To NSi tepe ves čas

Last Updated on: 28th julij 2025, 07:22 dop

Ko je divjanje ekstremnega levičarstva po Sloveniji v zadnjih izdihljajih, se je NSi odločila zamenjati vodstvo. Ta manever NSi je zanimiv še posebej zato, ker prihaja v letu pred volitvami. Običajno se tega v volilnem letu ne počne. Menjave so bolj logične po volitvah, ker novemu vodstvu omogoča, da v treh letih zgradijo novo zgodbo in se nato izmerijo na volitvah. Ne glede na vse se je NSi odločila za tak tvegan korak. Poglejmo si, kaj jim lahko to prinese.

Matej Tonin je predsednik NSi že kar lep čas. Vsak nov predsednik se imenuje z upanjem, da bo stranko naredil uspešnejšo kot je to bilo prej. Volilni rezultati pa pričajo o tem, da Toninu žal to ni uspelo. Je sicer res, da NSi ni v slabšem položaju kot je bil ob Toninovem prevzemu. Seveda pa tudi v boljšem ni. Za stranko kot je NSi ni sprejemljivo, da se bori za sam vstop v parlament. Zato ni povsem nič presenetljivo, da Tonin izgublja mesto predsednika NSi.

Mnogo bo seveda sedaj globokih analiz o tem, zakaj temu ni tako. Iz stališča volivca pa je stvar dokaj preprosta. NSi je desna stranka, ki se prodaja kot sredinska stranka. Poskuša nagovarjati celo leve volivce ob čemer pozablja, da imajo ti ogromne ponudbe na levi strani. NSi tudi pozablja na post-travmatski stresni odziv desnih volivcev, ki niso nikoli pozabili izdajstva SKD in SLS leta 92, oziroma 96. Ali kot se je nekoč, ob tem, ko so se v Toninovi NSi zaklinjali, da z Janšo pa res nikoli več, izrazil Tomaž Štih. Sej ni problem v tem, da z Janšo nikoli več. Problem je v tem, da so pozabili povedati drugi del Stavka. Da z levičarji pa tudi ne.

In to je tisto, kar NSi kot naslednico SKD in SLS tepe cel čas. NSi ne razume, da je zvestoba lastnim volivcem najbolj nujen pogoj dobrega volilnega rezultata. Janša zmaguje na desni, ker je edini, ki je sposoben garantirati, da glasovi za njega ne bodo gradili leve vlade. Tako preprosto je. Vse, kaj bi NSi moral narediti je, da gre od vasi do vasi. Pred cerkvijo, v centru, naredi shod in svečano obljubi, da glas za NSi ne bo nikoli več postavil vlade sestavljene večinsko iz levih strank.

Namesto tega pa smo v zadnjem mandatu lahko spremljali Pogorelčevanje. Pljuvanje čez Janšo in “skrivno” sodelovanje z levimi ekstremisti, ki so se ga neuspešno trudili prikriti. Ko to levim več ni služilo pa so NSi kadre postavljene s pomočjo teh kravjih kupčij pometali iz državnih podjetji. Njim in vodstvu NSi pa poslali za vrat policijo, tožilstvo in ovadbe. Očitno so zgodbe iz let 1990 tako daleč, da jih mladci kot je Tonin ne poznajo, stari pa so že očitno tako dementni, da so jih pozabili. Takrat se je dogajalo točno enako. Peterle in Podobnik so postavili ekstremno levo LDS na oblast, potem pa jih ta drugi dan po ustoličenju vlade začela rezati kot salamo. Na koncu so klavrno izginili. Levi jih niso marali in so jih imeli za uporabne idiote, njihovi volivci pa so jim zamerili izdajstvo.

In kaj je NSi za narediti? Osnovo sem že napisal zgoraj. Obljuba, in tokrat poštena in trdna, desnim volivcem, da ne bodo postavljali leve vlade (izdajali) bi SDS odvzela monopol nad držanjem obljub. Hkrati bi ponudila desnim in liberalnim volivcem trdno alternativo SDS.

Druga točka pa je vztrajanje in promocija konservativnih temeljev, to pa je prosto-tržna ekonomija, deregulacija in regionalizacija. Xahvier Milei je demonstriral moč prosto-tržnega pristopa h kapitalizmu in ta je ponovno začel pridobivati na momentu, tudi na zahodu. Točke, ki jih mora spremeniti Slovenija, da postane Švica pa so pravzaprav preproste.

1.      Nakazovanje bruto plač delavcem, kot je to v Švici, bi bil najbolj daljnosežni ukrep, ki bi uničeval socializem. Ko bi morali delavci sami plačevati davke državi, bi se vsakodnevne debate usmerile na to zakaj so davki tako visoki in zakaj se levičarji zavzemajo za njihove povečevanje.

2.      Globoka in celostna odprodaja državnih podjetji zato, da se prekine ta peklenski krog denarja iz državnih podjetji v levo politično propagando in seveda politično kadrovanje.

3.      Odprtje trga zdravstvenih zavarovanj in pokojninskega varčevanja tudi za zasebnike in odklop države od teh finančno bogatih operacij.

Ko bodo ljudje postali ekonomsko pismeni in avtonomni od državnih služb, potem bo pa prišel tudi drugi korak, da bodo Slovenci bolj zdravo in pravično začeli gledati na našo pol preteklo zgodovino in komunistični sistem, v čigar odvisnosti še vedno živijo.