Združitelj EU Trump

Last Updated on: 10th januar 2025, 08:52 dop

UKRAJINA IN NATO

Hitrost, s katero se odvijajo zgodovinski dogodki, je srhljiva. Od objave prejšnjega pa do objave tega prispevka se je v Siriji začel lomiti režim Bašarja Al Asada, ki je temeljil na krvoločni ruski podpori. Ta zaradi vpletenosti v vojno v Ukrajini nima več moči, da bi vzdrževala Asadov režim. To priča o tem, da je tudi sama Rusija na skrajnem koncu svojih moči. Obstaja pa veliko vprašanje, kako se bo Donald Trump lotil reševanja Ukrajinskega konflikta.

Ta konflikt bo za Trumpa najverjetneje najtežji, po drugi strani pa mogoče tudi najlažji zunanjepolitični zalogaj. Delno je temu tako tudi zaradi njegove retorike, da bo konflikt razrešil v 24 urah po izvolitvi.

Trump si je tako retoriko lahko privoščil. Američanom konflikt med Rusijo in Ukrajino ne pomeni dosti. Za obe državi jim je tako rekoč vseeno, saj nekega posebnega vpliva na življenja Američanov nimata. Ima pa seveda Rusija močno potrebo po vzbujanju pozornosti, ker jo njen padec s prestola svetovne velesile boli.

In to, da je Američanom za Ukrajino vseeno, je na nek način koristno za Evropo. Da si je Trump take neverjetne izjave lahko privoščil, je povzročilo v Evropi masovno paniko. Nikoli noben ameriški predsednik ni uspel Evrope tako združiti kot prav Trump. Ameriški predsedniki so do Evrope bili vedno popustljivi in veliko srčni. Vseskozi so prijazno nagovarjali, da naj Evropa poveča izdatke za obrambo na dva odstotka. Evropa si je prav sama kriva, da dobiva tako obravnavo od Trumpa. Kdor namreč ne posluša lepih besed, prosi, da bo dobil trde, grobe in neizprosne besede. In to se je sedaj tudi zgodilo. Ali je to bil Trumpov premišljen scenarij ali splet naključij, je seveda neznano. Ampak rezultat je tak kot ga hočejo v ZDA in tak, ki je koristen tudi za Evropo. Stara dama se je končno začela postavljati na svoje noge in razmišljati s svojo glavo in ne z Ameriško žlico (dudo) v ustih.

Posledica Trumpovega pristopa je, da Ukrajinski odpor proti Rusiji ni več odvisen samo od ZDA, ampak je povsem možno, da bo ta projekt peljala Evropa sama. Prav to je motiv, zakaj Joe Biden na koncu svojega mandata pošilja ves možen in razpoložljiv denar in orožje v Ukrajino. Če namreč Evropa in odhajajoča administracija uspeta Ukrajino zadržati še kako leto dni v vojni, zna to Trumpu zvezati roke pri pogajanju z Vladimirjem Putinom. Trump bo namreč izpadel pred Putinom nemočen in nesposoben ukalupiti Ukrajino in Evropo. To ga lahko porine na stran, ko bo izhod iz rusko ukrajinske vojne videl samo v tem, da, kot je tudi sam že nekajkrat zagrozil Rusiji, preplavi Ukrajino z orožjem. Zadnje, kar si Trump na zunanje političnem področju želi, je, da bi izpadel šibek in nesposoben pogajalec. Nenazadnje je tudi sam napihoval moč Putina. In tega zagotovo ni počel zato, ker ga ceni. Ampak zato, da bo premagal ogromnega in močnega nasprotnika. Nobenega zadovoljstva namreč ni v tem, da premagaš nekoga, ki je mnogo šibkejši od tebe. Ampak nekoga, ki je vsaj toliko ali še bolj močan od tebe.

Tudi, če Trump spremeni politiko do Ukrajine, bo ameriški javnosti to spremembo plana glede Ukrajine zelo enostavno prodal kot zgodbo o zlobnih Rusih, s katerimi se je hotel dogovoriti na poslovni način. Ampak jih bo sedaj potrebno naučiti lekcije, ker se niso hoteli pogajati in ker komunisti pač niso poslovneži. Podpora Ukrajini pa naenkrat ne bo več predstavljena kot podpora, ampak kot posojilo denarja in odlična poslovna priložnost. Trump ima v Ukrajini tako rekoč skoraj nujno win-win situacijo. Če mu ne uspe z diplomacijo, mu bo pač z brutalno silo. Vse pa izhaja iz dejstva, da je Američanom vseeno in to Trumpu omogoča veliko fleksibilnost delovanja.

Mnogi analitiki poskušajo napovedati, kaj bo Trump naredil. Sam se nagibam k stališču, da niti Trump sam ne ve točno, kaj bo naredil, ampak je pripravljen odigrati to partijo preprosto “po navdihu” in da se lahko stvari obrnejo v več možnih smeri.

