Socialistični boj FIDESA in Golobove vlade na plečih bolnikov

Last Updated on: 11th februar 2024, 06:02 pop

Medtem, ko v Sloveniji vztrajno razpada Golobova vlada, se že tretji teden zapored nadaljuje zdravniška stavka. Stanje postaja vse bolj napeto in oglasili so se drugače zelo zadržani komentatorji. Od svojega zadnjega komentarja o tem, kako imajo zdravniki pravzaprav povsem zgrešene zahteve, ker imajo povsem zgrešene družbene cilje za svoj poklic, sem opravil krajšo debato z enim od ključih akterjev zdravniškega sindikalnega boja. Njegovi odgovori so bili, da FIDES ne bo nikoli zahteval tega, kar sem zapisal: (1) odpravo koncesijskega sistema in odpravo diskriminacije pri plačevanju vseh opravljenih storitev ne glede na gospodarski status izvajalca in (2) odpravo monopola ZZZS (niti ne ukinitev ZZZS).

Odgovori me niso prav nič začudili. Sindikat je nenazadnje organizacija, ki je naklonjena socialističnemu pogledu na svet. Vodijo ga nedvomno ljudje, ki verjamejo v kolektivistični, centralno planski, pogled na organizacijo družbe. Torej v razredni boj. V tem smislu so vodje sindikata FIDES socialisti. Nikoli ne bi pristali na drugačno stanje kot pa je to, da so proizvodnja sredstva (bolnice, zdravstveni domovi, ZZZS) v rokah države in ne privatnikov.

Je podržavljenje vsega rešitev?

Na sproti FIDESa stoji Golobova socialistična vlada, ki je prav tako prepričana, da mora biti vse državno in da naj se zasebna sfera v državi minimizira, kolikor se le da. Njihovi ključni mediji to lepo izražajo ves čas s tem, ko trdijo, da je javni sektor ključni steber države. Kar je zgodovinsko gledano absolutno napačno. Na zahodu je ključni steber države vedno bilo gospodarstvo, ki pa je v obdobjih razcveta, večinsko vedno bilo v zasebnih rokah.

Tako pridemo do stanja, ob katerem bi ekonomisti kot so Hayek in Fridman samo skomignili z rameni in rekli: “Skoraj 100 let je od takrat, ko smo vam lepo razložili, kaj se bo zgodilo, če boste tako delali, pa se ne naučite.” Vladni socialisti bijejo boj s sindikalnimi socialisti za socialistično državo, kjer naj bo vse v državnih rokah. Bistvo tega spora je bistvo tega zakaj socializem ne deluje. Danes namreč noben ne ve, koliko si zdravniki dejansko zaslužijo plače in tega tudi jutri noben ne bo vedel. In kar je najpomembneje, tudi če vlada in FIDES sklenejo dogovor o plačah, bodo o tem dogovoru vsi vpleteni dvomili. Ne vlada in ne FIDES ob tem, ko bodo podpisali dogovor, ne bosta vedela ali so dobili več kot bi morali ali manj. Ključen element tega, ko se ukine svobodno tržišče, je namreč to, da se izgubi informacija o realni vrednosti storitve. Ko se izgubi ta informacija, pa seveda nastopijo v družbi nevzdržne razmere, ker namesto realnosti začne govoriti politična moč. In pokazatelj te histerične situacije, ko se izgubi informacija o realni vrednosti in ko začne govoriti politična moč, se kaže v primerih kot je “Ne bodi Bojan” in splošnem družbenem zaničevanju zdravnikov. Po drugi strani pa, če zdravnikom uspe zmagati in se izpisati iz kolektivističnega sistema državnih plač, bodo to zahtevali vsi ostali. Tako se jasno vidi, da tak sistem ne more obstati, ker je postal preveč politično arbitraren. Ohrani se ga lahko samo na način, da se omeji svobodo gibanja in/ali govora, kjer se ljudi dobesedno prisili v suženjske razmere. Vse to pa je na veliko žalost socialistov nemogoče, saj sta svoboda gibanja in govora v EU zaenkrat še vedno dobro zaščitena. Meje pa so tako porozne, da siljenje ljudi v sužnjelastniške socialistične razmere, preprosto privede do odhajanja ljudi.

