V. MLAKAR: DRUGA ŠVICA ALI KO NORCI PLEŠEJO

Last Updated on: 21st december 2022, 12:01 dop

“Obečanje ludom radovanje”

Srbski ljudski pregovor

Kriza sesutega zdravstvenega sistema se v Sloveniji nadaljuje in nezadržno širi. Novejše objave nekaterih medijev o grožnjah ministra za zdravje, ki se jih vztrajno poskuša pomesti pod preprogo in samo zavržno obnašanje ministra Danijela Bešič Loredana, kažejo na neverjetno živčnost oblastnikov. Oblastniki namreč razumejo, da zdravnikov v okviru državnega zdravstva ne morejo prisiliti v večjo produktivnost. Po drugi strani pa nočejo iz rok spustiti državnega zdravstvenega sistema. Več jim je do pajdaških poslov, kot do zdravja državljank in državljanov. Kako je torej slovenski zdravstveni sistem drugačen od Švicarskega?

V Švici ni ZZZS, le zavarovalnice v zasebni lasti

Kot sem že nakazal v prejšnjem članku, Nesposobni nesposobnež, se v Sloveniji še vedno vlečejo socialistični koncepti kot so glavarine in koncesije. Vse to z namenom nepoštenega favoriziranja državnega zdravstva. Ključna razlika med Slovenskim in Švicarskim zdravstvenim sistemom je ta, da v Švici ne poznajo državne zdravstvene zavarovalnice. V Švici se lahko zavarujete samo pri javnih zavarovalnicah v zasebni lasti. V Švici poznajo samo čisti zavarovalniški koncept “premija – škodni primer – zavarovalnica plača storitev”. S tem odpade potreba po socialističnih konceptih kot so glavarine in koncesije. Tega v Švici ni. Pravzaprav je Švicarski zdravstveni sistem v svojem temelju presenetljivo podoben zdravstvenemu sistemu ZDA. Tudi tam temelji organiziranost na zasebnih zdravstvenih zavarovalnicah. V Švici so enak pristop k zdravstvenemu sistemu nadgradili z varovalkami, ki zanesljivo ščitijo zavarovanca, česar v ZDA ni.

Kako torej zmorejo rešiti to zagato med prosto-tržno ureditvijo zdravstva, domnevnim bogatenjem zdravnikov in zavarovalnic ob hkratnem nebrzdanem izkoriščanju “ubogih” zavarovancev, za katero volivci levih strank sveto trdijo, da je nerešljiva. Preprosto pravzaprav, prosto-tržno še ne pomeni povsem ne regulirano. V Švici zavarovalnica ne sme zavrniti nikogar, zakon tega ne dopušča. Iz tega sledi, da zavarovalnica tudi ne sme nikogar spraševati po njegovem trenutnem zdravstvenem stanju, morebitnih obstoječih boleznih ali življenjskih razvadah in na podlagi tega izračunavati premije. Zakon regulira košarico osnovnega zdravstvenega zavarovanja na način, da morajo vse zavarovalnice ponuditi identično košarico osnovnih zdravstvenih storitev. Zagotavljati to pravilo v praksi je skrajno preprosto. Zavarovalne pogodbe so tipske, za vse enake, prehodi med zavarovalnicami avtomatizirani, kot je dandanes avtomatizem prenos telefonske številke iz enega na drugega operaterja. Obstaja samo ena omejitev, da v sistemu ni kaosa. Osnovno zdravstveno zavarovanje lahko zamenjaš samo 1-krat na leto (do 31. oktobra) zato, da sprememba začne veljati z novim letom. Vse zavarovalnice morajo do 31. avgusta objaviti vse kombinacije premij za prihodnje leto. Odločitev je tako izključno po ceni.

Upravičeno lahko sedaj sledi vprašanje, zakaj bi pa cene zavarovalniških storitev sploh bile drugačne, če je pa produkt isti? Zavarovalnice ne smejo spreminjati košarice storitve. Še več, ne smejo niti oglaševati zdravstvenih zavarovanj, ponujati kolektivnih popustov ali obravnavati ljudje kakorkoli drugače zaradi socialnega statusa. Edini osebni parametri, ki jih zavarovalnica ob izračunu premije lahko vzame v obzir, so spol, starost in kanton bivanja.

