Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

VID MLAKAR: DOBRO JUTRO VIETNAM

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 20th december 2022, 11:33 pop

“A house divided against itself, cannot stand”

Abraham Lincoln
Vid Mlakar je raziskovalec na Medicinski fakulteti v Ženevi

Slovenija je 13.11.2022 izvolila novo predsednico republike, Natašo Pirc Musar. Poglejmo kaj volilni rezultat pove o Sloveniji. Nataša Pirc Musar je osvojila 54% glasov, Anže Logar 46% glasov. Približno 8 odstotnih točk je razlika. Zanimivo je te številke postaviti v zgodovinski kontekst. Ob pregledu prejšnjih parlamentarnih in predsedniških volitev vidimo, da je glasovanje potekalo po ideološki ločnici. Pri tem ima levica praviloma običajno med pet do deset odstotnih točk prednost. Rezultat tako pomeni, da se je v kampanji šlo na ideološko karto, ki je levici prinesla zmago. Nobenega posebnega truda in vsebine ni bilo potrebno vložiti. Nataša Pirc Musar se je pojavila na odru, povedala, da je proti desnemu janšistu in to je bilo dovolj.

Ko Pahor levici odvzame edino vsebino, ki jo imajo

In zakaj bi igrala kakorkoli drugače? Vsak drug način kampanje bi glede na njeno obremenjenost bil samo strateška napaka. Zanimiva pa je analiza današnjega rezultata v kontekstu prejšnjih volitev. Tukaj si bom pridržal narediti predpostavko, ki jo podpira znanost. Ta pravi, da se politične preference oblikujejo v primarni družini torej v otroštvu / mladosti in se kasneje v življenju ne spreminjajo dosti. V tem smislu so zelo povedne volitve Danilo Turk proti Borutu Pahorju, kjer sta si nasproti stala dva levičarska kandidata. Turk kandidat skrajne levice in Pahor samostojen kandidat, Tony Blair stil laburista. Turk je takrat prejel okoli 35% glasov in Pahor 65%. Ob zgornji predpostavki bi tako lahko zaključili, da je v Sloveniji okoli 30 do 35% ljudi, ki imajo še vedno skrajno leva prepričanja. Zanimivo je, da je ta odstotek, ki ga je prejel Turk skoraj identičen odstotku, ki sta ga na prvih svobodnih volitvah leta 1990 prejeli skupaj prenovljena stranka komunistov in njihov podmladek ZSMS, 32,5%. In Pahor? Dejansko je bil prvi predsednik v zgodovini Slovenije, ki je bil izvoljen z večinsko podporo desničarjev – cca 45% desničarjev + 20% zmernih levičarjev, ki jim je Pahorjeva umirjena retorika in priljudnost bila blizu. Pahorja tudi niso mogli zlahka obtožiti janšizma, saj je Janši leta 2008 izmaknil zmago na parlamentarnih volitvah. Argument, da je janšist, bi bil povsem nemogoč tudi zato, ker je Janša takrat povedal, da SDS ne bo podprla nobenega od kandidatov. Zato je Pahor s Turkom in skrajnimi levičarji gladko pometel, ker jim je odvzel edino vsebino, ki jo imajo, janšizem.

Drugo zanimivo vprašanje pa je kaj volilni rezultat pomeni za Slovenijo. Redko na zahodu najdemo državo, ki bi bila ideološko tako razdeljena kot je to Slovenija. Sicer se zdi, da se v drugih zahodnih državah zelo kregajo in so razdvojeni. Vendar kdor pogleda natančno politično krajino dobro stoječih zahodnih držav, bo kar hitro ugotovil, da se kregajo pretežno o podrobnostih. Temelji njihovih hiš stojijo zelo trdno. O tem sem pisal v prejšnjem zapisu, kjer sem analiziral, zakaj je Nataša Pirc Musar skrajna levičarka in si ga lahko preberete tukaj. Če ga vseeno na kratko povzamem. Zahodni demokratični svet temelji v prvi vrsti na ekonomskem modelu prostotržnega kapitalizma. Dvomi v ta model se v zahodnih družbah pojavljajo samo na političnih skrajnih robovih, ki ne predstavljajo več kot nekaj odstotkov.

Slovenija je, za razliko od politično normalnih zahodnih držav, razdeljena bolj fundamentalno. Ko poslušaš skrajno leve govore politikov iz vrst strank Svoboda, SD in Levica postane jasno, da vsaj 30 do 35% Slovencev sploh noče svobodno tržnega kapitalističnega modela kot temelja slovenske ekonomije. Tako visok odstotek, med 10 do 15-krat višji kot v razvitih zahodnih demokracijah, je dejansko tisti, ki je katastrofalen za Slovenijo. V Švici stranke s tako retoriko načeloma dobijo kvečjemu okoli 2 odstotka. Nekoliko več, ampak še vedno izjemno malo v Nemčiji ali v Skandinaviji, ki naj bili bolj socialni kot Švica. V ZDA in Anglo-saksonskem svetu pa takega tipa politikov zaradi večinskega volivnega sistema takorekoč ni. Demokrati in Republikanci so oboji zavezani prostotržnemu ekonomskemu modelu kapitalizma. Označitev za liberalca je v kontekstu ZDA označitev za nekoga, ki se zavzema za socialne svoboščine. Označitev za socialista, ki je ekstremna pa dejansko pomeni nasprotovanje ekonomskemu modelu ZDA. Tak tip politikov / volivcev, kot je Bernie Sanders, v ZDA iščejo svojo priložnost predvsem skozi demokratsko stranko, ker bi drugače v celoti pogoreli. Demokratski “main stream” sicer pobira njihove glasove, ker drugam ne morejo, po drugi strani pa jih tudi sproti reže. Demokrati se zavedajo, da bi njihovi volivci hitro prešli k Republikancem, če bi stranko prepustili socialistom, kar se je v zadnjih letih dejansko tudi začelo dogajati.

