Sporočilo žalostne zgodbe Ukrajine Sloveniji

Last Updated on: 14th marec 2025, 10:01 dop

Medtem ko se Evropa in še posebej Ukrajina zvija v krčih spreminjajočega sveta, skrajno leva slovenska vlada stoično nadaljuje svojo inertno politiko, ki je povsem neodzivna na svetovne dogodke. Tokrat bomo pogledali, kakšne so lekcije, ki jih Evropa in Slovenija lahko potegne iz žalostne zgodbe Ukrajine.

Po spremembi oblasti iz dokaj Woke obarvanega mandata predsednika Joe Bidna smo padli v skrajno k sebi obrnjeni republikanski mandat predsednika Donalda Trumpa. Njegov prvi mandat je nakazoval, da gre pri Trumpu v veliki meri za poziranje in spektakel. Čas Bidnovega mandata pa je očitno povzročil radikalizacijo mnenj tako Američanov kot tudi Trumpa samega. Nekaj, kar je v prvem mandatu bilo poziranje za to, da se je zaveznike potiskalo k izboljšavi, se je sedaj spremenilo v zapustitev in v nekaterih primerih celo izdajstvo. Politika ZDA do zunanjega sveta se je povsem spremenila. Današnjega tipa Republikancev svet ni navajen, čeprav je to ena od dveh glavnih frakcij Republikancev, ki obstajata v ZDA. Svet in posebej Evropa je bila navajena Republikancev tipa Ronald Reagan. Republikancev, katerim je na prvem mestu ZDA, ampak so bili svetovljanski. Razumeli so, da je v tej politiki prostor za iskrene zaveznike, ki pravzaprav ZDA pomagajo, da ohranja primat na svetovnem odru. S tako politiko so nadaljevali tudi George Bush Sr. in nato njegov sin George Bush Jr., ki pa se je zaradi neumnih odločitev o vstopu v dolgoletno vojno v Afganistanu in Iraku in zaradi kompromitiranega sodelovanja z raznoraznimi režimi izpela in propadla. Zamenjali so jo Republikanci drugačnega tipa, MAGA Republikanci. Republikanci, ki so prepričani, da je ZDA brez zunanjega sveta na boljšem, ker naj bi jih zunanji svet samo izkoriščal.

Ta sprememba je najbolj prizadela Ukrajino. Iz trdnega zaveznika je ZDA postala skoraj nasprotnica Ukrajine. Ukrajina je postala problem, ki se ga ZDA hoče po hitrem postopku znebiti in prav vseeno jim je, koliko trpljenja in žrtev zna to povzročiti. Govorjenje o tem, da je mir potreben zato, da se bo preprečilo nadaljnje žrtve, je postal povsem nesmiseln. Jasno je, da Trumpu že zdavnaj ne gre za mir ali za preprečitev človeškega trpljenja. Jasno je, da Trumpu gre za to, da On doseže Dogovor (The deal), ker je on najboljši poslovnež in najboljši pogajalec (The art of the deal). In pri tem mu je prav vseeno, če bo dogovor pravzaprav kapitulacija šibkejšega, Ukrajine. Zanima ga samo to, da dobi podpis Putina in nekoga iz Ukrajine na papir za to, da ga lahko na široko pokaže svetovni javnosti in se pohvali, kako genialen je. Pri tem je seveda ubral najlažjo pot, pot preko trupel. Ali kot je povedal sam, pot pritiskanja na tistega, ki nima kart, dokler se ne zlomi in podpiše karkoli mu bodo porinili na mizo. Mislim, da nima smisla poudarjati, da za tak plan človek ne rabi biti genialen pogajalec. To bi znal izvesti prav vsak. Edina kvaliteta, ki jo za kaj takega potrebuješ, je brezsrčnost, da si žrtev sposoben brez pomislekov servirati okrutni pošasti. Mojstrstvo bi seveda bilo delati pritisk na Rusijo do položaja, ko bi morali sprejeti ukrajinske pogoje.

Seveda pa celotna zgodba ni povsem črno bela. Ne bi bilo prav, če ni bi povedali, da si je za nastali položaj v veliki meri kriva tudi Ukrajina sama. Ukrajina je nenazadnje klasična zgodba o tem, kaj se zgodi z državo, ki ne ve kaj, oziroma, kam dejansko hoče. In tukaj pride prav primerjava z Baltskimi državami Litvo, Latvijo in Estonijo, ki so bile prav tako del Sovjetske zveze. Te države so po razpadu SZ takoj pritisnile na plin in se začele oddaljevati od Rusije, koliko se je le dalo hitro. Čeprav so imele na svojih ozemljih znatno Rusko populacijo, le-tej niso podelile državljanstva in so ji onemogočile participacijo v političnih procesih. To jim je omogočilo, da so izkoristile čas, ko je Rusija bila v “knock-down-u” za to, da so se uspeli priključiti zvezi NATO in EU. Zamislite si, kaj bi bilo s temi državami, če bi ruskim neavtohtonim socialističnim kolonialistom dovolili sodelovati na volitvah.

