Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Kučanova pot Fajonove, izdajstvo Evrope, ne švicarska nevtralnost

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 11th april 2023, 09:17 pop

O ŠVICARSKI NEVTRALNOSTI

“Biti ali ne biti, to je tu vprašanje”

Hamlet, William Shakespeare
Vid Mlakar je raziskovalec na Medicinski fakulteti v Ženevi

S Tanjo Fajon v sedlu slovenske zunanje politike je Slovenija naredila obrat za 180 stopinj. Od Evropsko naravnane države, ki sodeluje in se povezuje z državami v neposredni bližini in skupno zgodovino; do diplomacije, ki je povsem zanemarila ne samo regijo, ampak Zahod kot celoto. Pohajanja Tanje Fajon po nerazvitih in nepomembnih zakotjih tega planeta sama po sebi ne bi bila problematična. Lahko bi bila videna kot češnja na torti, če bi seveda ministrica najprej opravila delo, za katerega je bila imenovana. 90 odstotkov energije zunanjega ministra Slovenije bi vedno moralo biti usmerjene v svojo regijo, v Evropo in v Severno Ameriko. Šele nato lahko pride na vrsto “diplomatski turizem”. Od obljub Fajonove v usmerjenost k jedrni Evropi ni ostalo nič. Njena popotovanja tako delujejo ne samo izgubljeno, ampak tudi naduto. Skupaj s proruskim stališčem njenega političnega botra Milana Kučana in njegove klasične kohorte “intelektualcev” vse bolj postajajo simbol slovenske poti v tretji svet, razgradnje gospodarske svobode in demokracije.

Poraz kot temelj poznejše nevtralnosti

Kaj nam torej v tej situaciji lahko pove zgodovina Švice in njeno mednarodno delovanje. Eden od glavnih simbolov Švice je zagotovo nevtralnost. Če ljudi vprašate po asociacijah s Švico bo nevtralnost, hkrati s čokolado, bankami, Alpami in zlatom zagotovo med najpogostejšimi petimi asociacijami. In čeprav je nevtralnost tako visoko na lestvici pojmov, ki jih povezujemo s Švico, nevtralnost ni povezana z nastankom Švice. Je pa vsekakor povezana z nastankom moderne Švice. Izvorni pojmi, ki so povezani z nastankom Švice so neodvisnost in samostojnost, ki sta dejanska podlaga za kasnejšo nevtralnost. Začetek Švice sega v leto 1291, ko so takratni kantoni Uri, Schwyz in Unterwalden obnovili starejšo pogodbo o zagotavljanju miru in jurisdikcije brez zunanjega vmešavanja. Takratne švicarske dežele so si lastili Habsburžani. Ohlapna vojaška zveza jih je tekom 14. stoletja premagala v seriji bitk in si s tem zagotovila neodvisnost ob hkratni priključitvi dodatnih kantonov k tej zvezi. Zveza je svoje vojaške uspehe proti sosedam nadaljevala v 15. stoletju vse do usodnega leta 1515, ko so Francozi s pomočjo modernega topništva porazili švicarsko najemniško vojsko pri Milanu. Leta 1516 je nato Konfederacija podpisala mirovno pogodbo s takratnim francoskim kraljem Francisom I. In čeprav nenamerno je prav ta pogodba vodila Švico v nevtralnost in jo zato danes zgodovinarji štejo kot začetek kasnejše formalizacije.

