Janša: Izključevanje ni izročilo slovenske osamosvojitve. Pirc Musarjevi tudi žvižgi.

Last Updated on: 25th junij 2026, 08:04 dop

Na Trgu republike v Ljubljani sta na osrednji državni proslavi ob 35. obletnici slovenske državnosti govorila predsednica republike Nataša Pirc Musar in novi predsednik vlade Janeza Janše, ki je oblast ponovno prevzel v začetku meseca po porazu koalicije strank Roberta Goloba na volitvah. V Spletnem časopisu objavljam v celoti govora Janše in Pirc Musarjeve. Janša je opozoril, da smo edinstveni na celem svetu v tem, da je ena od vlad ukinila muzej nastanka lastne države. Opozoril pa tudi, da so pred državo resni izzivi, poleg stanja v javnih blagajnah ob previsokih davkih tudi v tem, kako zagotoviti energetsko in prehransko varnost. Odgovor, kako bomo plačevali socialno državo, je kot pomemben izziv omenila tudi Pirc Musarjeva, ki so jo udeleženci proslave nekoliko prekinili z žvižgi, ko je branila nevladne organizacije, medije in civilno družbo pred ukrepi, ki naj bi bili napovedani. Pozvala je k miru, da bi dokončala govor.

Je kdo gledal? A je res tole rekla? Ali je to neokusen AI??? pic.twitter.com/PJIaENPTQP

— brutusReloaded (@brutus91101394) June 24, 2026

V mandatu prejšnje vlade so bile izvedene največje politične čistke v medijih v zgodovini države, denimo na RTV Slovenija, ki jih Pirc Musarjeva, ko si je enoumje s podrejanjem zagotavljal njen pol, ni kritizirala. Mednarodni položaj, v katerem je danes Evropa, je Janša opisal tako: “Postali smo odvisni od ruskih energentov, ameriškega varnostnega dežnika in cenenih kitajskih proizvodov, ki jih povrh vsega še subvencioniramo. Danes znaša primanjkljaj v trgovinski bilanci med EU in Kitajsko eno milijardo evrov na dan. Eno milijardo evrov na dan. V največji evropski državi Ukrajini divja vojna že dlje kot je trajala prva svetovna.” O vlogi Slovenije je povedal: “Slovenci kot del evropskega in severno atlantskega zavezništva nosimo svoj del odgovornosti za lastno in skupno evropsko varno prihodnost. Del odgovornosti je tudi obramba lastnih vrednot in našega načina življenja. Naš dom, naša pravila.”

Govor predsednika vlade Janeza Janše:

“Spoštovani svojci padlih v vojni za Slovenijo, veteranke in veterani, dragi Slovenke in dragi Slovenci, državljanke in državljani,

dragi rojaki v zamejstvu in po svetu,

spoštovana gospa predsednica republike, spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, spoštovani gospod predsednik osamosvojitvene vlade,

excelence veleposlaniki in drugi cenjeni gostje,

dragi domoljubi, zbrani na trgu in vsi, ki nas spremljate preko TV ekranov …

»Minister, kje se lahko vpišem v Teritorialno obrambo«, je zaklical za mano mlad fant, pravzaprav še otrok pri kakih 12 letih. Bilo je konec junija pred 35 leti, sredi vojne za Slovenijo. Ravno smo hiteli z novinarske konference v Cankarjevem domu nazaj v štab obrambe, ko je do nas pristopila mlada mamica s sinom. Mož in oče je bil vpoklican v TO in ženo je zanimalo, kdaj ga lahko pričakuje nazaj, sina pa, kdaj se mu lahko pridruži. Sinko je bil seveda premlad za uniformo in je moj odgovor težko sprejel. Imeli smo na tisoče prostovoljcev, ki so želeli braniti Slovenijo, pa zanje na začetku agresije nismo imeli dovolj orožja. Celo najmlajši so se hoteli boriti za domovino. Zato smo vedeli, da bomo na koncu ne glede na vse zmagali.

Zato imamo danes naš praznik. Zato najprej iskrena zahvala vsem, ki ste doma, v zamejstvu in po svetu kakorkoli sodelovali pri nastanku samostojne Slovenije in temeljev naše svobodne demokratične družbe. Hvala pripadnikom Teritorialne obrambe, policije, civilne obrambe, hvala vsem, ki ste v odločilnih trenutkih branili demokratično odločitev slovenskega naroda. Hvala vsem državljankam in državljanom, ki ste s svojim delom prispevali k razvoju naše države. In hvala tistim, ki so za Slovenijo darovali največ – svoja življenja. Njihova žrtev in žrtev njihovih najbližjih ne bo nikoli pozabljena.

