Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Erjavec dezertiral Šarca

(Last Updated On: 17/01/2020)

Ta teden je iz Erbila moralo zbežati šest slovenskih vojaških specialcev. Vrh države, premiera Marjana Šarca ni bilo zraven, se je ustrašil zanje. Za krajši čas je bilo ponoči, ko so nad Irak poletele iranske rakete, res tvegano. Iranske rakete so deževale. Vojake je rešilo, ker so se skrili. Žrtev ni bilo.

A se je položaj hitro popravil. Obrambni minister Karl Erjavec pa ni bil več sposoben spremeniti javno razglašene odločitve, da se morajo vojaki takoj vrniti v domovino.

In so vojaki morali zbežati.

Dezertirati. Iz boja, ki ga niti ni bilo.

Mediji so napihovali celo, da jih je nekdo reševal. Kot kakšne Krise.

Na ustavnem sodišču je med tem zmedenim ravnanjem reporterjev še eno katastrofo doživela časopisna hiša Delo s svojo razvpito naslovnico v aferi Patria, ki je šolski primer, kaj so lažnive novice. Fake news.

Petričeva sodna sramota

Ustavni sodniki so zavrnili, da bi presojali upravičenost 10.000 evrov odškodnine, ki jih je Delu za lažno poročanje o opozicijski SDS naložilo vrhovno sodišče. Opravičilo pa se je Delo že pred časom. A na sramoten način. Skrili so opravičilo nekam na dno notranjih strani. In pokazali, kako velik duh je novi lastnik in kako razume medijski posel. Tudi v smislu, da moraš znati pomesti pred lastnim pragom, če bi rad pred drugimi.

Preko Kolektorja je lastnik zadnja leta član vrha Kučanovega Foruma 21 Stojan Petrič. Več o tem “opravičilu” lahko preberete tu: NEETIČNO DELO: KAKO SE (NE) POPRAVLJAJO NAPAKE

Pred ustavnimi sodniki, ki so odločali že decembra lani, ta teden so to le objavili, je bila zgodba iz naslovnice Dela leta 2009, v kateri je nekdanji predsedniški kandidat in slikar Jure Cekuta, ki je dobil skoraj pol milijona evrov podkupnine v poslu Patria, bralce prepričeval, da policija ta nakazila išče pri nekdanjem premieru Janezu Janši. Pri Cekuti so jih res našli. A o tem ni bila zgodba. Medijev to ni zanimalo.

Časopis Delo je povrhu finskemu preiskovalcu pripisal izjave, ki jih ta ni izrekel, da bi bila manipulacija proti Janši in SDS bolj prepričljiva.

Zgodba pa je bila o tem, da bi naj Patria iz tujine denar nakazala kar na račun stranke, kar zakon prepoveduje, kar se preverljivo ni zgodilo in bi bilo tudi skrajno neumno, ker bi stranko, ki bi to storila, takoj ujel vsak povprečen revizor. Neumni pa v strankah finančniki niso.

Časopis je bil takrat v lasti Laškega, ki ga je vodil pozneje zaprti Boško Šrot, ki je bil že dalj časa v vojni z Janšo.

Naslovnica je bila takšna:

Ustavni sodniki niso bili povsem složni, ali bi zavrnili presojanje pravičnosti deset tisoč evrov odškodnine, ki jo mora podjetje Delo plačati stranki SDS. Sodnici Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs sta bila proti zavrnitvi. Šest sodnikov pa za.

Med slednjimi je bil posebej zanimiv Rok Čeferin, ki je pred izvolitvijo javno branil pismo premiera Marjana Šarca (LMŠ) podjetjem v državni lasti, naj premislijo, ali oglaševati v medijih, kjer se pojavlja domnevni sovražni govor. Večina skupnosti je razumela, da ima premier v mislih nekaj manjših opozicijskih medijev, ki so vsi blizu SDS in so kritični do vladne politike.

A zdaj se je pokazalo, da Čeferin gleda širše in da ob Delu ni politično dezertiral kot so morali slovenski vojaki, da so televizije lahko poročale o nekakšnem vladnem reševanju naših specialcev, da so ti z reaktivnim Falconom ušli iz Turčije.

Reševanje vojakov, ki jih nič ne ogroža

V Turčijo so pred tem ti vojaki prileteli z navadnim letalom iz nič več ogroženega Erbila. Če bi izbrali letalski prevoz do Dunaja, bi bilo herojsko reševanje s Falconom še bolj bizarno. Kdo je naše specialce ogrožal v Turčiji in kdo bi jih na Dunaju? Turisti? Pred kom so jih Erjavec in poročevalci televizij reševali?

Da bi se začasno umaknili v kakšno sosednjo državo so nekaj časa, ko so Erbil neuspešno raketirali Iranci, razmišljali tudi Nemci. A so si premislili, ker se je hitro pokazalo, da razmere niso tako nevarne, ker iranske rakete niso povzročile nobene škode, konflikt pa se je umiril.

Dezertirali so iz Erbila domov le in samo Slovenci.