S končanjem srednjega veka in centralizacijo moči sosednjih monarhij, ki so bile bolj učinkovite od švicarskega sistema ohlapnih zavezništev med kantoni, se je ekspanzija Konfederacije bolj ali manj zaključila. Dodaten pritisk na takratno Konfederacijo kantonov je nato povzročila reformacija, ki je vnesla še več delitev med kantoni. Vse do leta 1798 Švica namreč ni poznala skupne Ustave in je dejansko bila samo zelo ohlapna zveza bolj ali manj samostojnih kantonov. Tem je bilo skupna želja po politični neodvisnosti od sosednjih monarhij. Vendar pa se status nevtralnosti ni razvijal samo na podlagi čiste vojaške moči Konfederacije. Pogodba iz leta 1516 vsebuje tudi trgovinski sporazum med Konfederacijo in Francijo. Ta pogodba je samo ena v nizu trgovinskih pogodb, ki pričajo o razvitosti trgovanja med kantoni in sosednjimi monarhijami. Predstava o Švici kot samozadostnem raju, je zelo zmotna. Pripravljenost in odprtost Švicarjev in švicarskega gospodarstva na poslovanje s sosedami je drugi steber njihove nevtralnosti. Z odkritjem Amerike se je izvoz kantonov preusmeril v Francijo. Glavni izvozni artikli so na začetku bili tekstil in siri, kasneje pa knjige, draguljarstvo in ure, ki so Švicarjem omogočili uvoz dobrin, ki jih v Švici ni bilo. Eden od glavnih izvoznih “produktov” od ustanovitve konfederacije pa vse do 1815 so bili tudi vojaški najemniki. Ostanek tega obdobja lahko vidimo še danes v Vatikanu, ki ima čast, da jo kot zadnjo državo na svetu brani švicarska garda. Pred uvedbo nevtralnosti v Švici, so švicarski plačanci bili eni od najbolj zaželenih vojakov zaradi svoje zanesljivosti. Ves ta čas je Konfederacija uživala relativni mir, ki ga imenujejo obdobje 250 letnega miru, ki pa so ga zaznamovale “razprtije” med kantoni. Torej nekje od leta 1516 pa vse do začetka Francoske revolucije 250 let kasneje. Bistvo švicarske vojaške doktrine je bilo zmeraj dokaj preprosto in temelječe na večni resnici. Zavojevalcu je potrebno izstaviti tako visok račun okupacije, da se mu zavzemanje države ekonomsko ne bo izplačalo tudi, če bi to lahko naredil. Recept je več kot očitno deloval, saj razen Napoleona nihče ni imel apetita uporabljati svoje vojske za zavzemanje neprehodnih alpskih dolin. Francozi, Nemci, Italijani in Avstrijci so imeli vedno preveč dela sami s sabvicar

o ali svojimi sosedi, da bi se jim izplačalo porabljati energijo za zavzemanje surovega Alpskega sveta. Z velikim veseljem pa so seveda Švicarje kot vojake sprejemali v svoje vrste. In ta biznis je resnično cvetel, vse do leta 1815, ko je Švici v Dunajski mirovni pogodbi, ki je sledila porazu in ponovnem kratkotrajnemu vzponu Napoleona, bil dobesedno vsiljen status nevtralnosti zato, da bi služila kot tamopon med Francijo in preostalo Evropo. Hkratni se je takrat Švica tudi morala zavezati, da prepove najemništvo. Ta mirovna pogodba je tudi začrtala meje današnje Švice, ki so se ji priključili tudi Valais, Neuchatel in Ženeva.

Zatočišče pred strahotami vojne

To obdobje švicarske nevtralnosti skozi 19. in 20. stoletje šteje za klasično obdobje švicarske nevtralnosti. Takratni svet je bil dosti drugačen kot današnji. Švica je bila obkrožena z bolj ali manj avtoritarnimi monarhijami, v katerih so se procesi demokratizacije začeli kasneje kot v Švici. Te države so se najprej morale rešiti svojih monarhičnih oblasti, kar je prinesla 1. svetovna vojna. Švica je zaradi svoje svobodnjaške republikanske narave že od samega začetka stare konfederacije imela pri tem prednost. Ob tem lahko vidimo zanimive podobnosti med Švico in ZDA, ki je prav tako kot Švica začela najprej kot ohlapno združenje 13. samostojnih držav, združenih s ciljem rešiti se nadvlade centralne Britanske oblasti. Zato ne čudi, da sta ravno ti državi bili glavni voditeljici pri uvajanju konceptov moderne demokracije, ki temelji na delitvi oblasti in politični participaciji celotne populacije; vse z namenom zagotavljanje osebnih svoboščin, katerih temelj je prosto-tržni kapitalizem.