»Republika Slovenija je samostojna in neodvisna država.« Tako se glasi prvi odstavek prve točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije. Sprejeli smo jo na jutrišnji dan pred 35 leti. Zanjo nas je glasovalo 180 od skupaj 240 delegatov takratne skupščine. Politika sicer ni bila tako enotna kot slovenski narod na plebiscitu, kljub temu pa smo dosegli potrebno ustavno večino. Te večine ne bi bilo, če tudi slaba polovica tedanje leve opozicije ne bi skupaj z Demosom glasovala za samostojno Slovenijo.

Besede »Republika Slovenija je samostojna in neodvisna država.« tvorijo najpomembnejši stavek katerega koli političnega ali pravnega akta v slovenski zgodovini. S tem stavkom smo v ustavni obliki uresničili plebiscitno voljo ljudstva, ki jo je pol leta prej dr. Jože Pučnik strnil v besedah »Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo.«

Ta spomin in te besede bi morali biti tako samoumevni, da bi jih bilo popolnoma odveč navajati ob prazničnih priložnostih, kot je današnja. Žal pa smo država, v kateri smo morali kar dvakrat ustanavljati muzej slovenske osamosvojitve. Smo edinstveni na celem svetu v tem, da je ena od vlad ukinila muzej nastanka lastne države.

Zato povsod drugod sicer samoumevne stvari pri nas niso še take. Je pa skrajni čas, da postanejo. In bodo. Poseben razlog za optimizem danes predstavlja mlada generacija. Dolga leta smo poslušali napovedi, da bodo mladi vse bolj odtujeni od slovenske zgodovine, identitete in vrednot, na katerih je nastala naša država. Toda vse več mladih kaže hkrati zanimanje tako za lastne korenine in lastno kulturo kot za vprašanje, kakšna naj bo Slovenija jutri. To je dobro znamenje. Narod, katerega mladi rod prevzema odgovornost za skupno prihodnost in se hkrati zaveda svoje identitete, lahko v prihodnost zre z večjim zaupanjem. Imamo pa vsi skupaj odgovornost, da jim predamo državo, ki bo varna in uspešna.

Po 35 letih življenja v samostojni državi smo lahko z marsičem zadovoljni. BDP na prebivalca se je pošesteril. S 5.100 evri smo prišli na 33.000 evrov. V vseh mandatih različnih vlad so tudi dosežki, ki so nas popeljali naprej. Ključni dejavniki napredka in vsaj temeljne stabilnosti pri nas pa so bili v vseh teh desetletjih predvsem trdoživo slovensko gospodarstvo in lokalna samouprava. In slovenska družina. V določeni meri smo uspeli izboljšati tudi kakovost življenja, ki je odvisna od odločanja na državni ravni, vendar ne dovolj. Glavni tehnični, na zunaj vidni oviri sta bili pretirana centralizacija in birokratizacija. Poleg tega pa še marsikaj.

Po 35 letih samostojnega življenja je prav, da se veselimo vsega, kar si veselje zasluži. A prav je, da si nalijemo tudi čistega vina. Za uspešen spopad z njimi potrebujemo realističen pristop. Potrebujemo sodelovanje, ki bi omogočilo večino za potrebne dopolnitve ustave. Potrebujemo stabilnost. Gospodarsko in politično. Za prvo davčno sidro v ustavi in za drugo spremembo volilnega sistema. Potrebujemo decentralizacijo, večji prenos odločanja in virov na pokrajinsko in občinsko raven.

Ljudje smo različni. Tako je prav in tako mora v demokratični družbi tudi biti. Imamo različna mnenja, različne politične poglede, različne stranke in različne predstave o tem, kako urejati javne zadeve. Toda zgodovina nas uči, da je ob najpomembnejših vprašanjih obstanka in razvoja vendarle treba stopiti skupaj. Uči nas tudi, da pretirane delitve in izključevanja za vsako ceno niso dobre za nikogar.

