Žiga Turk o univerzitetnih aktivistih proti Izraelu v znanosti z Ano Kučan na čelu: “Tako so se v Jugoslaviji prilizovali partiji”

Last Updated on: 25th avgust 2025, 10:34 dop

Univerza popustila aktivistom

Sočutje s prebivalci Gaze je normalen moralni refleks, ki presega politične delitve. Nihče ni ravnodušen ob posnetkih trupel otrok, ob ruševinah bolnišnic in ob pomanjkanju sredstev za preživetje. Toda iz te čustvene prizadetosti še ne sledi, da je vsako politično dejanje v imenu te empatije modro, moralno ali – v primeru akademskih institucij – skladno z zgodovinsko vlogo in družbenim poslanstvom univerz.

Univerza je dom kritikov, sama pa ni kritik

Pred letom, ko so propalestinski aktivisti prvič poskušali univerzo vpreči v svoj voz, sem pisal o tem, kako številne deklaracije odsvetujejo, da bi se univerze politično opredeljevale. Ponavljam iz Čikaške deklaracije:

Temeljna zavezanost univerze je načelo, da se razprave ali posvetovanja ne sme zatreti, ker nekateri ali celo večina članov univerzitetne skupnosti meni, da so predstavljene ideje žaljive, nespametne, nemoralne ali zgrešene. To morajo presoditi posamezni člani univerzitetne skupnosti in ne univerza kot ustanova.

In še iz Kalvenovega poročila:

Instrument nestrinjanja in kritike je posamezni učitelj ali posamezni študent. Univerza je dom in sponzor kritikov; sama pa ni kritik.

Citirano skuša univerzam kot institucijam dopovedati, da naj se ne opredeljujejo do političnih vprašanj, naj ne razglašajo, kaj je prav in narobe in naj se ne ukvarjajo z moralnim nastopaštvom kot kak uporabnik družbenih omrežij; ali kot Kardeljeve univerze iz propadle Jugoslavije, ki so se na ta način prilizovale partiji.

Poudarjam, da omejitev velja za inštitucije, ne pa za posameznike. Od akademskega osebja se celo pričakuje, da se do dogajanja v družbi opredeljuje. Še posebej imajo to dolžnost tisti, ki naj bi jim status redne profesure nudil zaščito pred izsiljevanjem kolegov, univerzitetne birokracije ali državne oblasti in si res lahko privoščijo, da povedo kar mislijo in ne samo tistega, kar ocenjujejo, da jim v karieri ne more škodovati. Te pravice si ne pusti vzeti npr. red. prof. dr. Matej Lahovnik in ima zato težave z vaškimi stražarji voknjene pravovernosti. Ampak o tem kdaj drugič.

Napredek napredka

Še mnogo hujše od razglašanja političnih stališč je politično motivirano komandiranje. Nedavno se je Univerza v Ljubljani odločila svojim zaposlenim prepovedati sodelovanje z Izraelci. 400 kolegov se je podpisalo pod tako zahtevo. Prva med njimi je bila hčerka zadnjega sekretarja partije.

Univerza je zahteve upoštevala.

Skladno z deklaracijami o političnem angažmaju univerz bi bilo, da bi teh 400 posameznikov nehalo sodelovati z Izraelci (če so sploh kdaj kaj sodelovali) ostalih 5000 pa kakor se komu zdi prav. To bi bilo skladno s principi akademske svobode. Ki v Sloveniji po kratkem obdobju liberalizacije med 1990 in 2008 očitno ugaša.

Spomnimo, v Bosni je bil formalno ugotovljen genocid, pa zato ni bilo nobenih pozivov k ustavitvi sodelovanja s srbskimi univerzami. Nobenega poziva nismo iz rektorata dobili glede sodelovanja z Rusijo ali Iranom. Pač pa bi delili štipendije Palestincem iz Gaze. Osvobojeni izraelski talci znajo o njih povedati, da so se do talcev vedli še slabše kot Hamas; da niti eden ni Izraelu pomagal, da bi talce našli in osvobodili.

Pes ne laja zaradi vasi ampak zaradi sebe

Znanost ni nagrada za politično pravovernost. Je iskanje resnice. Biti mora svobodno. Več resnice se najde v sodelovanju. Omejitev sodelovanja je smiselna s tistimi, s katerimi smo v vojni – da ne pomagamo konkurentu. Prepoved sodelovanja z izraelskimi univerzami je kapitulacija razuma pred moralnim populizmom.

Nastaja vtis, da senata univerze ne vodi načelo univerzitetne avtonomije, ampak dnevna politika in pritisk ulice. Tako kot v času totalitarizma, ko se je od intelektualcev zahtevalo, da zvesto ponavljajo linijo partije, se danes od univerze pričakuje, da reproducira dominantne moralne dogme, ki jih sliši na televiziji.

Ironija je očitna: tisti, ki se deklarativno borijo proti kolektivnemu kaznovanju civilistov v Gazi, sedaj sami izvajajo kolektivno “kazen” nad celotnim izraelskim akademskim okoljem. Kazen je v debelem narekovaju. Pes laja zaradi sebe. Izraelska znanost od ukrepov Univerze v Ljubljani ne bo imela nobene škode. Palestinci v Gazi prav nobene koristi. Se pa tistih 400 zdaj bolje počuti in lahko drug drugega trepljajo, da so “naredili” nekaj dobrega. Zdaj je v narekovaju beseda naredili.

Skratka

Imam kolega, profesor je na univerzi v Izraelu, ki se fanatično udeležuje vseh demonstracij proti predsedniku vlade Netanjahuju. Mislil sem ga povabiti, da bi po Zoomu o neki tehnološki zadevi predaval našim študentom. Ampak zdaj tega ne smem.

In če se vam zdi, da bi sodelovanje s takimi Izraelci pa vendarle moralo biti dovoljeno, saj so menda na pravi strani zgodovine, ste globoko ponotranjili™ politizacijo znanosti – približno tako globoko, kot tisti kitajski rdeči gardisti, ki so profesorje z napačne strani zgodovine poslali na prevzgojo v kamnolome.