V tistem času Švicarji niso bili primorani izbirati med “dobrim in slabim” kot je to primer danes. Njihove sosede so bile vse po vrsti bolj ali manj absolutistične monarhije. Francozi, Italijani in Nemci pa so bili povrhu vsega tudi kolonialisti.  Ravno to je Švici pomagalo premostiti zahtevna notranja etnična trenja, ki so se pojavila ob nastopu 1. svetovne vojne in so grozila, da jo bodo raztrgala. Iz obdobja prve svetovne vojne, zaključnega spopada evropskih imperijev, je tako Švica na račun nevtralne drže močno pridobila na svojem profilu. Namesto sodelovanja v monarhistični vojni so se odločili za spoštovanje leta 1815 vsiljene nevtralnosti in za humanitarnost in pomoč ranjenim zavezniškim in nemškim vojakom. Ranjene vojake so tako Velika Britanija/ZDA/Francija kot Nemčija/Avstrija tekom vojne želeli držati vstran od svoje populacije zato, da bi prikrili grozote vojne. Zavezniški vojaki so bili nastanjeni v francosko govorečem delu Švice okoli Ženevskega jezera. Nemško govoreči pa so bili nastanjeni v nemško govorečih kantonih. Po koncu vojne in ob ustanavljanju modernih mednarodnih organizacij, katerih izvorni namen je preprečevanje konfliktov so prav ti vojaki, mnogi so zasedali kasneje tudi pomembne državne funkcije v svojih državah, bili ključnega pomena, da je Švica bila videna kot najbolj sprejemljiva država za sedeže teh organizacij. To je razlog, da ima danes Ženeva in celotna regija med njo in Lausanno tako veliko število sedežev mednarodnih organizacij. Njihovo prisotnost pa seveda omogoča tudi atraktivno in odprto gospodarsko okolje, ki temelji na optimizaciji prosto-tržnega kapitalizma.

Kot je bila prva svetovna vojna zaključni ognjemet monarhij v Evropi, sta druga svetovna vojna in z njo povezana hladna vojna bila zaključni ognjemet socializma v Evropi. Najprej nacionalnega socializma do leta 1945, nato pa še internacionalnega socializma leta 1989. Z izkušnjo iz prve svetovne vojne je Švici bilo lažje ohraniti nevtralnost tekom druge svetovne vojne. Danes se predvsem v socialistični propagandi pojavljajo nenehno kritike, da Švica ni izbrala prave strani in da je kolaborirala z Nemci. Na zahodu, kjer voditelji ne drvijo brezglavo v ideološke vojne, tega ne vidijo tako. Takratni zahodni voditelji so razumeli in spoštovali odločitev Švice, da se je izognila prisostvovanju v 2. svetovni vojni in s tem svojemu prebivalstvu prihranila gorje. Nenazadnje so tudi sami zahodni zavezniki prispevali k uspehu nacizma tako, da so spregledali najprej anschluss Avstrije in nato čehoslovaške Sudete. Vojna je bila končno le napovedana z Nemško-Svojetskim napadom na Poljsko. Vse skupaj pa se je kot vemo spremenilo v popoln poraz Francije in Švico, ki jo je povsem obkolila Nemčija. Obtožbe, zakaj je Švica kljub nacistični naravi Nemčije trgovala z njo, zato niso smiselne. Švicarsko gospodarstvo je skozi zgodovino zadostovalo potrebe svojega prebivalstva tudi z uvozom, torej odprtostjo. Odprtost za trgovanje je bila nujna, saj Švica zaradi geografskih danosti ni bila nikoli samozadostna. Eden od glavnih uvoznih artiklov, tudi danes, je hrana. Švica je z odkritjem novega sveta in kmetijsko revolucijo postala prehrambeno še bolj odvisna od uvoza, saj majhne kmetije niso mogle tekmovati s ceno uvožene hrane. Švicarji so bili zaradi popolnega poraza zahodnih zaveznikov že zaradi golega preživetja ljudi primorani v trgovino z Nemci. Hkrati pa žrtvovanje Švice ne bi imelo prav nobenega pomena za potek vojne. Še več, nevtralnost Švice je omejevala učinkovito logistično komunikacijo med Nemčijo in Italijo in jugom Francije, ki jo je Švica pred tem stoletja učinkovito opravljala. Z rekrutacijo 800.000 vojakov je Švica Nemčiji poslala jasno sporočilo, da misli smrtno resno. Po drugi strani pa je ponudila osnovni poslovni odnos, da je odvrnila Nemce, ki so videli njeno industrijo kot potencialno pomemben plen. Tako se jasno vidi, da si Švica drugega kot nevtralnosti zaradi zagotavljanja varnosti lastnega prebivalstva sploh ni mogla privoščiti. Svojo zunanjepolitično igro pa so zaradi svoje poslovne fleksibilnosti in vojaške resnosti uspeli odigrali maksimalno.