V igri moči, ki se je dogajala na Bližnjem vzhodu, je šlo tudi za testiranje, koga je mogoče prestrašiti in bo zbežal.

Naša oblast se je dokazala kot najbolj prestrašena in se osramotila med zavezniki. Pa tudi na Bližnjem vzhodu. Kjer so doma pogumna ljudstva. Z dolgo tradicijo bojevanj.

To je posledica politike obrambnega ministra Karla Erjavca, ki je lani nekaj mesecev po imenovanju odstavil prozahodnega profesionalca na vrhu naše vojske Miho Škerbinca.

Škerbinc ni bil pripravljen pokrivati vsakega političnega čudaštva Erjavca in vladajoče koalicije, ki jo je ustoličila Levica Luke Meseca.

Zato se je Erjavec Škerbinca z obveščevalno skonstruirano afero znebil.

Posledica pa je, da je vodenje vojske zdaj dnevno politično. Strankarsko. Poslala sta to sporočilo vojski premier Marjan Šarec in Erjavec celo že prej, ko sta za izvolitev vlade pokleknila pred Levico in odpovedala nakup osemkolesnikov Boxer, ki ga je v prejšnji vladi pripravila Andreja Katič (SD).

S tem sta prečrtala zaveze, ki si jih je država v zavezništvu Nato sama postavila, da bi vsaj minimalno opremila svojo vojsko, da to ne bi bili razcapanci, ki zbežijo ob prvem poku.

Kar vojaki v Erbilu, če jim politiki ne bi ukazali, nikoli ne bi.

V dezertiranju iz Kurdistana premier Marjan Šarec ni bil v prvi vrsti. Celo kritiziral je ravnanje svoje vlade. Tako:

Erjavec je umik iz Iraka po nočnih pogovorih s predsednikom Borutom Pahorjem, ko je bilo še napeto, izvedel na lastno roko, bi lahko sklepali. A odgovornosti se Šarec ne more čisto izogniti. Je šef vlade. Ministri morajo delati, kar jim reče. Tudi Erjavec. In če premier nič ne reče, ko minister odstavlja sposobne poveljnike vojske, kar je bil Škerbinec, so pač posledice, za katere je kot šef vlade soodgovoren.

Vodenje je slabše. Če vojsko vodi Erjavec ta dezertira celo, ko ni več nobene resne nevarnosti. Minister pa to zahteva in izpelje, da bi si nabral nekaj političnih točk na skrajni levi.

Levo zavezništvo z ajatolami

Erjavčeve računice so bile deloma tudi objektivne. Umik je zahtevala njegova volilna baza. Kar je pač ima. Del medijev, politike in vrha vojske pa tudi sicer igra po tonih Levice, brez katere Šarec in Erjavec ne bi vladala. Levica je za umik iz Nata in tako radikalna, da se zdi, da bi sklenili celo zavezništvo z iranskimi ajatolama, če jim le prinese več moči in vpliva v državi.

V hudo jezo jih je spravilo, ker je ameriška vojska ubila šefa tajnih operacij Irana na Bližnjem vzhodu Quassema Soleimanija, s čemer je velesila pokazala, da ne dopušča več ubijanja Američanov in napadov na njihove ambasade.

Predsednika Trumpa so, da je šel predaleč, sicer kritizirali demokrati v ZDA, a to je, ker so ZDA tik pred predsedniškimi volitvami, precej logična notranja politična igra.

Milice in skupine pod patronatom Irana in Soleimanija pa niso napadale le Američanov. Tudi naše vojake v Libanonu so.

Del naših skrajnih levičarjev pa bi zadnje dni vojno najraje napovedal kar ZDA in evropskim zaveznikom. Nabirajo si politične točke v precej zmedeni javnosti.

Za bazen volivcev, ki so nekoliko še v socialistični preteklosti in med neuvrščenimi, se, a ne s povsem neposredno protiameriškimi stališči, bori tudi vladna SD Dejana Židana. Kar je pokazalo stališče njihovega mladega foruma, ki je objavil tole:

Volivci so volivci. Na levi pa pač takšni.

Sporočilo ZDA z raketiranjem Soleimanija je bilo v slogu Donalda Trumpa. Iranskega generala je doletela njegova lastna politika. Kot je nekoč bombardiranje doletelo Srbe, s čemer so ZDA, takrat pod drugim predsednikom, ustavili pobijanje v BiH in na Kosovu.

Kar prej EU nikakor ni uspelo z govorjenjem.

Posledica, ker so Američani zdaj pokazali, da Iranci ne bodo več kar tako streljali po njihovih ljudeh, je bilo najprej kup mrtvih na slabo organiziranem pogrebu Soleimanija v Iranu. Potem pa ponesrečen poskus povračilnih ukrepov z raketami, katerega posledica je bila, da so Iranci v paniki sami sestrelili ukrajinski Boeing 737 nad Teheranom, v katerem so bili večinoma Iranci na poti v Kanado.

Sestrelili so ga z ruskim raketnim sistemom, ki je nekoč že sestrelil civilno letalo na področju Ukrajine, precej verjetno, da iz območja pro ruskih upornikov.