Evropska unija, ki je desetletja tem državam očitala proti rusko diskriminacijo, je seveda sedaj modro tiho. Ugotovili so, kako zelo prav so imele te države, da so naredile, kar so naredile. In nenazadnje imajo zaradi teh potez, ironično, boljše življenje prav ruski prebivalci teh držav, ki bi jih v drugačnih okoliščinah potopili v isto bedo, v kateri se danes nahaja Ukrajina. Ukrajinska zgodba je bila seveda diametralno nasprotna. Podobno kot Slovenija je nadaljevala s politiki in politikami bivšega socialističnega režima, ki niso imeli resnega namena z Ukrajinskim narodom. Obljubljali so jim nemogoče, da bodo most med Rusijo in Zahodom. Da so njihovi sosedje Rusi spodobni ljudje, ki se držijo dogovorov. Ti bivši socialistični ukrajinski politiki so enako kot bivši socialistični slovenski politiki za izvolitev parazitirali na nostalgiji ljudi po socializmu in Sovjetski zvezi. Ljudem pa niso iskreno povedali, da se ta nostalgija ne bo nikoli več udejanjila, ker Rusija noče več SZ, temveč gre samo še za politiko MRGA, Make Russia Great Again.

Namesto, da bi izkoristili kaotičnost Jelcinove Rusije in previdnost prvih desetih let Putinove diktature, so priložnost pognali v korupciji in osebnem bogatenju. Vse do trenutka, ko je mlajši generaciji bilo leta 2014 dovolj, ker niso hoteli izgubiti svojih življenj v brezperspektivnosti. Žal je takrat bilo prepozno. Ruska pošast, ki si je s pomočjo Sibirskih naravnih resursov in naivne benevolentnosti Evrope opomogla, se je dvignila iz pepela in začela stegovati svoje krvave kremplje po svoji okolici. Vse ostalo pa je znano. Sledila je okupacija Krima in dela Donbasa. In pri tem je potrebno zavrniti trditve, da so Ukrajinci streljali po Rusko govorečih ljudeh na vzhodu Ukrajine. Ukrajinci so streljali po Ruskih vojakih, celemu svetu bolje znanih kot »mali zeleni možje«, ki so se leta 2014 čudežno pojavili na Krimu in v Donbasu. Nato pa je sledil tudi popolni napad leta 2022, s katerim si je Rusija hotela podrediti celotno Ukrajino vse do Poljske meje. Ta napad je klavrno propadel in se končala v trenutni mesoreznici, v katero so Rusi pripravljeni zmetati prav vse, kar imajo.

In kaj je lekcija za Evropo in Slovenijo. Obdobje 80 letne stabilnosti, katerega garant je bila ZDA, se je končalo. To pa ne pomeni, da s stabilnostjo ne moremo nadaljevati. Vendar jo bomo morali sedaj udejanjati sami. Zelo napak bi bilo, da bi se sedaj Evropa zaradi Trumpa skregala z ZDA. Nenazadnje je ZDA tista, ki je Evropo do sem varno pripeljala. In nenazadnje ZDA lahko tudi upravičeno pričakuje, da smo se po 80 letih miru, kompromisov, civiliziranega urejanja sporov, gospodarskega razcveta in znanosti kaj naučili. Sicer je res žalostno videti, da administracija ZDA ni sposobna razhoda na kulturen način, kjer bi povedali, kaj hočejo in se nato dogovorili za prehodno obdobje leta ali dveh, da Evropa uredi svoje zadeve na področju varnosti. Po drugi strani pa je seveda vprašanje ali je to sploh na tak način mogoče. Velikemu delu Američanov tako obravnavanje poštenih zaveznikov tako in tako ni všeč in vprašanje je, ali so dejansko sploh volili za tako zunanjo politiko ZDA. Ta večinski del Američanov najverjetneje sploh ni za razvezo, oziroma razkol Zahoda, ampak za nadaljevanje prijateljske zunanje politike kot je bila do sedaj. Oni so nenazadnje volili bolj za ureditev razmer v Washingtonu. Za končanje absurdnega trošenja denarja in za končanje idej povezanih z Woke blaznostjo.