Danes je slika tega, kam nas eno ali drugo lahko pripelje, popolnoma jasna. Pred seboj imamo neusmiljeno razgaljene številke in dejstva. Smo del evropske statistike in lahko se objektivno primerjamo. Primerjava nam pove, da smo imeli v 35 letih samostojnega življenja dva polčasa. V prvem smo ob velikem zaletu hitro napredovali in po kupni moči prebivalstva leta 2008 dosegli 91 odstotkov evropskega povprečja. Potem pa je prišel drugi polčas in zaradi vsega, kar se je dogajalo v njem, smo še vedno tam kot leta 2008. Na dobrih 90 odstotkih. Dohiteli in prehiteli so nas nekateri, ki so nam leta 2008 še krepko gledali v hrbet. Zakaj?

Predvsem zaradi politike izključevanja, ki je po letu 2008 postalo politična norma v Sloveniji. Imamo del politike, naslednika tiste polovice opozicije, ki ni glasovala za samostojno Slovenijo in ki nikoli ne ponudi roke sodelovanja, kadar je na oblasti. Še več. Roko sodelovanja zavrača celo takrat, ko je ponujena njemu in je v opoziciji.

Politični pol, ki izključuje, je bil od leta 2008 naprej od 18 let na oblasti kar 15 let in ves čas je bila v ospredju politika izključevanja, pogosto prežeta celo z javnimi pozivi po čiščenju in zlorabami pravne države za obračune z drugače mislečimi.

V prvem polčasu je bilo drugače. Leta 2006 je bilo npr. s Socialnimi demokrati in Slovensko nacionalno stranko podpisano Partnerstvo za razvoj, ki je v času ključnih reform povezalo različne politične sile in številne družbene akterje. Usklajenih je bilo 58 sistemskih zakonov in tudi sprememba Ustave Republike Slovenije. Nobeno naključje ni, da je bilo prav to obdobje sodelovanja tudi najuspešnejše obdobje Slovenije od časov osamosvojitve do današnjih dni. Leta 2006 smo bili na 80 odstotkih evropskega povprečja, samo dve leti kasneje pa za 11 odstotnih točk višje. Tam, kjer smo danes. Ko smo znali stopiti skupaj, smo napredovali najhitreje. V samo dveh letih sodelovanja smo napredovali za 11 odstotnih točk. V 15 letih izključevanja niti za eno.

Spoštovani. Izključevanje ni izročilo slovenske osamosvojitve in ni del vrednot časa, ki nas je združil. To ni pot, ki nas lahko popelje naprej. Še posebej ne v mednarodnem in evropskem okolju, ki je danes v marsičem celo še bolj zahtevno, kot je bilo pred 35 leti.

Po velikem optimizmu ob veliki širitvi, katere del smo bili tudi Slovenci, je stara celina v svojem ugodju zaspala. Ob drastičnem padcu rodnosti so jo preplavile ilegalne migracije. Sprožen je bil prehiter zeleni prehod. Postali smo odvisni od ruskih energentov, ameriškega varnostnega dežnika in cenenih kitajskih proizvodov, ki jih povrh vsega še subvencioniramo. Danes znaša primanjkljaj v trgovinski bilanci med EU in Kitajsko eno milijardo evrov na dan. Eno milijardo evrov na dan. V največji evropski državi Ukrajini divja vojna že dlje kot je trajala prva svetovna.

Žal je svet tak, kot je, in ne tak, kot bi si ga želeli. Prebujanje v realnost je v Evropi travmatično in še vedno traja. Zato traja tudi vojna, ki je nikoli ne bi bilo, če Evropa ne bi zanemarila lastne varnosti oziroma pozabila na temeljni smoter svojega nastanka. EU je namreč prvenstveno nastala kot mirovni projekt. Da se nikoli več ne bi ponovila morija prve in druge svetovne vojne. Veliko je danes na tehtnici in Slovenci kot del evropskega in severno atlantskega zavezništva nosimo svoj del odgovornosti za lastno in skupno evropsko varno prihodnost. Del odgovornosti je tudi obramba lastnih vrednot in našega načina življenja. Naš dom, naša pravila.

Predvsem pa moramo dihati z obema kriloma naših pljuč, vzpostaviti enakost pred zakonom in graditi skupnost, v kateri bo samostojna Slovenija samoumevna intimna opcija vseh in v kateri so sanje slehernika ne samo vsak dan znova dovoljene, ampak kjer jih lahko s svojim delom in trudom tudi enakopravno uresničuje.

