Rupel: Za pamet in moč nove vlade, da umakne nespametne in strah zbujajoče spomenike

Last Updated on: 10th maj 2026, 01:51 pop

Nekdanji zunanji minister in ljubljanski župan dr. Dimitrij Rupel v svojem najnovejšem zapisu ponovno odgovarja etnologu Božidarju Jezerniku o “zacementiranih” spomenikih propadlega režima sredi Ljubljane, ki še vedno slavijo socialistično revolucijo in Jugoslavijo – državo, ki je ni več. Rupel znova opozarja na paradoks: medtem ko Golobova vlada ukine Muzej slovenske osamosvojitve, hkrati ščiti spomin na revolucijo in revolucionarje. Prvi Ruplov zapis v polemiki lahko preberete tukaj:

“Ganljiva skrb” za jugoslovanske socialistične spomenike

V zadnji številki Sobotne priloge Dela (9. maj 2026) je Božidar Jezernik v prispevku “Med pravno teorijo, politično publicistiko in filozofijo reprezentacije” vztrajal pri svojih pogledih. Ker v osrednjih medijih prostor za polemiko o teh vprašanjih ni vedno zagotovljen, objavljamo celoten odgovor dr. Dimitrija Rupla, ki upa, da bo nova vlada imela dovolj pameti in moči, da naredi red.

---

BOŽIDAR JEZERNIK IN SPOMENIKI REVOLUCIJI

Avtor: dr. Dimitrij Rupel

Božidar Jezernik najprej predlaga, da bi morali odgovoriti na osnovno vprašanje, o čem sploh govorimo. (Spet nagibanje k tavtologiji: morali bi govoriti, o čem bomo govorili.) Kolikor sem razumel, govorimo o naslednjih stvareh:

• o simbolih oz. o spomenikih, ki opozarjajo na oz. slavijo pretekle dosežke in njihove avtorje,
• o pomenu in obstojnosti/trajanju teh spomenikov,
• o razliki oz. razdalji med temi spomeniki in stvarmi oz. osebami, ki jih spomeniki predstavljajo…

Ad 1) Beseda simbol prihaja iz grškega symballein, ki pomeni zložiti, pravzaprav ujemanje ali skladnost dveh delov, ki sta bila nekoč eno. Tako je npr. spomenik generalu Maistru načeloma skladen z osebo, ki se je imenovala Maister in je dosegla neki pomemben zgodovinski premik. Bistvo posrečenega spomenika je v tem, da je vzor in zgled za večino sodobnikov in naslednikov.

Ad 2) Simboli – kot so npr. podobe ali spomeniki – pa doživljajo različne usode. Bodisi jih častimo ali pa jih zavračamo in celo uničujemo. Znane so recimo usode budističnih spomenikov, ki so jih rušili v Afganistanu ali v Mjanmaru. Rušilci (ikonoklasti) so nasprotovali verski rabi podob ali zagovarjali uničenje takšnih podob. Mnogi verski gorečneži napadajo ali smešijo tradicionalne ali čaščene institucije ali ideje, ki so po njihovem mnenju zmotne ali utemeljene na praznoverju. Znani so primeri z upodabljanjem Mohameda (nemiri v Parizu zaradi objave v Charlie Hebdo). Ponekod so ikone obvezne, ponekod prepovedane.

Ad 3) Avtor tega besedila seveda nisem “ikonoklast”. Ko sem bil ljubljanski župan (1994–1997), sem nasprotoval uničevanju spomenikov, ki ponazarjajo med vojno okupirano Ljubljano. Takšna je bila “Pot spominov in tovarištva” (PST). V primeru “PST” gre za koristno sprehajališče okrog Ljubljane, ki je izgubilo ideološki pomen in ob katerem noben sprehajalec ne pomisli na socializem ali na revolucijo.

