Šok Manice Janežič Ambrožič, zvilo še Hoivika

Last Updated on: 18th maj 2025, 09:49 pop

Popoln šok za vnete pristaše vladnih strank je bil rezultat referenduma o privilegijih kulturnikov. Teden pa so vladajočim zagrenili še podatki o upadu BDP. In to pri nas največji med državami EU. Kar je za vlado, ki slovi po obilnem trošenju, dosežek. Kakšen šok je bil referendumski rezultat pa je pokazala nejevera voditeljice TVS Manice Janežič Ambrožič, ki je bila v preteklosti tudi odgovorna urednica, ko je morala prebrati številke. Ni mogla verjeti. Ocenila je, da so napaka. In prekinila poročanje, da se še enkrat preveri, ali ji niso tega podtaknili. Tako:

A ni šlo za napako. Ko so začele prihajati številke DVK, sem bil tudi sam presenečen. Še malo pred tem sem Mateja Rigelnika na X opozarjal, da je 70 odstotkov proti zakonu po raziskavah javnega mnenja mogoče doseči in da je zaradi tega mogoče, da bo kvorum dosežen, če bo velika večina proti zakonu.

Da bo 93, nisem niti pomislil.

Na TVS je bil šok še večji, ker tam so vse do vladnih strank kritične “sčistili” z metanjem na cesto in na druge načine, ker je obračun z desnico v medijih (in drugod) ob prevzemu oblasti zahteval Robert Golob s svojo vlado. Ustavno sodišče pa si ga ni upalo ustaviti. Od takrat smo priča politiki po znanem načelu, da ni važno, če je pismen, važno je, da je naš. Kar ima posledice. Vladar, ko nažene tiste, ki si drznejo misliti z lastno glavo in tudi kaj povedati, izgubi stik z realnostjo. In le posledica je, kar se je zgodilo v nedeljo.

Ko je vlada srečala realnost.

Osuplost Manice Janežič tudi sicer ni bila brez tehtnih razlogov. Lep del medijske srenje je verjel propagandi mnenjskega mehurčka okoli Roberta Goloba in Aste Vrečko, da vladi naklonjeni volivci, tudi tisti, ki osebno ne bi imeli koristi, te privilegije podpirajo. V nedeljo se je z rezultatom to razblinilo.

Kako je pri tem odneslo medije, pa je pokazal tudi časopis Delo. V ponedeljek niso našli prostora, da bi poročali o za vlado katastrofalnem razpletu odločanja ljudstva in tudi tega, kako so povsem zgrešili z napovedjo rezultata v petek, niso nič pojasnili. Napovedali so, da bo najmanj 24 odstotkov volivcev podprlo ideje vladnih strank. Drugi mediji in agencije pred tem pa še večji “uspeh” vladnih strank. Med najmanj 24 odstotki in dobrimi sedmimi, ki so se zgodili, je velikanska razlika, ki je šokirala Manico Janežič Ambrožič. In ki je ni mogoče pojasniti kar z neko napako. Ali presenetljivim zasukom v času volilnega molka. Za časopis, ki se je nekoč razglašal za osrednjega, je bila ponedeljkova naslovnica čista sramota. Če bi ga še vodil, bi se pogreznil v zemljo od sramu.

V četrtek pa se je po katastrofi zbudil njihov novinar Uroš Esih, ki je razglasil, da s 403.000 glasovi, ki jih je SDS zbrala na referendumu, ko je bila udeležba 25 odstotna, Janez Janša še ne more zmagati na volitvah in prevzeti oblasti. Vse je torej v redu. Izpustil pa je nerodnost, da je s toliko glasovi ob trikrat višji udeležbi zavladala Svoboda in da bi vse tri vladne stranke z glasovi, ki so jih zbrale na referendumu, ostale pred vrati parlamenta. Izpadle bi.

