Prebilič, levi radikalec

Last Updated on: 21st oktober 2025, 07:08 pop

Volitve se nezadržno bližajo. Zavoljo taktiziranja zna vlada nekaj mesecev prej končati mandat zato, da bi se “novim obrazom” odškrnilo čas za pripravo na volitve. Novi obraz je seveda Vladimir Prebilič. Računica, da bi se mu s skrajšanjem roka ponagajalo pri sodelovanju na volitvah pa je seveda neumnost. Zakaj je temu tako in kam po političnih prepričanjih sodi Prebilič s stališča zahodnih civilizacijskih okvirjev pa v nadaljevanju.

Skrajšanje roka do volitev na Prebiliča ne bo imelo vpliva. Prebilič, tako kot ostali levičarski skrajneži pred njim (Jankovič, Cerar, Šarec in Golob), je samo frontman bivše komunistične strukture, ki ima v ozadju že ustaljeno terensko strukturo, ki nikoli ni bila razmontirana in deluje že ves čas samostojne države. Jasno je, da Prebilič absolutno ni sposoben takega organiziranja in dela sam. Prebilič močno računa na to strukturo, oziroma ta struktura ponuja njega kot “nov obraz”. Njegove izjave in dobrikanja Kučanu in sodelavcem seveda niso šla mimo neopažena. To je prvi dokaz za dejansko ekstremno levo politično naravo Prebiliča. Socialistična, proti zahodna mafija, si zagotovo ne bi postavila nekoga, ki v svojem temelju ne bi verjel v socializem.

In tukaj se začnejo nizati dokazi za ekstremno levičarstvo Prebiliča. Socializem je ekonomska doktrina, ki zagovarja, da je kapital v rokah družbe (beri: države oziroma oblasti). Prav vseeno je, ali se Prebilič tu in tam pojavi v cerkvi ali se dobrika kristjanom. Levi ekstremizem je stvar ekonomskega pogleda. Pri tem pa Prebilič jasno in nedvoumno stoji na strani

1. lastnine v državnih rokah,
2. visokih davkov,
3. podržavljenih javnih servisov
4. aktivnega in neposredno vmešavanje države na trgu preko državnih podjetji

To so vse elementi levega ekstremizma, ki se ga Slovenija, po skoraj 35 letih samostojnosti, še vedno ni znebila in ki Slovenijo držijo v zaostalosti. Ste kdajkoli slišali Prebiliča zagovarjati odprodajo podjetji v državni lasti, ali odprtje zdravstvenega zavarovanja ali pokojninskega varčevanja za zasebne institucije. Ali ste ga kadarkoli slišali, da bi bilo dobro znižati davke zato, da bi ljudje lahko naložili denar tja, kamor sami mislijo, da je prav ali da je država absolutno preregulirana in da naj ljudje sami in avtonomno odločajo o plasiranju svojih bruto zaslužkov? Da o potrebi o regionalizaciji sploh ne govorimo. Za njega mora vse biti skoncentrirano v Ljubljani, ker drugače politika ni zanimiva.

Zmaga Prebiliča pomeni nadaljevanje statusa quo. Status quo pa je v Sloveniji trdi socializem, ki ga je v zadnjih štirih letih dodatno razširil Golob. A resno mislite, da bo vlada pod Prebiličem popravila krivico zasebnim zavarovalnicam, ki jim je Golob prepovedal poslovanje? Ali pa, da bodo nižali davke ali pa bog ne daj državno upravo, ob tem, ko so navrtali 2 miljardno luknjo samo v zadnjem letu in imeli rekordno velik državni proračun, kot, da je to nekaj dobrega?

In kakšni so izgledi za bodočo novo koalicijo v Sloveniji. Prvič, levica bo na volitve ponovno odšla z ideološkimi temami, od sovraštva, zaničevanja, posmehovanja in relativizacije uspehov prosto tržnega kapitalizma, ki je temelj zahoda, do »svobodne Palestine«, pravice do prisile, da se zdravnike spremeni v eksekutorje, splava kot vrednote, navidezne neenakopravnosti žensk in navideznega preganjanja skupnosti LGB-itd. V takem okolju levica kumulativno zmaga običajno z med 5 do 10 odstotka razlike. To, da levi pol prejme vsaj več kot 53 odstotkov pa pomeni, da največja leva stranka ne bo dobila manj kot 25 odstotkov, kar je logično in zgodovinsko potrjeno, glede na to, da je 32 odstotkov njenih volivcev trdih levih ekstremistov, ki sanjajo pot nazaj v jugoslovanski komunizem.