---

Spomeniki Titu in Kardelju niso sprehajališče

PST seveda ni spomenik, kot so bili nekoč spomeniki Hitlerju, Mussoliniju, Stalinu, nekdanjim avstrijskim ali jugoslovanskim gospodarjem. To ni isto kot spomeniki Titu, Kardelju ali Kidriču. Ob pogledu nanje se tako rekoč vsak mimoidoči spomni na revolucionarne čase in na komunistične nespodobnosti, ki jih je vsaj v glavnem odpravila osamosvojitev. Razdalja med jugoslovansko revolucijo in letom 2026 je tako velika, da ne sodi v središče prestolnice, ampak kvečjemu na muzejsko razstavo obdobja 1941–1990.

Žal se niti komunisti po II. svetovni vojni ali po revoluciji niso veliko ozirali na kulturno dediščino. Med drugim so odpravili mestno četrt Gradišče, ker je – baje – Kardelj naročil, naj namesto ožine pred Kongresnim trgom naredijo cesto, ki bi bila dovolj široka za prvomajske parade. Porušili so Kozlerjevo hišo in še mnoge druge. Odpravili so praznovanje Miklavža in Božiča; cerkve so spreminjali v filmske ateljeje. V parlamentu in na vladi smo brez pomisleka odstranili Titov kip in uradno sliko.

Zapis države, ki je ni več

Če znamo ločiti partizanščino in komunistično revolucijo, naj vse, kar je v zvezi z revolucijo, pospravijo nekam, kjer se mimoidoči ne bodo spraševali, ali je Slovenija še vedno socialistična republika Jugoslavije. Na enem od treh (očitno nedotakljivih) spomenikov na Trgu republike, ki ga je propadli komunistični režim imenoval Trg revolucije, namreč piše:

V USTAVO SMO ZAPISALI DA JE SLOVENSKI NAROD V SVOJEM NARODNOOSVOBODILNEM BOJU IN SOCIALISTIČNI REVOLUCIJI NELOČLJIVO POVEZAN Z DRUGIMI NARODI IN NARODNOSTMI JUGOSLAVIJE… IN KI JE V SESTAVI ZVEZNE DRŽAVE SOCIALISTIČNE FEDERATIVNE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE…

Vsa skrivnost Jezernikovega učenega pisanja je skrita v pomanjkanju razlage tega napisa in odgovora na vprašanje o umestnosti takšnih spomenikov. Gre za relativno preprosto stvar. Nekateri spomeniki so paša za oči, drugi služijo politični mobilizaciji. Kaj naj bi sicer pomenil s strani Golobove vlade ukinjeni Muzej slovenske osamosvojitve? Šlo je za mobilizacijo levičarskega poistovetenja s socializmom in za prikrivanje samostojne države Slovenije. Namesto spomenika osamosvojitvi imamo spomenike revoluciji, socializmu in Jugoslaviji – državi, ki je ni.

Protiustavna zaščita revolucije

Zgoraj navedeni tekst iz neveljavne ustave države, ki je ni, naj bi bil zacementiran z zakonodajo o zavarovanju kulturne dediščine. Jasno je, da je ustava nad posameznimi zakoni in da je zakon o zaščiti jugoslovanske ustave in revolucije protiustaven. Treba ga je spremeniti oz. odpraviti.

V tem trenutku ima slovenska prestolnica na Kongresnem trgu skrajno zanikrn spomenik “vsem žrtvam vojn”, ki mu mimoidoči ne posvečajo nobene pozornosti. Božidar Jezernik zagovarja še en tak “spomenik” na Trgu republike, da ne bi motil revolucionarnih kolosov na drugi strani.

Upam, da bo nova vlada zmogla toliko pameti in moči, da bo umaknila nespametne in strah zbujajoče spomenike; da bo znala spoštovati dejstva in žrtve za domovino. Zakone je treba uskladiti z veljavno ustavo Republike Slovenije. Ob tem bi lahko poskrbeli za spravo med vladajočimi in opozicijskimi strankami, ki je nikoli ni bilo.

Zasl. prof. dr. Dimitrij Rupel

---------------------------------------------------------Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:

Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.