Kraljica Klakočar Zupančičeva je nad pravno državo

Last Updated on: 12th oktober 2024, 11:38 dop

Nismo pristojni presojati ustavnosti priznanja Palestine in zaradi tega tudi ne morebitnega goljufanja predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič v postopku odločanja o Palestini. Tako je odločilo pet ustavnih sodnikov, proti so bili trije. Večina je s tem argumentom zavrgla pritožbo opozicijskih poslancev. Da ne bodo presojali goljufanja vladajočih v parlamentu ob pomembnem zunanjepolitičnem vprašanju, so odločili sodniki Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Neža Kogovšek Šalamon in Špelca Mežnar, proti so bili Klemen Jaklič, Rok Svetlič in Marko Šorli.

Pri odločanju je pomemben peti glas prispevala nekdanja direktorica Mirovnega inštutita, ki tudi kot sodnica dodatno dela zanje, Neža Kogovšek Šalamon. Mirovni inštitut je aktivistična organizacija iz leve, ki podpira Palestino. Pri presoji zakona o RTV, ki še vedno ni končana, se je tudi izločila šele sčasoma, čeprav je bil tam Mirovni institut celo neposredno vpleten v kampanjo za čistko vrha medija na vladni strani. Ker gre za sklep, bi bilo dovolj glasov sicer tudi brez nje.

Do spora je prišlo po tem, ko je SDS Janeza Janše šefu Svobode Robertu Golobu s predlogom za posvetovalni referendum onemogočila, da bi dosegel priznanje Palestine tik pred evropskimi volitvami, kar je premier poskušal doseči zaradi promocije svoje stranke. Po poslovniku in običajih v parlamentu bi morali počakati najmanj 30 dni. A je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič s poslanci Svobode, SD in Levice odločila in dosegla, da poslovnik in običaji v parlamentu več ne veljajo, ker bi jim sicer propadla priložnost za promocijo. A veliko ni pomagalo, vladne stranke so na evropskih volitvah doživele hud poraz. Volivci so opoziciji dodelili pet mandatov (SDS štiri mandate, NSi enega) koaliciji pa le tri (dva Svobodi in enega SD). Pravila v poslovniku parlamenta so določena tudi zaradi tega, da bi opozicijo (in s tem vse volivce, ki jih zastopajo) varovala pred zlorabami oblasti večine.

Kljub obstrukciji SDS in tudi NSi, slednja je obstrukcijo napovedala zaradi kršenja poslovnika, priznanju Palestine pa ne bi nasprotovala, je Klakočar Zupančičeva takrat takoj sklicala dve dodatni izredni seji državnega zbora, da so vladne stranke zavrnile predlog SDS za posvetovalni referendum in to še isti dan, ko je bil vložen in da so takoj za tem na novi izredni seji dosegli cilj vladnih strank: priznanje Palestine še pred evropskimi volitvami. Trdili so, da bo to prispevalo k umiritvi razmer.

Razmere so se pozneje bistveno poslabšale.

Palestino so priznali le poslanci Svobode, SD in Levice in odpadnica iz Svobode Mojca Pašek Šetinc.

V ločenem mnenju je Klemen Jaklič o ravnanju vladajočih zapisal: “Predpisani 30-dnevni rok bi odločanje Državnega zbora o priznanju Palestine za omenjeni krajši čas, ki ni nerazumno dolg, seveda podaljšal. Toda zgolj zato, ker takšno krajše podaljšanje ni bilo v skladu s političnimi preferencami predsednice Državnega zbora in koalicijske večine, sta se slednji zavestno odločili ne upoštevati to izrecno in vnaprej jasno predpisano pravo. Bistvo pravne države je v tem, da je to država, v kateri je politična volja podrejena vnaprej predpisanemu pravu, in ne obratno. Ne vlada več volja kralja, kot je veljalo nekoč, ampak celo nad slednjo, kot nad vsako drugo obliko politične oblasti, v pravni državi vlada vnaprej predpisano pravo.”

Rok Svetlič pa: “Resda je Poslovnik Državnega zbora interni akt samostojne veje oblasti, pri uporabi katerega pripade Državnemu zboru veliko avtonomije. Toda upoštevati moramo, da kršitev Poslovnika ni vedno samo kršitev internega akta zakonodajalca. Če se take kršitve začnejo ponavljati in če se pri tem rahljajo mehanizmi v zvezi z nadzorom oblasti, tedaj kršitev Poslovnika preraste v kršitev temeljnih načel ustavne demokracije.”

Odločitev petih ustavnih sodnikov je takšna.

Sodnika Jakliča in Svetliča sta napisala odklonilni ločeni mnenji, ki sta takšni: