Golob kot Kučanov princ Čebin in kdo bo ob službo

“Spoštovani dr. Robert Golob!

Dovolite mi, da vas opozorim na nevarnost čebinskega sevanja, ki morda utegne vreči svoj čar tudi na vaše besede v Dražgošah 2026. Gre za čebinski delirij, ki je posebej hudo zameglil razum in dušo vaše ministrice, ko je v transu lebdela na čebinskem copranju.

Zadnji izbruh njene uročenosti je bil decembra 2025 na Pokljuki. Že nekaj let opozarjam, da se pri tamkajšnjem obredu govorci odletijo od resničnosti. Vaša ministrica je izjavila:

»Mineva 82 let od zimskih dni, ko so se mladi partizani III. bataljona Prešernove brigade, obteženi z vero v svobodo, podali na svoj najtežji pohod, pohod, ki je postal ena najbolj pretresljivih in hkrati najsvetlejših epizod narodnoosvobodilnega boja. Danes pogosto pozabimo, kaj pomenijo vrednote NOB. Borilo se je za svobodo, za jezik, za kulturo, za upanje v boljši svet, za vse upornike in predvsem za zanamce. (…) Hvala vsem, ki ohranjate te vrednote žive, da se resnica ne pozabi. Ne bomo pustili brisanja zgodovine.«

I.

Tej bolezni najlaže rečemo ukana. Gre za način laži, ki jo je v svoji Ukani zakoličil in zapičil Tone Svetina. Za spopad 3. bataljona Prešernove brigade 15. decembra 1943 na Pokljuki si je izmislil tole:

»Nemci so odnašali svoje mrtve, trupla partizanov pa so ostala na planjavi. Kako fanatično, hrabro so se borili do konca! Ko bi se leto pred tem Paulusova VI. armada pred Stalingradom, ko je firer ukazal, naj pogine do zadnjega moža in postavi večni spomenik germanskemu bojnemu duhu, bi ne padel mit o neuklonjivosti nemške vojske. Ti pa so se prostovoljno odločili za smrt. Ob misli, kako visoko ceno ima pri preprostih ljudstvih svoboda, mu je postalo tesno. Če bo dovolj takih, Nemci ne bodo pokorili sveta. O tem, da bi lahko propadli, pa ni maral razmišljati. Iz teme se je pokazala senca. Prihajal je častnik, ki ga je poslal, da ugotovi, koliko žrtev jih je stal ta napad.

»Pirova zmaga,« je pomislil, ko je oficir poročal o lastnih izgubah. »Štiriinsedemdeset mrtvih poleg množice ranjenih. Le kaj bo rekel general?«

Svetina je na Pokljuki je postavil tudi spomenik, ki je postal del obredja čaščenja smrti bataljona, ki so jo mitološko transformirali v “zmago mrtvega bataljona”.

V podatek, da je na Goreljku padlo 74 pripadnikov okupacijskih sil, so dvomili že partizanski pisci, ki pa so še vedno pisali o več kot dvajsetih padlih napadalcih. Vse pa kaže, da je padel en sam, odkril ga je dr. Uroš Košir: Johann Gschwandtner, roj. 1925. Pokopali so ga doma v kraju Rauris (Zell am See).

II.

Čeprav čebinski urok zahteva, da so za vsakim porazom hudobni izdajalci, pa je za Goreljek verjetno, da je nemška enota šla le pogledat stanje hotela, njihove poletne postojanke in so potem presenetili partizane. Pustimo ob strani, da so partizani prej opozorili nase, ko so ropali po Bohinju, da je bil štab ločen od borcev, da enota ni bila dobro zavarovana …

Toda nič ni pomagalo, urok je zahteval grešne kozle. Pobili so petčlansko Strgarjevo družino. In se v maniri komunističnega ateističnega pokopa znesli še nad njihovimi posmrtnimi ostanki. Ivo Žajdela je povzel zapise iz matičnih dokumentov župnije Koprivnik: »Kosti očeta Janeza in matere Jere ter otrok Alojzija in Franceta je s puškami oborožena tolpa ob priliki partizanskega pohoda (‘po slavnih poteh’) iz tuk. mrtvašnice vpričo duhovnika (Klemenčič) nasilno ugrabila in odnesla 14. julija 1952 ob 3h pop. Trupla imenovanih do tega dne sploh niso bila pokopana – trohnela so vsa leta v nekem gorskem vodnjaku v župniji Srednja vas v B. izpostavljena lisicam … O tempora, o mores!«

Na vrhu strani je pripisana opomba o povojnem uničenju domačije Strgarjevih: »Selišče Obadovih /hišno ime Strgarjevih/ v »narodnoosvobodilni« morilski borbi izravnano z zemljo, potem ko je bila vsa družina od domačinov zverinsko pobita.«

III.

Toda komunističnemu ateističnemu pokopu niso ušli niti posmrtni ostanku padlih partizanov. Tudi ti so morali služiti čebinskemu uroku.

Na Goreljku na spominski plošči na kraju spopada piše: »S smrtjo ste postali nesmrtni. 79 borcem 3. bataljona Prešernove brigade, padlim 15. 12. 1943 v spopadu z nadmočnim nemškim okupatorjem.« Dejansko je v spopadu padlo 36 partizanov, 10 ujetih so kasneje ustrelili kot talce, 40 pa jih je spopad preživelo.

Ne drži niti, da naj bi bili padli dejansko pokopani tam. Padle z območja nekdanje občine Radovljica so večinoma pokopali v družinskih grobovih.

Torej tudi tu seka čebinski urok in če Asta govoriči, da ne bo pustila »brisanja zgodovine«, počne še ve kaj hujšega. Saj veste, kako so rekli: »laže, krade, bolhe ma, v šolo pride, nič ne zna«.

Spoštovani dr. Robert Golob!

Čebinski urok, ki je na Pokljuki obsedel vašo ministrico, je žal obsedel tudi marsikaterega govornika v Dražgošah. Zato vam pišem v upanju, da se boste dali pred Dražgošami osvoboditi čebinskih duhov, ki vas obdajajo. Prizanesite nam s to obsedenostjo. Zgodovina vam bo hvaležna, zdrava pamet pa še bolj.

Dr. Jože Dežman”