Lekcija za Evropo je torej jasna. S Trumpovo administracijo nima smisla razpravljati ali se spuščati v besedne dvoboje, kot smo to videli na primeru Rubio-Sikorski. Smisel ima biti tiho, opraviti v tišini in diskretnosti svoje delo. To pa je, kar se da hitrejša oborožitev Evrope s konvencionalnim orožjem. Ter najverjetneje tudi vzpostavitev nuklearnega orožja na Poljskem, ki bo skupaj z Veliko Britanijo in Francijo vzdrževala Evropski nuklearni dežnik predvsem za vzhod Evrope. Delo, ki pa more ostati kar se da diskretno, pa je seveda pomoč Ukrajini. Ker Trump računa, da bo najlažje delal na Ukrajinski kapitulaciji, bo seveda svojo jezo usmeril v Evropo, če bo le-ta nadaljevala z oboroževanjem Ukrajine. Prav oboroževanje Ukrajine mu bo onemogočilo, da preko kapitulacije Ukrajine pride do dogovora, ki si ga tako zelo želi. Če Evropi uspe zadržati Ukrajino v boju, ne da bi Ukrajina morala sprejeti Trumpov dogovor, ki bo v veliki verjetnosti pomenil njeno kapitulacijo, bo to ponižujoče za Trumpa. Hkrati pa bo tak razvoj dogodkov Evropi zagotovil velik kapital v ZDA po tem, ko se bo administracija zamenjala. Namesto odprtega in neplodnega kritiziranja taka strategija lahko usmeri ZDA nazaj na pot, ki je koristna za Zahod kot celoto. Za kaj takega pa bo Evropa morala pokazati izjemno količino zrelosti in enotnosti. V tej enotnosti seveda ne moremo pričakovati vseh. Države kot so Madžarska, Romunija, Slovaška bodo odpadle. Vendar to nenazadnje niti ni pomembno, saj so to države, ki predstavljajo nepomembni rob Evrope, ki se ga bo ali preglasovalo ali pa izoliralo. Druga točka Evropske zrelosti pa vključuje neodzivnost na trgovinske napade ZDA. Trgovinske vojne ne zmagajo države, ki se maščujejo s povračilnimi ukrepi in zaščito svojega tržišča. Trgovinske vojne zmagajo države, ki so sposobne brez carin na uvoz nadaljevati z gospodarskim življenjem in ostati odprte. In nenazadnje, zakaj bi potrebovali carine proti ameriškim izdelkom? Zato, da bomo podražili njihovo vrednost sedaj, ko zaradi potreb vojaške industrije najbolj potrebujemo poceni surovine, elektroniko in vso ostalo robo. Kak nesmisel. Evropska industrija je dokazala, da lahko ameriški parira in je tudi mnogo boljša. Kar dokazuje evropski presežek v zunanji trgovini z ZDA. Če si Američani hočejo zadajati bolečino z višanjem inflacije, ki bo prišla na krilih carin, ji Evropa pri tem ne rabi slediti. Če pa si ameriška administracija in Američani želijo samoinicativno zadajati gospodarske bolečine, pa je tako zelo vprašljivo ali jih bodo naše carine na njihovo blago prepričale v nasprotno.In lekcija za Slovenijo? Pred dvema letoma sem v prispevku Dobro jutro Vietnam pisal o tem, kaj se zgodi z družbami, ki so tako globoko filozofsko razdvojene.

Ukrajina je samo zadnji primer tega, ko ne veš, kaj hočeš in zato zapraviš sijajne zgodovinske priložnosti, ter se zato potopiš tudi v morje solz in krvi. Namesto, da bi skočili na evropski vlak ponovne oborožitve Evrope, za kar imamo s svojo jeklarsko, strojno in elektro-tehnično industrijo, kar nekaj lepih priložnosti, se pod ekstremnimi levičarji ponovno gremo pacifizem, ki to ni. V Sloveniji gre ponovno za grajenje identitete na nasprotovanju trendom kluba, v katerem hočemo biti, samo zato, da pestujemo svojo nečimrnost, da smo vseeno zahodnjaki. Problem Slovenije je problem, ki ga izkušajo mnoge bivše države komunističnega bloka. Ogromno, pre-ogromno, število socialističnih nostalgičarjev, ki državam onemogočajo, da bi se predale temeljni ideji EU, ta temelj pa je prosto-tržna ekonomija in avtonomija posameznika od države. Da o potencialni pro-Ruski vlogi trenutnih politikov sploh ne govorimo. Ruski poskusi razbijanja enotnosti Zahoda se namreč pristno odražajo prav v Sloveniji. Slovenska skrajna levica, ki je prej bila pripravljena servirati Ukrajino Rusiji se je kar naenkrat začela zavzemati za Ukrajino, ker vejo, da to zavzemanje najbolj uničuje odnos Evropa-ZDA. Hkrati pa z nasprotovanjem vlaganjem v vojsko dodatno dražijo že tako razdražene politike v ZDA in mečejo polena pod noge enotni Evropi, ker jo s tem šibijo. In da ne bo pomote. Zahod dvojno igro Slovenskih ekstremnih levičarjev vidi zelo dobro. Izraelska prepoved vstopa Ireni Jovevi in Matjažu Nemcu. Strogo opozorilo ameriškega sekretarja za nacionalno varnost Tima Walza predsednici Nataši Pirc Musar, da Slovenija ne dosega lastnih zavez zvezi NATO.

Ne povabilo v Pariz in mnoge druge za Evropo najpomembnejše sestanke je jasno sporočilo ne samo slovenski politiki ampak tudi Slovencem, da Slovenija na vlaku EU ni v vagonu jedrnih držav. Slovenija niti ni v vagonu drugega razreda, ampak je prej na živinskem vagonu skupaj z Madžarsko, Slovaško in Romunijo, ki ga lokomotiva EU vleče s sabo izključno zaradi ideje o združeni Evropi in ker si to lahko privošči. Če bomo hoteli premagati te tihe sankcije zahodnega sveta pa bodo morali Slovenci na volitvah izbrati drugače in premagati 32% socialističnih nostalgičarjev, ki Slovenijo pehajo v obskurnost in brezperspektivnost.