Prva žrtev referenduma o privilegijih pa so zdaj prav lastniki vladi naklonjenih medijev, v parlamentu je nepričakovano obstal medijski zakon, o katerem je nameravala koalicija odločati ta teden v tretji obravnavi, da bi dodaten denar dobili medijski tajkuni. Še en privilegij za elito, torej za Martina Odlazka s svojim imperijem radijskih postaj in spletnih portalov, katerega del so tudi propadajoča dnevnika Večer in Dolenjski glas in portal Necenzurirano. Pa za Stojana Petriča, ki je lastnik monopolnega podjetja Delo na področju dnevnega tiska, ki mu posel pomembnega akterja v medijskem prostor zadnja leta slabo gre. Se mu pa splača drugače. In za to ima medije. Kot tudi drugi tajkuni. Mediji so za druge posle in na za bralce, vrnejo pa s politično propagando za vladne stranke. Vladne stranke pa jim dajo še posebne državne subvencije.

Položaj je skoraj še bolj komičen kot pri astronomskih privilegijih za državne nagrajence na področju kulture. Levica Aste Vrečko, ki je pripravila tudi ta zakon, na vso moč skrbi kar neposredno za interese velikih kapitalistov.

Na referendumu pa smo lahko ugotovili, kako uspešni so. Zalomilo se je hudo.

Dodatna prvina zakona o medijih, ki ga uzakonjajo, je, da novinarje in medije spreminja v družbeno politične delavce, kar so bili že v socializmu, katerih delo ne bo obveščanje javnosti o tem, kaj se dogaja. Po novem bodo morali preganjati vse mogoče nestrpnosti v družbi in delati za mir.

Da ne bo šlo na hitro, da bi medijski tajkuni dobili še več denarja, novinarji pa bili še bolj podrejeni politiki vladnih strank, kaže obvestilo, da točko umikajo:

Tudi, če tega ne bi umaknili, pa nov medijski zakon skoraj gotovo še ne bi obveljal. Vladne stranke interesov tajkunov po denarju v nobenem primeru ne bi mogle takoj zadovoljiti.

Zelo verjetno bi zakon, ker je skrpucalo podobne vrste kot privilegiji za kulturnike, ustavil državni svet. Ko bi ga sčasoma ponovno potrdile stranke vladne koalicije, pa bi se zelo verjetno začela še referendumska procedura. Ker se hitro bližajo poletne počitnice, ko zbiranja podpisov in referenduma ni mogoče korektno izvesti, bi odločanje ljudi padlo v jesen. Tik pred volitve, ki se hitro bližajo. Ko bi lahko bilo hkrati tudi več referendumov, kar je bolj racionalno.

Še posebej, ker je vlada, ki se ji končuje mandat, nenadoma razglasila, da bo zdaj uzakonila vse mogoče reforme, ki jih ni, ko je bil normalen čas za to. Če to naredijo konec mandata, to pomeni, da izvedbo prepuščajo drugim. Prva leta so imeli preveč dela s čistkami in spiritualnim večanjem konkurenčnosti svojih z delitvijo državnega denarja svojim nevladnikom in podjetjem, zabelili pa so to še z nakupi neuporabnih nepremičnin in prenosnikov od prijateljev. Pa z višanjem plač funkcionarjem, dotacij strankam in tratenju denarja za reprezentanco in še vsem mogočim.

BDP pa je padel.

Zdaj, ko smo tik pred volitvami, pa nenadoma slišimo, kako bodo spremenili še pokojninski sistem, zgradili množice državnih stanovanj in še vse mogoče.

Volitve se bližajo.

Kako napeto je, pa je pokazal mlad poslanec SDS Andrej Hoivik na vrhu stavbe parlamenta, s katerega na srečo ni padel. Sam imam težave z višino in me je bilo groza, ko sem samo gledal posnetek, kako se je ob robu sprehajal. Hoivik je bil eden pomembnejših igralcev SDS pred referendumom o privilegiranih pokojninah za državne nagrajence na področju kulture. Izkazal se je s poznavanjem področja in velikansko energijo v spopadu, v katerem vladne stranke niso varčevale z manipulacijami in podtikanji. Najbolj zlobni so mu na spletnih omrežjih spreminjali priimek v ime množičnega morilca.

Ker sodi na desno, to naših velikih borcev proti nestrpnosti in sovraštvu ni nič zmotilo. Obratno, prav ti “borci proti nestrpnosti” so glavni vir takšnih ravnanj. Saj poznate logiko, najprej na vso moč vpijejo smrt, potem pa prevzamejo vodenje sveta za boj proti sovražnemu govoru.

Sovražnemu govoru drugih, jasno.