To pa je tudi ključna točka zakaj vsakršno testiranje absolutnih človeških kapacitet slovenskih zdravnikov znotraj državnega zdravstvenega sistema ni mogoča. Namreč, absolutne človeške kapacitete se lahko izmeri samo v pogojih svobodnega tržišča. To pomeni v sistemu, kjer zdravniki dobijo plačano storitev od zavarovalnice neodvisno od svojega gospodarsko-pravnega statusa in to točno toliko kot so teh storitve opravili. Šele takrat bodo zdravniki delali in zaslužili točno toliko kot si želijo v 100 odstotni motivaciji. Delavci vpeti v državni zdravstveni sistem ne bodo nikoli delali maksimalno. Zakaj pa bi? Osnovna plača pride avtomatsko in je vezana dobesedno na prisotnost, učinkovitosti pa dejansko ne more izmeriti nihče. Če jim boste omejili plače, bodo delali manj ali manj kvalitetno. Če jim boste omejili možnost nadur, s katerimi si plačo dokrpajo do željene višine, bodo ponovno delali manj in manj kvalitetno. Zdravniki namreč vidijo številko, ki jo konec meseca hočejo imeti na računu ne glede na to koliko ur bo administrativno moralo biti prikazano. Če številka ne bo po njihovi želji, se bo to odrazilo v njihovi motiviranosti na celotnem preostalem delavniku. Pregovor, da te nobeden ne more plačati tako malo kot lahko malo delaš, namreč za sektor država še vedno drži v vsej svoji veličini in resničnosti. Kdor misli, da lahko z regulacijo plač ali ur ali delovnih pogojev odpravi družbene neenakosti ali karkoli testira, nima pojma o družbi. Čistilki in zdravniku lahko daste na koncu isto plačo, pa bosta še vedno neenaka. Zdravnik si bo namreč v tem primeru izboril 100 dni dopusta, 4-urni delavnik, 50% časa namenjenega za študij, izobraževanje in kongrese, malico, dodatek za prevoz, socialno stanovanje, itd, itn. Na papirju bosta imela isto plačo, vse kar se bo zgodilo je, da se bo razslojenost skrila v desetine malih bonbončkov, ki jih čistilka ne bo imela, zdravnik pa. Zato državno planski sistemi, ki ne temeljijo na svobodnem tržišču, na koncu vedno propadejo. Preprosto preveč je arbitrarnih političnih odločitev, s katerimi nihče ni zadovoljen in jih na koncu nihče niti več ne razume.

DRŽAVA APARTHEIDA

Na koncu lahko ugotovimo samo to, da ta stavka ni nič drugega kot merjenje moči enih socialistov proti drugim socialistom. V svojem socialističnem zanosu obkladata vlada in sindikat FIDES eden drugega z njihovo večno in ponarodelo zmerljivko, da je nasprotnik gnili kapitalist. Kajti socialist zmaga takrat, ko uspe javnost prepričati, da je njegov socialistični brat pravzaprav gnili kapitalist. In ta boj se odvija sedaj vsem na očeh, “Ne bodi Bojan.” pa samo ena od njegovih obupno grdih manifestacij. Če boste želeli izboljšanja stanja in stabilnega sistema, se boste morali vprašati o samih osnovnih predpostavkah, ki pa so za slovenske socialistične glave tabu teme. Te pa so naslednje. (1) Kaj je sploh javno? Javno ni nekaj, kar je financirano iz javnih (državnih) sredstev, kljub temu, da vas socialisti hočejo na vso moč v to neumnost tudi prepričati. Javno je nekaj, kar je dostopno po vnaprej znanimi pogoji vsakomur, nediskriminatorno. (2) Ko dojamete to dejstvo boste tudi dojeli, da za javno ni važna gospodarsko-pravni status izvajalca, ampak to, koliko servisa je bilo kvalitetno opravljenega za javnost. (3) Nato boste spoznali kak grozen ekonomski apartheid gojite v Sloveniji, kjer je mnogim iz meni neznanih razlogov povsem logično, da državni zavod ima pravico do plačila s strani ZZZS, zasebnik, ki opravi enako storitev za zavarovanca ZZZS, pa ne, samo zato, ker si ga ne lasti država. (4) Vpogled in soočenje z grozo tega ekonomskega apartheida pa vas bo nato pripeljal do končnega spoznanja, da je pravzaprav državno zdravstvo tisto, ki uničuje slovensko javno zdravstvo. Cokla Slovenskega zdravstva tako niso zdravniki. Cokla slovenskega javnega zdravstvenega sistema je prepričanje, da mora vse biti v državnih rokah, torej socialistično. In v to sta prepričana tako FIDES, kot tudi skrajno leva Golobova vlada, ki zato ne delata nič drugega kot pa to, da bijeta zelo socialistično vojno, na plečih bolnikov.