Ne glede na vse, pa je druga svetovna vojna na Švici pustila pomembne posledice. Čeprav so zahodni zavezniki razumeli, da bi vstop Švice v vojno proti Nemčiji bil lepa gesta, vendar brez velikega strateškega pomena, je ugled Švice vendarle utrpel določen udarec. Hkrati so s koncem druge svetovne vojne in nastopom hladne vojne nastopile tudi povsem nove okoliščine. Svet se je začel vse bolj deliti na t.i. svobodni in nesvobodni svet. Švicarke sosede so postale prosto-tržne demokracije, politično identične ZDA, VB in Švici in se tudi dokončno dekolonizirale. Hkrati pa se je zaradi tehnološkega razvoja začel neizbežen pohod globalizacije, najprej znotraj blokov, po padcu Berlinskega zidu tudi med blokovsko. Da bi popravili svoj ugled na zahodu so Švicarji tekom hladne vojne bili eden od ključnih protikomunističnih igralcev v Evropi. Tega so se na domači ravni lotili z zatiranjem komunistične ideologije že v medvojnem obdobju, še bolj agresivno pa v obdobju hladne vojne. Na mednarodni ravni pa z diskretnim, vendar zelo odločnim sodelovanjem z zahodnimi zavezniki in njihovimi obveščevalnimi službami. Švicarji namreč svojo nevtralnost razumejo v kontekstu Dunajskih sporazumov iz leta 1815, ki omejujejo sodelovanje Švice v konfliktih in prodajo orožja sprtim stranem. Ne prepovedujejo ji pa, da bi imela svoje mnenje, ga izrazila in sodelovala z državami po svoji izbiri. Švicarji so sebe tako vedno videli trdno v okviru zahodnega liberalno-kapitalističnega sveta.

Na seznamu Rusiji sovražnih držav, a…

Tako postaja vedno bolj jasno, da švicarska nevtralnost deluje dobro na regionalni ravni, v odnosu do sosedov Nemcev, Francozov, Italijanov in Avstrijcev. Ta svet je tudi bil tekom zgodovine vedno politično bolj ali manj sinhroniziran – sočasno so prehajali v fevdalizem, verska trenja, monarhije, nacionalizem, ter šele na koncu liberalne demokracije. In prav to dejstvo je vseskozi svobodoljubnim a gospodarsko odprtim (republikanskim) Švicarjem vedno olajšalo odločitev za nevtralnost. Zato ne čudi, da ima švicarska zunanja politika s trenutnim ruskim terorjem nad Ukrajinci v odnosu do ohranjanja nevtralnosti večji problem. Ne glede na svetovno situacijo pa so napori švicarske diplomacije še vedno v prvi vrsti usmerjeni v regionalno delovanje. S tem konfliktom se ukvarja diplomacija na način, da zagotavlja komunikacijske kanale in forume (sestanek Biden-Putin v Ženevi). Čeprav je Švica bila ena od prvih držav, ki je obsodila agresijo Rusije, in si s tem prislužila mesto na Ruskem seznamu sovražnih držav, je že sedaj jasno, da bo ta konflikt Rusijo ali radikalno spremenil ali pa izoliral. Tako bo Švica v Ruskih očeh še vedno ena od bolj sprejemljivih zahodnih držav, ko bodo ponovno hoteli začeti normalno komunicirati z zahodom. 