Svobodna demokratična družba temelji na načelu – da si tisti, ki ustvarjajo ali so ustvarjali celo v težjih razmerah od današnjih, zaslužijo tako dostojanstvo kot plačilo in priznanje za svoje delo. Zaslužijo si, da se njihov prispevek ne izgublja v anonimnosti ali neodgovornosti sistemov, ki ga presegajo. V takih sistemih se človek počuti majhen. To ni naš cilj. Naš cilj je Slovenija, ki ima pogum, ambicije in znanje, da cilje doseže. Za tako Slovenijo ni nedosegljivih stvari. Znamo, zmoremo in hočemo. Z jasno vizijo, pogumom in sodelovanjem so možnosti bistveno večje od tega, kar vidimo danes. Imamo tudi jasno izbiro. Sodelovanje, tako kot večino prvega polčasa – ali izključevanje, tako kot večino drugega. Ob tem, da danes nihče več ne more trditi, da ne pozna dobrobiti prvega in škode drugega. In ob tem, da nas zgodovina uči, kako je lahko tisti, ki izključuje, na koncu sam izključen. Osamosvojitvena Slovenija ne bo nikoli več nastavljala še drugega lica.

Kljub ukinjanju institucij spomina na svoj nastanek osamosvojitvena Slovenija ni bila nikoli poražena. Nikoli ni bila premagana. Preprosto čakala je na trenutek, da se ponovno dvigne. In ta trenutek je prišel. Vztrajno, korak za korakom, nastopa čas, v katerem ponovno verjamemo vase, v svojo sposobnost napredovanja, verjamemo v moč povezovalnega izročila ter vrednot slovenske osamosvojitve. Spodobilo bi se, da ob naslednjem praznovanju Dneva državnosti na tem istem trgu, ki je Slovenijo kljub grožnjam, sovražnim tankom na cestah in bojnim letalom v zraku, pospremil v samostojno življenje, končno odkrijemo tudi spomenik slovenski osamosvojitvi in državnosti, na katerem bo skupaj z besedami dr. Jožeta Pučnika zapisan ta najpomembnejši stavek iz naše zgodovine: »Republika Slovenija je samostojna in neodvisna država.«

Drži, da si zaslug za slovensko samostojnost in državnost ne more lastiti zgolj naša generacija, ki je izpeljala najbolj usodno, končno dejanje. Zato smo ponižni in hvaležni do vseh naporov in žrtev v naši dolgi, mnogokrat trpki in nehvaležni zgodovini. Bili so časi, ki bi jih skupaj s Cankarjem lahko opisali »Nobena usta niso se zganila, nobena solza ni oči rosila, nad zemljo našo plavala je smrt …« in še vedno čutimo njihove posledice. Verjamemo pa, da velja tudi izročilo istega velikana slovenske besede, ko je zapisal: »Nobena solza ni bila potočena zaman in nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj.«

Zato imamo danes v končno samostojni državi dolg tako do prihodnjih rodov kot do prestanega trpljenja prednikov. In ta dolg bomo odplačevali tako, da bomo končno vrnili pravico do spomina in pokopali vse svoje mrtve. Predvsem pa s tem, da bomo gradili domovino vseh in za vse. Domovino tistih, ki delajo od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, podjetnikov, ki ustvarjajo priložnosti, kmetov, ki hranijo Slovenijo, naših vojakov in policistov, ki jo varujejo in branijo, mladih, ki sanjajo o boljši prihodnosti, starih staršev, ki so nas naučili ljubiti Slovenijo, mater in očetov, ki držijo družine skupaj, duhovnikov, ki skrbijo za naše duše, zdravnikov, športnikov, umetnikov in vsakega rojaka in državljana, ki nosi domovino v svojem srcu.

Osamosvojitev ni last ene politične opcije, ene generacije ali posameznikov, temveč lastnina vseh Slovencev ter hkrati skupna državljanska dediščina. Slovenska zastava ni enobarvna. Ima tri barve, vse so enakopravne in enakovredne in vsi se lahko v svoji različnosti prepoznamo v njih. Ima pa slovenska zastava en sam državni grb, simbol skupnega, utelešenega v slovenski državnosti. Ta pa mora biti formalni okvir svobodne demokratične družbe.

