Kaj sporoča odpoved radiologov v Celju

Last Updated on: 17th avgust 2024, 12:28 pop

Tekom športno bogatega poletja, ki ga vlada in predvsem njen predsednik Robert Golob izkoriščajo za lastne užitke, potovanja na športne dogodke ob hkratnem zanemarjanju državniških funkcij, se v Sloveniji, nadaljuje rušenje slovenskega državnega zdravstva. Poglejmo si natančno, kaj se dogaja in kaj so pasti tega procesa.

Kot sem napisal do sedaj že v mnogih prispevkih slovenski zdravstveni sistem ni javen, ampak je pravzaprav državno monopolističen. V njem nimajo vsi ljudje možnosti dostopa do zdravstvenega varstva pod enakimi pogoji. Sistem je videti kot neurejena avtobusna postaja, na kateri zmagujejo tisti, ki so močnejši, ali bolje povezani s prevoznikom, ki upravlja avtobuse. Kdor vsega tega nima, si lahko plača vozovnico do zdravja v inštitucijah, ki nimajo dostopa do blagajne ZZZS, kljub temu, da je svojo vozovnico z vplačilom ZZZS davka že plačal.

Seveda pa ne gre samo za bolnike, gre tudi za zdravnike in medicinske sestre. Gledati tako neurejenost mora biti za njih šokantna, če že ne travmatična izkušnja. Po drugi strani pa so tudi oni nenazadnje samo delavci. To pa pomeni, da si lastnik želi iz njih iztisniti čim več dela za čim manjšo plačo. In to se nenazadnje tudi dogaja. Pogledati moramo le podatke o obremenjenosti zdravstvenih delavcev in hitro bomo ugotovili, da država ni nič manj neizprosen “kapitalist” kot katerikoli drugi “kapitalist”.

Čeprav sem v nekaj člankih bil kritičen do FIDES, da bi moral zahtevati gospodarsko svobodo, ne pa višje plače, je stavka FIDES seveda absolutno utemeljena in jo vsekakor podpiram. Bolje je, da zahtevajo za svoje članstvo vsaj nekaj kot pa, da se prepusti zdravstvene delavce nemilemu izkoriščanju države.

Stavka FIDES pa seveda prispeva tudi k hitrejšemu rušenju državnega zdravstva, saj spor med zdravniki in brezbrižno in psihopatsko vlado samo pospešuje spoznanja mnogih zdravnikov, da v slovenskem državnem zdravstvu niso nič drugega kot navadni avtomati, katerih poslanstvo je v prvi vrsti rešiti monopolistično državno socialistično zdravstvo tako, da za bolnike naredijo ravno dovolj, da se tem ne zmeša in ne naredijo revolucije.

Mnogim zdravnikom je zaradi tega razumljivo prekipelo in nočejo več sodelovati pri tej farsi. Kolektivna odpoved radiologov, ki je ohromila dežurno zdravstvo na Celjskem je rezultat tega, ko vest več ne dovoljuje vztrajanja v zgoraj opisanih okoliščinah in ima zelo malo opraviti z denarjem. Za tako odločitev je ta ekipa radiologov morala imeti kar nekaj poguma zato, ker so se odločili iti na trg, kjer ne vlada pravica (prosto-tržišče) ampak državni monopol. Odšli so na izprijeni trg kjer se prebivalstvu v naprej pobere denar, ki se ga nato nepotistično (sprega državnih inštitucij) preliva iz ZZZS v države zdravstvene ustanove. Okoliščina, ki je najverjetneje njim v prid pa je ta, da država (SB Celje) po drugi strani najverjetneje ne bo imela izbire, ampak bo z njimi morala skleniti nek dogovor, ker radiologi tudi ne rastejo kot gobe po dežju, hkrati pa poznajo procese v SB Celje in lahko v drugačnem, bolj poštenem, aranžmaju nadaljujejo, kjer so končali. Ali pa njihovemu novemu podjetju podeliti koncesijo, da bodo prebivalci Celjskega imeli dostop do radioloških storitev.

Tukaj pa seveda obstaja velika past trenutne tranzicije slovanskega zdravstva. Vse spremembe pridejo na krilih predhodne porušitve starega zato, da lahko nastane nekaj novega. Kot pravi eden od najbolj osnovnih zakonov fizike. Dve različni stvari ne moreta obstajati ob istem času v istem prostoru. Po porušiti lahko pride ali do nastanka nečesa novega ali pa se nazaj postavi ponovno podoben ali celo enak sistem.

Past, kako se lahko ohrani staro gnilo državno monopolistično socialistično zdravstvo je ta, da bo država tem nezadovoljnim radiologom in drugim zdravnikom z dovolj poguma, da so odšli, vseeno podelila koncesije in tako umirila njihovo nezadovoljstvo s tem, da jih bo dala dostop do blagajne ZZZS in s tem enakega udobnega statusa, ki ga uživajo državne monopolistične ustanove. Vsi ostali zdravniki pa bodo še naprej trpeli v državno zdravstvenih gulagih. Val upanja po spremembah se bo tako utopil s tem, da bo država žrtvovala nekaj svojega proračuna, ki ga bo pripravljena deliti s tistimi najbolj nezadovoljnimi, ki jim situacija omogoča, da si izsilijo boljši status.

In ravno tukaj se ponovno kaže izjemna vloga FIDES in zdravniške zbornice. Ti dve organizaciji, ki združujeta tako zdravnike v državnih kot tudi zasebnih inštitucijah, bi se morali boriti za vse svoje člane brez favoriziranja enih ali drugih. Edini sistem, ki deluje izključno po sposobnostih, pa je prosto-tržišče, torej enak dostop vseh zdravnikov do proračuna ZZZS (vsaj ukinitev koncesijo, najbolje pa odprtje zavarovalniškega trga). Kar je nenazadnje edina logično in pošteno stališče, saj ZZZS polnijo vsi prebivalci Slovenije, tudi zdravniki zasebniki, zakaj bi potem imele do njegovega proračuna dostop samo državne inštitucije?

V nasprotnem primeru se bo zgodilo to, kar se je zgodilo Sloveniji usodnega leta 1991. Imeli boste en večer za sanje, potem bodo pa prišla nova desetletja v državno socialističnem zdravstvu.