Smo res nacionalistične in rasistične barabe?

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:56 pop

V parlamentu je bila ločitev poslanca SD Matjaža Nemca in manekenke iz Ukrajine Iryne Osypenko v petek bolj tema pogovorov moških in še posebej žensk po hodnikih parlamenta kot dogovor OZN o migrantih, ob katerem je bilo burno v odboru za zunanjo politiko. Ko sem odhajal iz stavbe, sem Nemca srečal. Pozdravil me je. Pokimal sem mu nazaj. Bolj na začetku novinarske kariere sem spoznal tudi njegovo mamo Nelido, ki je bila kot predstavnica za stike z javnostjo ob direktorju Hita Danilu Kovačiču, ko sem delal intervju z njim. Izjave Kovačiča v tistem intervjuju so vplivale, da je šef vlade Janez Drnovšek odstavil šefa obveščevalne službe Janeza Siršeta. Nemca na hodniku ta teden nisem ustavil. Zdelo se mi je preveč zasebno, kar sem slišal govoriti ženske v parlamentu. Pa preveč rumeno.

Smo res vsi nacionalistične in rasistične barabe?

Z vidika branosti, kar je za medije in novinarje pomembna stvar, sem ravnal napak. Ljudi to zanima. Bolj kot sofisticiran mednarodni dogovor o migracijah na 34 straneh v tujem jeziku. Njegova ločitev vsebuje prvino, ki je povezana z migracijami. Nemec je dokaz, da ni res, da smo vsi Slovenci proti tujcem, da smo vsi nacionalistične in rasistične barabe. Če bi bili, Nemec ne bi bil z Osypenko poročen sedem let.

A bodimo natančni. Smo na Balkanu. Po svetovni vojni, ko je državi vladala predhodnica današnje SD, so iz Štajerske izginili praktično vsi Nemci, v mestih na naši obali pa skoraj vsi Italijani. To je zgodovina.

Danes čas ni tako krut in ni znakov preganjanja ljudi, ki govorijo tuje jezike in so prej okupirali tukajšnje ozemlje. Meje so padle.

Da Slovenci nismo nori nacionalisti, pa kažejo lokalne volitve, ki potekajo danes. V Ljubljani je že več kot desetletje župan Zoran Janković, ki je po rodu pol Srb. Uspelo mu je zmagati celo na državni ravni, a le enkrat. Pozneje je na ravni države zgrmel. A ne zaradi izvora. Volivci so mu zamerili ravnanje in ne poreklo. Danes bo jasno, kakšno ceno bo za afere, med številnimi nenavadnostmi je bilo tudi intimno trgovanje s farmacevtko, plačal v prestolnici. Kaže pa mu bolje kot mariborskemu županu Andreju Fištravcu, ki ni prebežnik ali priseljenec, a pred štirimi leti ni poravnal več kot polovice računov za svetniško in župansko kampanjo. Fištravec je med volivci v težavah, ker je v primerjavi z Jankovićem videti amater, ki še nekaj deset tisoč evrov ni sposoben najti za plačilo lastnih računov kampanje. Kaj šele, da bi uredil kaj za svoje mesto. Kot je Janković, denimo, Stožice postavil na račun stomilijonskih posojil državnih bank, ki so mu jih pomagali najeti politiki z leve in ki nikoli ne bodo plačana. Lokalne volitve kažejo še, da ljudje, ki smo različnih izvorov, nismo rasisti. Pred štirimi leti so v Piranu gladko izvolili temnopoltega župana Petra Bosmana. Bil je kandidat SD, ki ji pripada tudi Nemec. Letos ta temnopolti zdravnik ne kandidira več.

Vlada, ki ne spoštuje svojega jezika

A to ne pomeni, da pri nas ni skrajnežev in da politiki na oblasti kdaj ne ravnajo nacionalistično v škodo skupnosti. Največje težave si  vedno povzročajo sami. Tudi ob globalnem sporazumu o migracijah zadnje tedne, kjer vlada ravna na meji sramotnega. Pomembnega sporazuma, s katerim se politično zavezuje sama, in bo zavezoval ljudi v skupnosti, še prevedla ni. O vsebini ni seznanila državnega zbora. Kot da bi šlo za nekaj nepomembnega. Migrantski dogovori in problemi niso vredni prevoda? Hkrati pa vlada trati čas, da bi nam pojasnila, kaj ta dogovor, ki ga ne prevede, pomeni, češ da ga ljudje napak razumejo, opozicija pa zlorablja v predvolilne namene. Zadnji trenutek, ko bi se vladajočim morali vklopiti alarmi, da je nujen prevod, je bil, ko so podpis sporazuma po Madžarih zavrnili Avstrijci. Takrat je vrag vzel šalo. Da so to storili še Čehi, je dodatek. Zdaj nas vse zanima, kaj piše. A namesto tega nam nekdanji premier in zdaj zunanji minister Miro Cerar sporoča, da je sporazum neobvezujoč politični dogovor, ki ga podpira skoraj ves svet. Čisto mogoče. A, oprostite, gospod minister, številni državljani bi radi ta vaš politični dogovor prebrali. Kot ga lahko državljani drugih držav. V svojem jeziku. To je slovenščina. Nezavezujoč pa vemo, da je dogovor na tisti znameniti način, da zagotavlja spoštovanje svobode govora in tiska tako, da pričakuje ukinitev javnega financiranja medijev, ki niso pridni.