Naj nas zato ob dnevu državnosti slovenske zastave, ki v pozdrav domovini plapolajo po vsej Sloveniji in med rojaki po svetu, spominjajo na pogum in enotnost v svetem času slovenske osamosvojitve. In opominjajo na preprosto resnico, da moramo skupno prihodnost graditi na vrednotah časa, ki nas je povezal.

Vse najboljše, draga domovina. Bog živi Slovenijo.”

Govor predsednice Nataše Pirc Musar:

“Drage Slovenke in Slovenci, doma, v zamejstvu in po svetu, drage državljanke in državljani, prebivalke in prebivalci Republike Slovenije, dragi vsi!

Pred 35 leti je Slovenija postala neodvisna država. V teh letih smo svetu pokazali, da je majhnost fikcija. Tako mali kot veliki narodi imajo moč in hrabrost, da uresničijo svoje cilje. Številni narodi, na desetine jih je po vsem svetu, nam zavidajo. Sanjajo o lastni državi, mi pa smo te sanje zmogli uresničiti. Dejstvo, da smo se decembra 1990 na plebiscitu enotno, s skoraj 96 odstotki glasov ob 93-odstotni udeležbi odločili za neodvisnost, bi nas moralo za večno utrditi kot skupnost – ponosno, samozavestno povezano pri izbiri ciljev in njihovem uresničevanju.

Odgovorno pa je priznati, da izgradnja naše skupnosti še ni končana. Nismo v celoti povezani glede ustavnih vrednot niti v viziji našega razvoja. Ne zaupamo si in medsebojno nezaupanje se še krepi. Maščevalnost in revanšizem, celo nepriznavanje in zaničevanje državnih institucij so med politiki obeh polov postali povsem sprejemljivi. Leta in leta, iz vlade v vlado, opazujemo strah v javni upravi, šolstvu, znanosti, medijih in civilni družbi ob spremembi oblasti. Kdo bo ostal, kdo bo zamenjan. Kdo bo kaj dobil in kdo bo za kaj prikrajšan. Strah zato, ker strokovna in osebna kompetentnost nista ključni merili za zasedbo številnih, zlasti, a ne samo, vodilnih delovnih mest – prepogosto prevlada politična pripadnost. Kakor da bi prvega vratarja nogometne reprezentance zamenjali s tretjim samo zato, ker ta z veseljem prikimava novemu selektorju in tako pridobiva njegovo naklonjenost. Za ekipo in za državo je takšno delovanje pogubno.

Kakor je lahko za narod pogubno, če se ni sposoben soočiti z zgodovinskimi travmami in jih preseči. Morda se nam včasih zazdi, da smo v svoji bolečini sami. Nismo. Veliko držav se še vedno spoprijema s travmami pobijanja v prvi in drugi svetovni vojni ter v povojnem obdobju, tudi hladne vojne. Pri nas posmrtni ostanki že osem desetletij čakajo na mirno, tiho, dostojanstveno slovo. Omogočimo jim ga brez političnih preigravanj, brez delitev, z dogovorom vseh: desnih, levih in tistih na sredini. Skupaj.

Večkrat sem poudarila: naj bo sprava nova slovenska osamosvojitev. Prav letošnje leto je še posebej primeren trenutek, da se v zgodovinske knjige vpišemo kot narod, ki je opravil temeljni preizkus zrelosti. Da postanemo skupnost, ki se zna spoprijeti z delitvami, jih zna skupno in medsebojno preseči ter se zna povezovati. Narod ne postane velik zaradi svoje moči ali bogastva. Velik postane takrat, ko zna ohraniti človečnost. Ko zna poslušati in tudi slišati. Ko vsak posameznik zna razumeti bolečino drugega in jo globoko v srcu tudi sprejeti. Ko vsak zna obsoditi vsak zločin – ne glede na to, kdo ga je storil in kdaj.

Dragi vsi,

breme preteklosti je tako hudo, da se komaj zmoremo obrniti v prihodnost. Pot v prihodnost nam močno otežuje tudi nejasna vizija razvoja. Kot skupnost se moramo znati pogovarjati in se dogovoriti o tem, kaj razumemo kot razvoj Slovenije in na čem mora ta temeljiti.