Sestrelitev so Iranci nekaj časa poskušali prikrivati.

A na koncu so le priznali. Zmogli so več integritete kot naš po formatu največji časopis Delo, ki so ga podobno ujeli.

Ta napak ni sposoben priznati niti, ko so povsem očitne in je o tem odločilo celo vrhovno sodišče.

Odločanje ustavnega sodišča o Delu ni bilo edino o tej hiši zadnje čase. Pred tem so sodniki že zavrnili, da bi presojali primer, ko to podjetje ni pošteno plačevalo nekega delavca.

Vse to je v skladu s poslovno politiko Kolektorja Stojana Petriča, ki se do onemoglosti pritožuje tudi na javnih razpisih, kjer konkurira z visokimi cenami. Očitno imajo veliko denarja za odvetnike.

A zadnje čase Petriču veliko spodleti kljub najboljšim odvetnikom. Zadnji razvpit primer je bil predor Karavanke. V primeru zgodbe, ki jo je kot urednik objavil Darija Košir, ki je pozneje postal šef Urada za komuniciranja vlade Boruta Pahorja (SD), pa je najbolj presenetljivo, da korporacija iz Idrije ni sposobna ugotoviti, kakšno sramoto si dela, ker se preprosto ne opraviči na spodoben način, ker so objavili lažnivo zgodbo in pač plača zanje obrobno odškodnino.

Javni vtis je namreč, ko tega nočejo storiti, zanje ubijalsko neprijeten. Ne le zaradi Koširja. Novinar Dejan Karba, ki je zgodbo podpisal, ki je po Delu pisal še za Dnevnik, je na lokalnih volitvah kandidiral za SD, pozneje delal za poslansko skupino SD, trenutno je pa v vladi. Za SD.

Petrič je Delo kupil od šefa laškega po Bošku Šrotu, ki je bil nekoč tudi član SD, Dušana Zorka, ki je s posredovanjem SD poslal šef vladnega podjetja 2TDK, kjer Kolektor konkurira za posle.

Kučanovi sodelavci so bili v zgodovini marsikaj, a da bi si tako direktno podrejali medije za strankarske obračune in javno razpihovali v sodnih sporih, kako svoje medije zlorabljajo za diskreditiranje SDS Janeza Janše, je pa precej neverjetno. Kdo jim bo verjel, da jih ne zlorabljajo še za kaj drugega in ali so prepričani, da bodo na ta način pridobili nove kupce?

Novinarstvo je poseben posel. Novinarjem in časopisom se pogosto zgodijo napake. Saj poznate pregovor: sodniki napake obesijo, zdravniki zakopljejo, novinarji pa objavijo na prvi strani. Tudi meni so se že pripetile številne napake. Del tega posla so, ki je hiter in tvegan.

A če novinar in medij ni pripravljen velike napake, ki se mu zgodi, priznati in pri njej vztraja do onemoglosti, postane jasno, da je namerna. Medij pa le sredstvo manipulacije ljudi z lažjo. Strankarske manipulacije ali manipulacije neke korporacije.

Ustavni sodnik Rok Čeferin je v ločenem mnenju opozoril na pomen svobode govore in tiska. Na to, da mora biti politik ali politična stranka sposoben prenesti veliko, a potem o ravnanju Dela zapisal tudi: “Novinar je v svojem članku zapisal (1) žaljivo in (2) neresnično obtožbo na račun politične stranke, pri čemer se je, in to je v obravnavanem primeru bistveno, (3) zavedal, da ta obtožba ni resnična.”

In še:

“Novinarji morajo kot javni psi čuvaji nadzorovati ravnanje oblasti in o morebitnih nepravilnostih nemudoma alarmirati javnost. S tem igrajo odločilno vlogo pri zagotavljanju demokratičnega družbenega procesa. Nasprotno pa tisti novinarji, ki zaradi večanja naklade in dobičkov medijev zavajajo javnost s senzacionalističnimi in neresničnimi informacijami, ta demokratični proces ogrožajo. Ali, kot smiselno ugotavlja Ustavno sodišče v svojih odločbah, v pristransko in nepopolno informirani družbi je onemogočeno tako učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti kot tudi nadzor nad delovanjem oblasti.[11]

Presoja ustavnega sodišča z ločenimi mnenji vred je pomembna zaradi načel in utemeljitev.

Tudi po formatu največji časopis ne sme kar lagati. Še Iranci so si relativno hitro raje izbrali drugo pot.

Pošteno pot. Čeprav težko.

Stojan Petrič in vodstvo največjega časopisa tega bremena vodenja ne zmore.

Preberete lahko odločitev ustavnega sodišča z ločenimi mnenji vred tukaj: Sodba US v primeru Delo/Karba

Digiprove sealCopyright secured by Digiprove © 2020 Peter Jančič Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Vsebine Spletnega časopisa v letu 2019 deloma sofinancira ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov.
image_pdfimage_print
(Visited 7.402 times, 1 visits today)

Komentarji (0)

Disqus Comments (11)

https-spletnicasopis-eu