Za to ne rabimo globalnega političnega dogovora. To je v državi že stara praksa. Domen Savič in javna RTV, v ozadju pa so vladajoče stranke, že dalj časa vodijo kampanjo, da celo podjetja ne smejo oglaševati na zasebni televiziji Nova24TV, ki gre pri migrantih v drugo skrajnost kot številni veliki mediji, ki so začeli uporabljati znamenito besedo prebežniki.

Slika pri migracijah ni tako skrajna kot jo riše Nova24TV, a tudi tako preprosta ni, kot nam humanitarno olepšajo največji mediji, ki zamolčijo podrobnosti in s tem večajo probleme. Pred časom sem v medijih na Hrvaškem bral, da so njihove oblasti odločno zavrnile idejo EU, da bi ta pri njih financirala gradnjo centrov za migrante. Smo del EU in ne mejna država, v kateri bi se zbirale množice migrantov, ki želijo v EU in pri katerih je treba šele ugotoviti, ali izpolnjujejo pogoje za politično zaščito in vstop v EU, so pojasnjevali. V naših medijih o tem niso veliko pisali. Pozneje pa sem na domačih televizijah gledal reportaže o obupnih razmerah, v katerih so begunci v BiH in poslušal očitke, da nihče ne pomaga tej državi, ki je revna in opustošena od preteklih vojn.

Nacionalistična obramba predpotopnih tirov

Odgovora, ali so Bosanci zaprosili za pomoč, da bi s pomočjo EU uredili prostore in nastanitve, pa ni bilo opaziti, čeprav bi bilo vprašanje logično. Si tudi tam kot na Hrvaškem ne želijo centrov, da ne bi dolgoročno postali pribežališče? Težave, če pri poročanju mediji te dileme “pozabijo”, je, da s tem sodelujejo v igri zlorab. Navijajo za prečkanje meja na črno, ki trenutno reši problem za BiH. V Slovenijo je na tak način mogoče, kaže dogajanje zadnje leto. Ko migrant pride na črno preko meje, le še zlorabi naš azilni sistem. Kar počne večina. Oblasti to dopuščajo. Sodelujejo. To omogoči, da lahko migranti, ko policisti izvajajo zapletene procedure, “izginejo”. Na zahod. In je vse lepo. Dokler ta “zahod” ne postavi meje proti nam. Kar so storili Avstrijci, ki ne bodo podpisali dogovora o migrantih. Enako so storili tudi Madžari, ki so po nacionalističnih izpadih naših oblasti umaknili načrte o investiranju v tukajšnjo predpotopno državno železniško mrežo, za katere se je dogovorila prejšnja vlada Mira Cerarja.

Zdaj je področje infrastrukture prevzela Alenka Bratušek, ki meni, da zmore sama. Z leve sredine so že pred volitvami vpili, da si sodelovanja z Madžari ne želijo. Premier Marjan Šarec pa tudi po volitvah še govori o Madžarih kot tujcih, ki v tej državi ne smejo investirati v redke medije, ki jih ne nadzira leva oblast, ker so tujci. Napovedal  je celo koalicijsko preiskovalno komisijo proti tujcem, ki se vpletajo v naše medijsko politične igre. Bratuškova in Šarec sta bila nekoč v stranki Zorana Jankovića: “nacionalistični” pozitivni Sloveniji. Madžari bodo logistične priložnosti raje iskali v Trstu, smo izvedeli. Tam je manj nacionalističnih predsodkov oblasti pri poslih. Bratuškova se je odzvala, da bo država, če ne bo Madžarov, prihranila nekaj sto milijonov. Kar je ostra kritika koalicijskih partnerjev, ki so dogovor z Madžari v prejšnjem mandatu dosegli, za izvedbo pa kot direktorja podjetja 2TDK postavili pomembnega funkcionarja SAB Metoda Dragonjo, ki je javno zagovarjal za državo – kot zdaj slišimo od Bratuškove – katastrofalno predrag posel.

Dilem pa je tudi pri globalnem sporazumu o migrantih še veliko in niso le medijske. Le ena je v zdravstvenem sistemu, ki mora biti po tem sporazumu dostopen tudi migrantom in je treba za to načrtovati dodatne stroške in šolati zdravstveno osebje. Za majhno državo lahko to hitro postane kruto, če sporazum soočimo z realnostjo. V afriških državah so razširjene bolezni, katerih zdravljenje je drago in ga tam svojim ljudem pogosto ne morejo zagotoviti. Bomo posameznikom, ki so v groznem položaju, obsojeni na smrt, in bi zato migrirali k nam, zagotavljali zdravljenje v našem javnem zdravstvenem sistemu in zato odpovedali zdravljenja ljudi, ki ta zdravstveni sistem plačujejo. Koga pustiti umreti?

A za zdaj je še razpravljati težko, ker nam oblast niti ne prevede svojih pomembnih mednarodnih dogovorov, h katerim “politično” pristopa v imenu skupnosti. Potem pa jim izgine še dogovor z Madžarsko o skupni gradnji 27 kilometrih drugega tira. Drugega tira proti Kopru, ki ga pa ni tudi na progi od Maribora do Šentilja, kjer je za časa Avstro-Ogrske že bil. Pa so ga v času socializma, ko smo vsak dan vse bolj napredovali, odmontirali in odpeljali.

[sociallocker id=10707][/sociallocker]

Kar je lepa prispodoba razkoraka današnjih politik držav, ki so nastale iz nekdanje monarhije.