Ko govorimo o razvoju, mislimo na gospodarski in politični napredek, razvoj znanosti in tehnologije, umetnosti, na razvoj kakovostnih in dostopnih javnih storitev na področju zdravstva, šolstva in trajnostnega razvoja. Razvoj je nedeljiv. Do njega smo upravičeni vsi, zato bi morala politika pri njegovem oblikovanju doseči kar najširše soglasje in tako zagotoviti, da nihče ne ostane spregledan ali izključen.

Skupnost je namreč povezana toliko, kolikor se lahko vsak med nami poistoveti z razvojno vizijo in kolikor zna pri tem zaščititi dostojanstvo vsakogar, od otrok do bolnih in onemoglih starejših. To je najpomembnejša naloga odločevalcev, ki vsekakor ni lahka. A treba je braniti dostojanstvo vsakogar in vseh nas, s pravno varnostjo in enakostjo pred zakonom, kar je pomembno na vsaj šestih področjih.

Prvič, sistem zavor in ravnovesij je ne samo temelj vsake razvojne politike: je temelj in bistvo slovenske ustave, ki jasno ločuje tri veje oblasti. Ta sistem mora preprečevati samovoljo, arbitrarnost, koncentracijo ali celo zlorabo politične moči. Pri tem ima državni zbor kot zakonodajalec odločilno vlogo pri sprejemanju usmeritev države, zato morajo biti poslanke in poslanci tudi zgled – s svojim delovanjem in izražanjem. Vlada ima posebno odgovornost, da zastopa interese države, torej naše celotne skupnosti in ne le posameznih političnih opcij, interesnih skupin ali celo posameznikov. V tem sistemu ima posebno pomembno vlogo pravično, odgovorno, učinkovito, predvsem pa neodvisno pravosodje.

Sistem zavor in ravnovesij je žgoče vprašanje državotvornega pomena, ki ga moramo obravnavati skrajno resno, če želimo ohraniti našo demokracijo. Vsak del tega sistema ima svojo vlogo, del sistema zavor in ravnovesij pa vključuje tudi imenovanje strokovnjakov, ki jih predlagajo neodvisne komisije ali predsednica, na čelo nadzornih institucij. V sistem zavor in ravnovesij v najširšem pomenu namreč spadajo tudi neodvisne nadzorne institucije: komisija za preprečevanje korupcije, informacijski pooblaščenec, varuh človekovih pravic, računsko sodišče. Enako velja za državno tožilstvo in policijo. Te institucije so pomemben del razvoja, saj nas usmerjajo k boljšemu in odgovornejšemu delovanju. Podrejanje katerega koli neodvisnega nadzornega organa eni veji oblasti, še posebej izvršilni, je nevarno. Zelo nevarno.

Drugič, gospodarstvo in socialna država sta tesno povezan del razvojne celote. Brez dinamičnega in uspešnega gospodarstva razvoja ne more biti. Predvsem mala in srednje velika podjetja so gibalo gospodarskega razvoja Slovenije in brez njihovega uspeha ni socialne države. A velja tudi obrnjeno – brez socialne države, brez dostopa do socialnih in ekonomskih pravic prebivalcev Slovenije razvoja ne more biti. Slovenija je namreč po ustavi ne samo pravna, temveč tudi socialna država. Če torej želimo živeti našo ustavo ter ustvarjati Slovenijo kot gospodarsko konkurenčno, solidarno, varno in državo zadovoljnih ljudi, potem davkov ne smemo demonizirati. Naša družba je zrasla na medgeneracijski solidarnosti. Na to, da imamo dobro javno zdravstvo in šolstvo ter številne druge javne storitve, smo bili ponosni. Danes pa se upravičeno sprašujemo o dostopnosti kakovostnega zdravstva za vse, še posebej tiste z nizkimi prejemki. Zasebnega zdravnika si ne more privoščiti vsak. In tega izziva ni uspešno rešila še nobena vlada.

Zniževanje davkov je vedno všečna politična poteza, tudi gospodarstveniki si prizadevajo za njihovo znižanje. Toda za razvoj naše skupnosti ne pomaga, če je davčna politika zavajajoča in neiskrena. Socialne države, vključno z dostopom vseh do kakovostnih javnih storitev, ne bo, če za to ne bomo plačevali. Če se davki znižujejo na eni strani, je mogoče razvoj graditi samo na drugih davčnih virih. Če želi vlada resnično delovati v interesu in za blaginjo vseh prebivalcev in prebivalk Slovenije, mora pri snovanju in izvrševanju razvojne vizije iskreno in javno povedati, kako bomo plačevali razvoj naše socialne države.