Cena premije je seveda odvisna tudi od odhodkovne strani, ki jo ima zavarovalnica in ne samo prihodkov. Na to pa vpliva tudi notranja ureditev (učinkovitosti) poslovanja zavarovalnice in pristopa k zdravljenju. Klient lahko namreč izbere med štirimi različnimi sistemi dostopa do zdravstvenih storitev: 1. sistem osebnega zdravnika, 2. kooperativni sistem, 3. odprti sistem in v zadnjem času, 4. tele-medicinski sistem.

Pri sistemu družinskega zdravnika se bolnik zaveže, da bo katerokoli težavo začel reševati naprej pri izbranem osebnem zdravniku. Ta ga bo napotil do specialistov, če bo to potrebno. Lahko si predstavljate, da je strošek za zavarovalnico v takem sistemu potencialni nižji, saj bo mnoge zadeve uredil že sam osebni zdravnik, katerega delo je običajno cenejše od specialistov. Pri kooperativnem sistemu se klient odloči, da se bo zdravil samo pri zdravnikih, ki so v mreži posamezne zavarovalnice (zavarovalnice in zdravniki se lahko poljubno med sabo dogovarjajo o sodelovanju – koncesije zamenjajo poslovni dogovori). V tem sistemu lahko zavarovanec dostopi neposredno do specialista, ki je znotraj kooperative.

Pri odprtem sistemu lahko zavarovanec obišče kateregakoli zdravnika kadarkoli. Pri tele-medicinskem sistemu mora zavarovanec poklicati na posebno številko, kjer se z zdravnikom pogovori po telefonu. Glede na povedano, zdravnik presodi, kaj naj zavarovanec naredi.

Državna le UKC Ljubljana in Maribor

Mislim, da je jasno, da bodo premije različne. Zavarovalnice imajo v ponudbi tudi različno stopnjo odbitnih franšiz. Minimalna odbitna franšiza je 300 frankov. To pomeni, da prvih 300 frankov zdravstvenih stroškov zavarovanec pokrije sam. Pri vseh nadaljnjih posegih pa prispeva 10% vsote, do maksimalno dodatnih 1000 CHF. Odbitna franšiza je lahko maksimalno 2500 CHF. Logično je, da zavarovanci z višjo odbitno franšizo plačajo nižje premije, saj so pripravljeni več plačati sami. Taki zavarovanci so običajno ljudje, ki dobro skrbijo za svoje zdravje in računajo, da ne bodo potrebovali v tem letu večjih zdravstvenih storitev. Nekatere zavarovalnica pa tudi minimizirajo premije na podlagi interne optimizacije. Manjša mreža poslovalnic, internetno poslovanje, itd. Skratka, paleta možnosti in izbire je dejansko ogromna in vsak si lahko izbere varianto, ki mu je najbolje “pisana na kožo”.