Kaj so torej lekcije za Slovenijo, ki jih lahko črpamo iz švicarskega primera. Diplomacijo se splača daleč najbolj uporabljati za “negovanje” odnosov s sosedi in širšo regijo. Nevtralnost je bil vedno bolj ali manj regionalni koncept, za katerega zgodovina kaže, da ga ni možno udejanjiti brez dveh pomembnih komponent: surove vojaške moči in poslovne naravnanosti države. Prvi odvrne nasprotnika z visoko ceno. Drugi pa nasprotniku omogoči, da doseže svoje ekonomske cilje, ki so bili običajno vzrok za vojaške konflikte, brez uporabe moči. Pri tem ima Slovenija deficit, ker je geografsko preveč zanimiva in so bili zavojevalci pripravljeni plačati ceno. Žal pa je Slovenija leta 1945 ta geografski deficit nadgradila še z uvedbo skrajno ne poslovnega socializma. Nasprotovanje prosto-tržnemu kapitalizmu in trmarjenje s skrajno neposlovnim socializmom je tako zahodni svet pripravilo, da so gospodarsko pomembne dele Primorske (Trst) in Koroške (Celovec) dokončno priključili Italiji in Avstriji, kljub temu, da so celo na samem zahodu simpatizirali s popravo zgodovinskih krivic Slovencem. Krona ne poslovnosti pa je bila seveda tudi izguba dobršnega dela Istre, ki je bila vrnjena komunistični Jugoslaviji in so jo nato slovenski komunisti prepustili v večini bolj podjetni in zavedni Hrvaški. Po letu 1991 se je vzorec socialistične neposlovnosti in s tem izgubljanja ozemlja samo nadaljeval. Trmasto vztrajanje Slovenije pri centralno-planskem državnem gospodarstvu, neprijavljenostjo odprodaje podjetji v državni lasti in nepripravljenostjo k izgraditvi prometnih povezav med Trstom in Madžarsko/Avstrijo ter Hrvaško in Avstrijo je Sloveniji v dobršni meri zapravil mednarodni ugled ter jo postavil na zemljevid regionalnih prepirljivcev in neposlovnežev, ki imajo raje ideologijo kot spodobno življenje. Zato ni čudno, da je Hrvaška pri mejnih sporih s Slovenijo učinkoviteje uspela prepričati zahodne inštitucije o svojem prav. Hrvaška se je izkazala za mnogo bolj zanesljivega zaveznika držav v regiji in zahoda, kot socialistično zaprta in malenkostna Slovenija, ki je povsem brez razloga in samo na podlagi ideologije polna nekakšnih socialističnih zamer do zahoda.

Opravilno sposobnost slovenske diplomacije je v zadnjih letih sicer močno izboljšalo vodstvo dr. Anžeta Logarja, ki je zagotovo izvajala do sedaj najbolj profesionalno diplomatsko dejavnost v zgodovini Slovenije. Z užitkom je bilo tekom predsedovanja Slovenije EU gledati slovensko konzularno predstavništvo v Ženevi, ki se je napolnilo z mladimi kadri. Slovenija pa je bila na Evropskem odru vidna povsod. Takšen tip diplomacije je mogoč samo takrat, ko je vlada sinhronizirana z vrednotami regije. In ključne vrednota zahoda je svoboda, predvsem tukaj mislim na svobodo trgov in gospodarstva. Logar za razliko od slovenskih ekstremnih levičarjev s konceptom prosto-tržnega kapitalizma nima problemov. Zato je z lahkoto lahko vodil aktivno zunanjo politiko temelječo na realnih gospodarskih temah. Po drugi strani pa seveda ne čudi, da se Tanja Fajon in ekstremno levičarska srenja Slovenije sprehaja po državah tretjega sveta, saj imajo do ključnega koncepta zahoda ciničen odnos in zato nimajo skupnih točk za pogovore s sogovorniki v regiji. In to je hkrati tudi temeljna razlika med Zahodom in Rusijo. Zahod verjame, da je svobodna ekonomija temelj, ki poganja ustroj sleherne zahodne države. Rusija in slovenski levičarji, gojijo do tega ciničen odnos in ne razumejo, da Zahod z njim misli smrtno resno. Rusi so prepričani, da zahod ta koncept uporablja samo kot krinko za širjenje svoje hegemonije. V svojem bistvu pa po njihovo zahod naj ne bi bil nič boljši kot vsi ostali avtoritarni režimi. To pa je tudi ena in edina stalnica ruske propagande in države. Ne dvigniti sebe na višji nivo, ampak zasejati dvom o pravičnosti delovanja zahoda zato, da bo moralno padel na nivo skorumpirane Rusije. Žal jim v Sloveniji to tudi dobro uspeva. Zahod, ki ima diplomacijo orientirano predvsem na regionalno raven seveda jasno vidi kaj se v Sloveniji dogaja. Zato Slovenci pod vodstvom Tanje Fajon in njenih botrov, ki pisarijo neumna pisma polna moralnega kompromitiranja in jih celo mednarodno razširjajo, lahko pozabijo na kakršnokoli mednarodno delovanje. Izoliranost in impotentnost države v regionalnem dialogu pa je jasen pokazatelj gospodarskega zatona, ki se v Sloveniji že odvija.

--------------------------------------------------------- Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (1)

Disqus Comments (4)

https-spletnicasopis-eu