Tretjič, kakovostno javno šolstvo je začetek zgodbe o uspešnem razvoju naše države in skupnosti, ki v njej živi. Brez odličnega šolstva ni izobražene družbe s kritično mislečimi posamezniki, ni uspešnih podjetnikov, ni znanstvenikov, zdravstvenega osebja in številnih drugih, brez katerih si naše družbe ne moremo niti zamisliti. Tako šolstvo smo sposobni imeti, saj imamo znanje in izkušnje, domače in mednarodno primerljive.

Šola je otrokov prvi stik z razumevanjem in s proučevanjem družbe, v kateri živimo. Zato je zelo pomembno, kakšen izobraževalni sistem imamo. Najprej kakovosten, vsem dostopen javni sistem. Sistem, v katerem bodo otroci usvojili znanje, veščine, se naučili ločevati resnico od laži in dezinformacij, in sistem, v katerem bodo spoznali in ponotranjili pomen empatije do človeka in narave, kritičnega mišljenja in kulture dialoga. Zadnji dosežki učencev pri nacionalnem preverjanju znanja kažejo slabo podobo. Zelo slabo.

Sodobna šola, kot jo razumemo in zahtevamo, omogoča in spodbuja svobodo kritičnega uma in razmišljanja. Da lahko izobraževalni sistem prispeva k razvoju naše skupnosti, mora temeljiti na vrednotah, zapisanih v naši ustavi. To je torej tista »ideologija«, ki jo v šolah potrebujemo in ki jo zahteva razvojna logika.

Četrtič, kakovostni javni mediji z verodostojnim, objektivnim in neodvisnim novinarstvom so pomemben dejavnik za razvoj demokratične države in utrjevanje naše skupnosti. To je še posebej nujno danes, v obdobju dezinformacij in njihovega neusmiljenega prodiranja v vse pore naše družbe. Žal pa je naša 35-letna zgodovina postala tudi zgodovina nenehnih bojev za vpliv na medije, nemalokrat tudi zgodovina poskusov razvrednotenja in utišanja novinarskih razkritij o korupciji, tujem vmešavanju v volitve in o drugih aferah mednarodnih razsežnosti. Tudi napovedani ukrepi proti nevladnim organizacijam in civilni družbi na splošno, ki ima pomembno vlogo v širšem družbenem sistemu zavor in ravnovesij, spominjajo na obujanje starih metod vpliva in nadzora, ki jim je samostojna Slovenija pred 35 leti odločno rekla ne.

Podrejanje javnih medijev in drugih neodvisnih kritičnih akterjev ni samo napad na svobodo novinarskega dela. Je tudi pot v enoumje, ki vladajočim omogoča, da počnejo, kar želijo, tudi če je to nezakonito, saj jim podrejeni mediji ne bodo gledali pod prste. Spreminjanje javnih medijev v državne in spodbujanje zasebnih medijev v škodo javnih ni razvojno. Vsi si želimo kakovostnega in raznovrstnega programa v vseh medijih, celo več: do njega smo upravičeni. Kljub temu pa ne kaže pozabiti: komercialni medij dela program za to, da dobi denar. Javni medij pa dobi denar za to, da ustvarja program.

Oblastnikom in opoziciji je zato treba nameniti jasno sporočilo: za omejevanje oblasti neprijaznih, neodvisnih javnih medijev, zmanjševanje ali ukinjanje financiranja ni potreben poseben intelektualni napor – sprejmeš ukrep zato, ker ga lahko. Bistveno zahtevneje, državotvorno in razvojno usmerjeno je omogočati in spodbujati kakovostno novinarstvo, ki bo verodostojno, kritično in objektivno opravljalo svojo nalogo – spodbujalo raznolikost mnenj, ki ne temeljijo na senzacijah, polresnicah, diskreditaciji in pavšalnem, pogosto tudi nekritičnem povzemanju tujih prispevkov, temveč izhajajo iz preverjenih dejstev in lastnega raziskovanja. Samo taka medijska krajina pomeni svobodno družbo.

