnih strank na RTVS namenil institut 8. marec Nike Kovač. To kažejo poročila o kampanjah, ki so jih stranke moralo objaviti na Ajpes. Da o koristih lastnega zakona ljudi niti poskusili niso prepričati, je le eden razlogov katastrofalnega poraza na zadnjem referendumu, kakršnega ni napovedala nobena od raziskav javnega mnenja. Svoboda Roberta Goloba je za prepričevanje volivcev, da so parlamentu ponudili in tam izglasovali dober zakon, namenila vsega 4.267 evrov, Levica, katere ministrica Asta Vrečko je na referendum zavrnjene rešitve pripravila, 703 evre. Še manj, le 63 evrov, je za odprtje in zaprtje posebnega računa za kampanjo vložila SD. Vladne stranke so, kažejo ti podatki, posebne račune za kampanje odprle le zaradi tega, da so dobile vabila na soočanje medijev. Sicer pa v svoj zakon niso verjeli in v njegovo promocijo zaradi tega niso vložile nič.

V skladu s tem, da v obrambo lastnega zakona niso vložili nič, je bil tudi rezultat. Tudi upi vladnih strank, da bo na referendum prišlo premalo volivcev in da ne bo dosežen kvorum, so se izkazali za prazne. Kvorum je bil daleč presežen.

Proti privilegijem je bila v kampanji formalno še NSi, ki pa kot vladne stranke dejanske kampanje sploh ni imela, porabili so manj kot 2.500 evrov.

Primerjava z rezultatom referenduma o depolitizacijo RTVS, s katero je vladna koalicija odstavila celoten poslovni in programski vrh, pa tudi odgovorna urednika prvega, drugega in tretjega programa TVS in tam nastavila svoje kadre, pokaže, da je predvsem prišlo do velikega preobrata pri vložkih strank v promocijo sovjih idej. V kampanje, da bi lahko svoje kadre nastavile na vrh RTVS in tam ohranile popolno premoč, so vladne stranke vložile velikanske vsote denarja, pomagali pa so celo njihovi sateliti, denimo Zavod 8. marec.

Na obraten razplet, ko so vladne stranke referendum o čistki na RTVS (in o dodatnih ministrstvih in o zamiku skrbi za dolgotrajno oskrbo) dobile, kulturniškega pa so katastrofalno izgubile, pa ni prišlo le zaradi denarja. Razlog je bil tudi učinek, da po volitvah volivci še nekaj časa nagrajujejo zmagovalce. A to sčasoma, še posebej, če vladajoči počnejo neumnosti, izpuhti.

Večji vložek opozicije v kampanjo proti privilegijem kulturnikov je bil logičen še iz drugega vidika. Vladne stranke so za kampanjo lahko uporabile oblastne institucije in računale tudi na pomoč medijev, ki so jim večinoma podrejeni. Opozicija teh možnosti nima v enaki meri.

A vladajočim ni pomagalo.