Lahko si predstavljate, da čakalnih dob v takem sistemu tako rekoč ni ali pa so minimalne. V Švici se namreč ne gredo socialističnih neumnosti kot so koncesije, glavarine in dovoljenja za delo, zato je zdravnikov več kot dovolj, da poskrbijo za vse bolnike. Zdravnik lahko vstopi na trg dela s samostojno prakso na prvi dan po tem, ko je opravil državni izpit. Jasno je tudi, da zdravstvenih domov, državnih lekarn ali državnih laboratorijev ne poznajo. Zdravniki se poljubno samoorganizirajo tako na primarni kot specialistični ravni. Manjših poliklinik (kooperativ) je ogromno. Enako deluje lekarništvo. V kantonu Republika Ženeva obstaja samo ena državna inštitucija, Ženevska univerzitetna bolnišnica. Vse ostalo, vključno s vsaj tremi meni znanimi bolnicami, je v zasebni lasti. In podobno je po ostalih kantonih. Državni so samo klinični centri, univerzitetne bolnice, ki jih je približno ena na milijon prebivalcev. Kantoni, ki nimajo medicinske fakultete sicer imajo državno bolnico. Če bi Švicarski sistem preslikali na Slovenijo, bi bila državna samo UKC Ljubljana in Maribor. Ostalo bi odprodali kot poslovne prostore zdravnikom zasebnikom ali privatnim bolnicam. Kljub temu, da je sistem v veliki meri privaten, nikomur na kraj pameti ne pade, da bi trdil, da zasebniki niso del javnega zdravstvenega sistema kot to počnejo volivci ekstremno levih strank v Sloveniji (Levica, Svoboda, SD). Državne bolnice so urejene, ker so v konkurenci s privatnim sektorjem. Večinski vir financiranja so namreč prihodki iz privatnih zavarovalnic. Nekaj dodajo še kantoni preko financiranja stavb, opreme in Medicinskih fakultet, ki preko učiteljskih pogodb zagotovijo del denarja za plače profesorjem/zdravnikom. Primarna skrb v Univerzitetnih bolnicah je opravljanje najzahtevnejših posegov, ker prosto-tržni sistem večino “dolgočasne rutine” prelije zasebnikom. Še posebej to velja za laboratorije in lekarne. Tako se profesorje in njihove asistente sprosti, da se lahko ukvarjajo s kliničnimi in bazičnimi raziskavami, učenjem in najtežjimi primeri in manj z vsakdanjo prakso. Kot lahko vidite je fleksibilnost ogromna, ker se plačuje po opravljenem. Ogromno kadra sploh ne dela 100%, ampak poljuben odstotek, kot jim to glede na življenjske okoliščine ali slog ustreza. Mnogi profesorji se ob koncu kariere (65 let = penzija v državnih ustanovah) vseeno zaposlijo za določen odstotek v prestižnih zasebnih bolnicah in po pogodbah še dalje predavajo tu in tam za Univerzo. V Švici je zdravstvo obravnavano kot visokotehnološki produkt, ki ga zaradi že uvedene prosto-tržnosti zlahka izvažajo. Temu primerne pa so tudi plače zdravstvenih delavcev, ki so mnogo višje kot pa je razlika v standardu med Slovenijo in Švico.

Cena v Švici? Podobna kot pri nas.

Kako pa je s cenami mesečnih premij? Iz osebnih izkušenj lahko povem, da niso kaj dosti višje od tega kar sem plačeval v Sloveniji. Pri čemer sem v Švici deležen po analizah OECD najboljšega zdravstva na svetu. In to lahko tudi v praksi potrdim. Šokantno??? Pa poglejmo. Odrasel človek (cca 40 let) je v letu 2022 za osnovno zdravstveno zavarovanje plačal vsak mesec okoli 450 CHF, na otroka pa 80 CHF. Štiričlanska družina tako približno 1050 CHF (približno 850 EUR, zgodovinsko je 1.2 CHF=1 EUR). Zavarovanje vključuje 300 CHF odbitne franšize za odrasle in 0 CHF za otroke. Pri tem je potrebno poudariti, da bi z odbitno franšizo 2500 CHF plačeval okoli 125 CHF manj po odraslem torej 250 CHF manj za družino. Torej okoli 850 CHF (710 EUR). Zavarovanje vključuje sistem osebnega zdravnika. Mnoge zavarovalnice slednjega v praksi sploh ne preverjajo ali pa s klicem na zavarovalnico dobiš dovoljenje, da prideš direktno do specialista, ker zavarovalnici tudi ni v interesu 2-krat plačevati, če je očitno, da imaš problem, ki bo terjal specialistični pregled. Ljudje ponavadi vzamejo še dodatno zdravstveno zavarovanje, ki krije nekatere nad standarde, recimo pol-privatno namestitev v bolnišnici, dostop do profesorja, kompletno zavarovanje v tujini, zobozdravstvene in ortodontske storitve. Za dodatno zavarovanju se plača okoli 60 po otroku in 100 po odraslem. Skupni strošek na mesec za zavarovanje visokega razreda v Švici je v letu 2022 tako bil okoli 1400 CHF (1200 EUR, premija računana za najdražji kanton Republika Ženeva, v drugih kantonih je ceneje). Povsem normalno pa povprečno zdrav človek živi tudi z minimalnim dodatnim zavarovanjem, ki vključuje samo zavarovanje za tujino in višjo odbitno franšizo, za kar družine plačajo okoli 1000 CHF (850 EUR, cena v kantonu Republika Ženeva) mesečno.