Petič, zagotoviti je treba obrambno sposobnost naše države. Skupnost, v kateri živimo, je sposobna razvoja le, če je odporna; če jo znamo braniti in če drugi vedo, da smo jo tudi sposobni braniti. Članstvo v zvezi NATO in Evropski uniji je pomembno, če ne ključno za krepitev naše odpornosti in varnosti. Ni pa to dovolj. Izkušnja iz leta 1991 nam kaže, da lahko sovražnika premagamo le, če smo povezani ter globoko verjamemo v državo in v našo skupnost. Ljubezen do domovine je naše najmočnejše orožje in najtežje je premagati nacijo, ki se bojuje za lastno preživetje. Zato se vsak dan ponižno in s ponosom spominjajmo vseh dogodkov, pri katerih so pripadniki in pripadnice vseh delov slovenske družbe, od teritorialne obrambe in policije do civilistov, sodelovali v boju za neodvisnost in samostojnost naše države ter zanjo dali tudi svoja življenja. Hvala jim. Hvala vam.

Šestič, ni razvoja brez občutka za sočloveka in njegovega dostojanstva. V svetu smo postali spoštovana država, saj negujemo lastnosti, ki jih dandanes redko opazimo: mar nam je za sočloveka; obsojamo krivice, ne glede na to, kje se dogajajo ali kdo zločine izvaja. Ni nas strah govoriti o genocidu in o zločinih proti človeštvu kadar koli, kjer koli in pred komer koli. Ni nas strah zato, ker smo bili v zgodovini tudi sami, kot narod, žrtve nasilja. Nikoli ne smemo pozabiti, da so med drugo svetovno vojno zelo trpeli tudi naši dedki in babice, tete in strici. Umirali so v koncentracijskih in delovnih taboriščih, Ljubljana je bila edino glavno mesto, obdano z žico in bunkerji, kar 63.000 naših rojakov pa je bilo izgnanih s svojih domov. Mar ni že samo vse našteto dovolj velik opomin? Da se lahko nasilje nad narodom zgodi komur koli? Kadar koli? In mi naj bomo tiho? Neodgovorno je, da smo tiho. Ne bomo tiho.

Dragi vsi,

smo nacija, ki je skozi zgodovino največ dosegla takrat, ko smo vsi stopili skupaj. To je bilo žal redko, a takrat za našo usodo odločilno in zmagovito. V današnjih negotovih časih je naša povezanost znova na preizkušnji. Morda celo bolj, kot si priznamo, zato se vprašajmo: ali naj bo naša prihodnost zgrajena na medsebojnem obtoževanju ali raje na sodelovanju in solidarnosti? Na družbi, v kateri lahko vsak svobodno in odgovorno izrazi svoje mnenje. Na državi, v kateri sistem zavor in ravnovesij deluje, varnost pa pomeni več kot le odsotnost vojne – pomeni zaupanje, pravičnost in spoštovanje, med nami in do okolja, v katerem živimo. In na gospodarstvu, ki omogoča dostojno življenje vsem ljudem; mladim, da svojo prihodnost gradijo doma, starejšim pa dostojanstvo v jeseni življenja, ki so si ga s svojim delom pošteno prislužili.

Naša odgovornost je torej, da dokončno premagamo urok zgodovine med drugo svetovno vojno in po njej. Naša odgovornost je, da pokažemo in dokažemo, da je naš način razvoja vključujoč in solidaren, samozavesten in spoštljiv, tak, ki vsem omogoča dostop do temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Petintrideset let neodvisnosti je kratko obdobje, toda v njem smo dosegli zelo veliko in, kar je najpomembneje, Slovenijo smo postavili na zemljevid sveta. Ponosno. Skoraj ni kazalnika, po katerem se ne bi uvrstili med države, ki jim je še mar za blaginjo, varnost in svobodo človeka ter za naravo, ki nas obdaja, naravo, ki nam jo mnogi zavidajo. Cilj razvojne politike torej mora biti, da branimo doseženo, ga ohranimo in presežemo. Vsi, kot skupnost. Raznolika v svobodi, povezana v državnosti.

Vsem skupaj iskrene čestitke ob velikem jubileju naše domovine. Hvala.“

Oba govora sta medijem že pred proslavo poslala kabineta predsednikov. Občasen posamezen žvižg je bilo slišati tudi med govorom Janše.

---------------------------------------------------------Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:

Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.