Napredek s časom ni samoumeven

Taka fundamentalna razdeljenost prebivalstva je tista, ki dejansko zavira razvoj Slovenije. V zadnjih 30 letih do te mere, da so nas prehitele že marsikatere države, ki so iz komunizma startale mnogo nižje, recimo Češka, Estonija in Poljska. Vse te države so sledile Ameriškemu sistemu izjemno hitre tranzicije s hipno odprodajo tako rekoč celotnega državnega premoženja. Čeprav je na začetku delovalo šokantno, pa sedaj žanjejo sadove korenite revolucije, ki se kaže v izjemnem gospodarskem in družbenem napredku. S tem pa so se postavile nazaj kjer so bile pred nepravično vsiljenim nacionalnim in nato inter-nacionalnim socializmom.

Ob premišljevanju glede slovenskega razkola se mi je v misli prikradel govor Abrahama Lincolna, “House divided”. Govor v katerem pravi, da “hiša razdeljena proti sebi ne more obstati” vsebuje veliko globlje, tudi nadvse grozeče sporočilo. V njem namreč pravi, da se stanje razdeljenosti vedno prej kot slej razreši. Ljudje namreč nočejo živeti v nenehni negotovosti, ki jo prinaša razdeljenost. Kot praktični človek in predsednik, ki je Unijo vodil v času državljanske vojne se je zavedal, da dobro ne zmaga vedno. V govoru tako ni izključil možnosti, da lahko zmagajo tudi države, ki so za sužnje lastništvo, čeprav sam v to seveda ni verjel. Enako kot ni izključena možnost, da bodo po 30 letih samostojnosti zmagale v Sloveniji sile, ki si želijo nazaj v socializem. Modrost njegovih besed iz srede 19. stoletja se je nato potrdila nič kolikokrat v konfliktih kot je bil Vietnam, in nazadnje Afganistan, Irak in celo Ukrajina. Vsem tem državam je bila skupna izjemna razklanost družbe, zaradi česar so postale poligon za spopad nezdružljivih konceptov prosto tržnega kapitalizma proti raznoraznim drugim vrstam fanatizmov, vključujoč socializem.

Posebej primer Vietnama je zanimiv. ZDA so tekom vojne tam poskušale ugotoviti voljo komunističnega nasprotnika. Ob izpraševanju zajetih komunističnih borcev so z zadovoljstvom najprej ugotovili, da noben od njih ni verjel, da lahko zmagajo v vojni proti ZDA. Vsi so bili mnenja, da bodo ZDA lahko ostale v Vietnamu, kolikor dolgo bodo želele. Ameriški zasliševalci so se soočili z grozo realnosti, ko so nato vprašanje zastavili obratno. Ali je možno, da bodo ZDA v Vietnamu premagale komuniste. In zanimivo je bil odgovor enak, da ne.

Volilni rezultati iz leta v leto kažejo podobno sliko v Sloveniji. Levica ima zaradi dote iz komunizma večjo številčno bazo kot desnica. To bazo utrjuje s proti zahodnimi in proti kapitalističnimi čustvi. Jasno je, da v okvirih trenutne evropske ureditve in bližine zahoda svojih skrajno levih idej ne bo mogla uresničiti. Enako kot komunisti niso mogli uresničiti komunizma v Južnem Vietnamu, dokler so mu bili Američani pripravljen vojaško pomagati. Leva stran tako ne bo mogla kar tako pregnati temeljnih ekonomskih svoboščin iz Slovenije. Po drugi strani pa vse bolj jasno postaja, da desni ne bodo z odprtim bojem proti socializmu uspeli doseči politične zmage. Volivcev levice je preprosto preveč, da bi frontalni napadi delovali. Vse bolj se tako kristalizira žalostno, če ne kar grozljivo dejstvo, da je dejansko zadnji branik svobodno tržnega ekonomskega sistema v Sloveniji pravzaprav samo še Evropska unija, pritisk držav iz regije in druge zahodne inštitucije. Tako negotovo stanje pa seveda na dolgi rok ne vzbuja zaupanja. Preroške besede Lincolna in zgodovina jasno učijo, kaj se bo v Sloveniji zgodilo, če bi se te institucije zamajale.

Izvolitev ekstremne levičarke za predsednico Slovenije je zaustavilo napredovanje Slovenije k povečevanju ekonomske neodvisnosti ljudi od države. Ta napredek je z volitvami leta 2022 bil ponovno zamrznjeno za vsaj naslednjih 5 leta. Še več, s politikami podržavljanja in visokih davkov smo prešli celo v nasprotne procese. Hiša tako ostaja razdeljena glede osnovnih ekonomskih konceptov, ki bi naj poganjali medčloveško izmenjavo. Ob samostojnosti Slovenije so nam zagotavljali, da bo čas opravil svoje. Danes je vse bolj jasno, da je čas nujno potreben za spremembe. Še zdaleč pa ni zagotovilo za uspeh. Lincolnovsko sporočilo je, da spremembe na bolje ne pridejo same od sebe in niso zagotovljene. O čemer pričajo mnoge propadle države in družbe tega sveta. Prvi pogoj je namreč delo v smeri konceptov prostotržnega kapitalizma in neodvisnosti posameznika od države, šele nato bo lahko čas prinesel tudi uspeh.

--------------------------------------------------------- Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (4)

Disqus Comments (0)

https-spletnicasopis-eu