In v Sloveniji? A je res toliko ceneje? Pojdimo po vrsti. ZZZS je imel v letu 2022 3,64 milijarde EUR letno. Teh 3,64 milijarde napolni okoli 916,000 delavcev, saj upokojenci plačujejo v ZZZS le simbolično. Vsak delavec letno v ZZZS plača v povprečju (tisti z višjimi dohodki plačajo več kot tisti z nižjimi) torej okoli 4000 EUR (3,64 milijarde / cca 916.000 delavcev). Če sem povprečen delavec v Sloveniji, plačam ZZZS torej okoli 330 EUR na mesec. Družina, kjer delata oba, pa dva krat toliko, torej okoli 660 EUR. Tej številki se da verjetno oporekati, ampak tudi, če jo zmanjšamo na konservativnih 200 EUR pomeni, da povprečna družina ZZZS nameni vsaj 400 EUR mesečno. In v vse to nisem niti vštel dodatnega zavarovanja, ki je vsaj 2 x 35 EUR. Torej skupaj vsaj okoli 500 EUR/mesečno na družino. Ob tem, da so plače v Švici 2 do 3-krat višje kot v Sloveniji. Seveda je potrebno poudariti, da zavarovanje v primeru brezposelnosti v Sloveniji plača država. Vendar je tudi Švica socialna. Tisto malo ljudi, ki ne more delati, jim zavarovanje plačala država. Tisti, ki so ostali brez službe, pa dobijo nadomestilo za brezposelnost, iz katerega si ga plačajo sami. In to v sistemu, kjer bodo zdravstveno oskrbo za razliko od Slovenije tudi dobili.

Prednost Slovenije naj bi tudi bila, da upokojenci plačujejo minimalno za zdravstveno zavarovanje. V Švici s starostjo plačuješ več, premija zavarovanja se viša. Po drugi strani pa je res, da so pokojnine v Švici toliko višje, da vštejejo ta strošek. Mogoče je na prvi pogled ta razlika videti nepomembna, ima pa za odnose v družbi izjemno težke posledice. Upokojence v slovenskem zdravstvenem sistemu obravnavajo kot strošek, saj osebno zdravstvu, predvsem ZZZS, nič več ne dajo. Vzamejo pa dosti, tako ZZZS, kot tudi bolnicam, ki jim zasedajo že tako premajhne kapacitete. Poseben problem pa so splošni zdravniki, ki so plačani po glavarini ne obravnavah. Njih glavarinski sistem prav sili, da imajo raje zdrave ljudi, kot upokojence in kronične bolnike.

Za razliko od Slovenije v Švici na upokojence ne gledajo na tak način. Upokojenci imajo dovolj velike pokojnine, da so veliki plačniki v zdravstveni sistem. Upokojenci imajo v Švici realno moč, ker v svojih rokah držijo svoj denar. Za razliko od Švicarskega upokojenca se je slovenski upokojenec zaradi ideološke zaslepljenosti in z lažno vabo o zastonjkarstvu odrekel tej moči. Realno moč, denar v svojih rokah, je slovenski upokojenec zamenjal za obljubo socialističnega zastonjskega zdravstvenega sistema. In sedaj slovenski upokojenec, namesto zastonj zdravstva, lovi goloba Loredana na strehi državnih bolnišnic.