Če Prebilič misli resno, da z Levico, Svobodo in SDS ne bo sestavljal vlade, potem se kot najverjetnejša ponuja koalicija (Prebilič, Logar, NSi in SD). To pa je koalicija za ohranjanje statusa quo in vseh neumnosti in socialističnih eksperimentov Golobove ekstremno leve vlade. Zaradi prisotnosti Logarja in NSi, ki lahko skupaj na naslednjih volitvah računata na 15 do 20 poslancev, sicer ni pričakovati, da bi takšna vlada nadaljevala z obremenjevanjem gospodarstva, višanjem davkov in sprejemanjem nadaljnjih ideoloških neumnosti. Vsekakor pa po drugi strani tudi ni za pričakovati, da bo takšna vlada sprejela ukrepe za razbremenitev gospodarstva in posledično izboljšanje njegove konkurenčnosti. Tako kot ni pričakovati, da bi sprejela ukrepe za razbremenitev plač, kar bi privedlo do dviga neto plač. Kot je tudi nesmiselno pričakovati, da bo takšna vlada pričela z nujno potrebno odprodajo podjetij v državni lasti, kot tudi ne izvedbo resnih reform zdravstvenega, pravosodnega in šolskega sistema. Dodatno pa bo k ohranjanju statusa quo prispevalo dejstvo, da bo imel Prebilič glasovalno rezervo v opozicijskih Levici in Svobodi, na katero se bo lahko vedno oprl, ko bi ga Logar in NSi silila v ekonomsko-liberalne spremembe.

Sodelovanje v taki vladi in strinjanje z ohranjanjem statusa quo, pa za Logarja in NSi pomeni nesprejemljivo visoko tveganje, da bosta tudi sama označena, če že ne za leva ekstremista, pa zagotovo za izdajalca in oportunista, ki sta za stolček na vladi pripravljeni »prodati« dobrobit Slovenije. Tako Logar kot NSi bosta v tem primeru v precej težkem položaju. V taki vladi prav veliko ne bosta mogla narediti, po drugi strani pa bosta za svoje zmerno desne volivce izpadla kot izdajalca. Tako prisostvovanje Logarja in NSi v taki vladi zapade v statistično definicijo neumnosti, ki pravi, da morebiten izplen ne opravičuje tveganja, ki ga bosta pripravljena sprejeti. Zato si nikakor ne bosta mogla privoščiti odhoda iz take vlade in morebitnih predčasnih volitev, ker bo to pomenil njun propad na predčasnih volitvah. Udobni parlamentarni in ministrski stoli in zavedanje, da so izdali svoje volivce, bo tako Logarja kot NSi sililo v to, da bosta iskala vedno nove izgovore za vztrajanje v taki reformno impotentni vladi in s tem utrjevala splošni vtis, da jima gre samo za oblast.

Ob preigravanju scenarijev za nadaljnje štiri leta tako postaja jasno, da je za Logarja in NSi najbolj logično ostati v opoziciji v primeru, da desni pol kumulativno ne zmaga. Za Logarja in NSi in tudi Slovenijo je v tem primeru najbolje, da pustijo, da vlado ponovno sestavi šibka skrajno leva koalicija pod vodstvom Prebiliča ali katerega drugega pajaca. Levi pol na prihajajočih volitvah zagotovo ne bo zmagal tako gladko kot je to bilo pomladi 2022. Najbolj logično je, da se levičarjem pusti, da vladajo s šibko večino in se medsebojno uničujejo. To uničevanje bo še toliko hitrejše, ker bo po teh volitvah levi pol ponovno razdrobljen, podobno kot je bil razdrobljen za časa Šarčevega predsednikovanja. Kreganja pa bodo zagotovljena zato, ker bo v taki vladi sedel tudi Golob, ki je že bil predsednik vlade in bo tako kot padel predsednik vlade ponižan. Čas v opoziciji za Logarja in novo vodstvo NSi tudi ne bo izgubljen čas. Logarjeva stranka je še mlada, stol v opoziciji pa ponuja obilo časa, da s poslanci razvije terensko mrežo in stranko utrdi ter volivcem dokaže, da je zaupanja vreden politik, ki se ni pripravljen z lahkoto “prodati”. Tudi če bi levemu polu pod takimi pogoji uspelo vladati do leta 2030, kar je sploh zelo dvomljivo, Logar še vedno ne bi bil prestar za predsedništvo vlade (dobrih 50 let). Po drugi strani pa bi se pokazal kot jasna alternativa Janezu Janši, ki se bo počasi tudi upokojil. Seveda pa v primeru, da bi bili desni pripravljeni držati fronto, ni izključeno, da se ne bi tokrat našel kak izdajalec na levi, ki bi bil pripravljen omogočiti sestavo desne vlade. Vse to pa je seveda mogoče samo in izključno, če bosta tako Logar kot NSi sposobna držati fronto in se ne prodati levemu polu.

V zaključku lahko tako vidimo, da se Sloveniji najverjetneje obetata dve slabi možnosti, ali nadaljevanje šibkejše skrajno leve vlade, ali pa tuti fruti koalicija (Prebilič, Logar, SD, NSi). V obeh primerih bo šlo za ohranjanje ekstremno levih pridobitev Golobove vlade. Edino, kar se bo zgodilo po teh volitvah je to, da se bo malo sestopilo iz stopalke za socialistični plin, ker ljudje rabijo nekaj časa, da prebavijo in sprejmejo novo dno, ki ga je Slovenija z Golobom dosegla v zadnjih štirih letih.