Seveda se Slovenci še zdaleč ne zavedajo, kako krute posledice je taka zavožena zdravstvena politika pustila na slovenski družbi in medgeneracijskem sožitju. Naj ponazorim. Še preden se je rodila moja generacija X so se komunisti, kasneje pa tudi Slovenci (na podlagi svobodne večinske podpore ekstremnim levim strankam zadnjih 30 let) odločili, da jim bo mlajša generacija krila stroške njihovega zdravljenja na stara leta. Odločili so se, da njim ni potrebno privarčevati za dovolj visoke pokojnine, ki jim bodo omogočale kritje zdravstvenih stroškov. Zato se ne gre čuditi, da sedaj nič krivi mladi, ki niso imeli možnosti soodločanja pri tako pomembni odločitvi, niso v takem sistemu pripravljeni sodelovati. Nesodelovanje se kaže tako v apatiji zaradi visoko obdavčenih plač in posledično slabih zaposlitvenih možnostih, kar se kaže v poznem osamosvajanju in odhajanju v tujino. Vendar je še kako jasno, da ti mladi ljudje niso izdajalci slovenstva. So samo ljudje, ki niso pripravljeni plačevati računov za slabe odločitve prejšnjih generacij in jim financirati zdravstvenih storitev in pokojnin, za katere ni jasno ali jih bodo sami tudi deležni na enak način ali pa si jih bodo morali privarčevati. Nekaj česar njihovi starši niso naredili.

Obstaja pa seveda tudi drugi pogled na apatičnost in odhajanje najproduktivnejšega dela prebivalstva. Kot pravijo revolucija na koncu vedno žre svoje otroke. Kar levičarji ne bodo mogli doseči na plečih mladih, bodo dosegli na plečih upokojencev. V zadnjih nekaj letih levih vlad so presenetljivo obmolknile velike besede o skrbi za upokojence in solidarnosti. Še več, brezbrižnost ekstremno levih strank ob izbruhu korona virusa (nerazumevanje do epidemioloških ukrepov), in celo nasprotovanju dolgotrajni oskrbi, ki sta največji grožnji prav starejšim, kaže na kmalu prihajajočo poslednjo zahtevo levičarjev po žrtvovanju socialistične baby boom generacije za socialistično skupno dobro. Kaj hočem povedati je, da socialistični sistemi vedno potrebujejo “odmrtje” porabniške strani. V nasprotnem primeru pride vedno do gospodarskega kolapsa socializma, saj porabniki prehitijo plačnike, še posebej, če slednji v taki nepošteni igri nočejo več sodelovati. Psihopatska narava socializma tako vedno terja za svoj nadaljnji obstoj krvavi davek; odstranitev porabnikov, do nivoja, ko sistem spet postane vzdržen. Besede, ki jih pišem so grozljive, pa vendar resnične. Gospodarsko lekcijo o porabnikih in plačnikih, ki smo jo na grobo prehodili ob gospodarskem sesutju Jugoslavije, živimo ponovno ob trenutnem razpadanju državnega zdravstva. In mnogi žal še vedno tega niso sposobni povezati z zgrešeno gospodarsko naravo socializma. Ceno za to pa plačujejo ljudje z lastnim zdravjem, po večini starejši in najranljivejši, ki ne pridejo do zdravstvenih storitev.

V zaključku tako lahko ugotovimo, da se nehumanosti, kot to socialisti radi očitajo zagovornikom prosto tržnega kapitalizma, ne gre zahodni prosto tržni kapitalizem. Slednji spoštuje lastnino in pošteno delo in zato od mlajše generacije zahteva nudenje poštenih zdravstvenih storitev v zameno za pošteno plačilo s strani staršev, babic in dedkov. Krvavo nehumano dirko proti dnu se gredo slovenski socialisti (Svoboda, SD, Levica in vsi njihovi predhodniki), ki so na eni strani z lažnimi obljubami o zastonj kosilu, po drugi strani pa tudi s fizično prisilo pokradli in zapravili človeške potenciale današnjih upokojencev. Ti morajo sedaj beračiti svoje potomce zato, da jim krijejo zdravstveno varstvo, namesto, da bi si ga bili sposobni sami kupiti. Sedaj, ko je socialistični državni zdravstveni sistem bankrotiral pa ponovno podpihujejo medgeneracijsko (brezbrižnost do upokojencev) in razredno sovraštvo (grožnje ekstremnega levičarja Loredana in Jankoviča zdravnikom) z namenom prikritja preprostega dejstva, da socializem nikoli ne bo deloval in da se mnogi s tem preprosto ne morejo sprijazniti.

Hvala Marjanu N.