Da Trump ni tako zelo naklonjen Rusiji kot so si to predstavljali Rusi, in da je pripravljen na vse možne scenarije, priča tudi Trumpova grobna tišina ob Bidnovih zadnjih potezah. Biden je dal Ukrajini povsem proste roke za bombardiranje in raketiranje Rusije z ameriškim orožjem in dostavlja ogromne količine orožja. Trump namreč dobro razume, da mu Biden s tem veča manevrski prostor pri pogovorih z Rusi. Če bo hotel, bo lahko podporo Ukrajini zmanjšal ali pa povečal brez, da bi slednje zgledalo kot eskalacija. Ukrajinci imajo namreč po skoraj treh letih vojne končno zeleno luč za uporabo orožja skoraj kjerkoli v Rusiji. Evropa, NATO in Ukrajina se tega vedno bolj zavedajo in poskušajo Trumpu z izdatno podporo Ukrajini iztiriti pogajanja s Putinom. Ne preveč prijateljska drža Trumpa do Rusije se kaže tudi v tem, da je na ključne mesta v svoji administraciji imenoval ljudi, ki so v preteklosti jasno kritizirali Putina. Nekateri od njih so ga označili celo za kriminalca. To slednje pa lahko tudi samemu Trumpu do določene mere zmanjša manevrski prostor. Javni signali kot so recimo, da odhajajoča Bidnova administracija koordinira in sodeluje odlično z novo prihajajočo Trumpovo administracijo in ljudmi, ki so močno proti Rusiji, bi lahko povzročilo, da bodo Rusi prišli do sklepa, da se v ZDA pravzaprav ni spremenilo nič. Kar je najverjetneje sklep, do katerega so intimno tako že prišli.

Seveda pa celotna pot kot vidimo ni brez tveganja in kolosalnih težav, ki ležijo na plečih pogumnega ukrajinskega naroda. Ena od ključnih težav je ta, da večino zahodnega orožja še vedno proizvedejo ZDA. Tudi, če bi Evropa želela Ukrajino podpreti unilateralno, obstaja dvom ali Evropa sploh premore dovolj proizvodnih kapacitet. Velik del orožja bo potrebno kupiti od ZDA. To dejstvo pa bo Trump lahko uporabil kot vzvod v njegovih trgovinskih pogajanjih z Evropo. Druga “težava” pa je seveda sam NATO. Peti člen pogodbe, ki govori o medsebojni pomoči je na eni strani garant varnosti, na drugi strani pa poleno pod noge fleksibilnosti. Če želi Evropa unilateralno pomagati Ukrajini, si bo ZDA privoščila o tem povedati svoje mnenje, saj bi bila v primeru širšega konflikta med Rusijo in evropskimi članicami NATO potegnjena v konflikt. Tudi vojaško poveljstvo NATO še vedno pripada Američanom.

Čeprav sam nisem ekspert za taka vprašanja, pa je že iz same površne analize glavnih faktorjev, ki poganjajo celotno zgodbo, razvidno predvsem to, kako zelo kompleksna je ta tematika. In da pravzaprav noben, tudi Trump sam, ne ve natančno, kaj se bo zgodilo. Prav zato se skoraj ne morem izogniti, da ne bi parafraziral besed Winstona Churchilla: Še nikoli v moderni zgodovini Evrope ni tako veliko ljudi dolgovalo toliko peščici pogumnih ukrajinskih posameznikov. Evropa po tej epizodi vsekakor ne bo več takšna kot je bila.

KITAJSKA

Za Trumpa je vojna v Ukrajini zagotovo nepotrebna distrakcija. Spomnimo na njegov prvi mandat, ko tako rekoč ni imel niti enega govora, v katerem ne bi vsaj sto krat izrekel besedo Kitajska. In odnos Trumpa do Kitajske se zagotovo ni spremenil. Trump vidi Kitajsko kot nedokončano zgodbo. Prvič, kitajsko “odiranje” Američanov z neomejenim uvozom svoje poceni robe. Drugič pa jih dolži za svoj volilni poraz, ki je prišel na krilih, kot se je pogosto rad izrazil, kitajske kuge, kovida. O tem sicer nimam dokazov, ampak močno dvomim, da je Trump izboljšal svoje mnenje o Kitajcih, prej obratno.

Glede Kitajske izgleda Trumpova politika dokaj enostavna. V kampanji se je povsem resno poigraval z idejo, da bi povsem ukinili davke na delo in dodano vrednost ter jih zamenjali z davki (tarifami) na uvoz. Mislim, da je nepotrebno poudarjati, kaj bi to pomenilo za trgovino med Kitajsko in ZDA. Zelo dvomljivo pa je, ali je to sploh izvedljivo. Naj se sliši še tako čudno, ampak 330 milijonov Američanov ni zadosti ljudi, da bi lahko poceni proizvedli vse, kar današnje kompleksno gospodarstvo potrebuje zato, da lahko deluje. Seveda se bodo zagovorniki proste mednarodne trgovine, med katere sodim tudi sam, vprašali o konsistentnosti takega vedenja. Vendar je dejstvo na drugi strani tudi, da prosta trgovina lahko normalno deluje samo med partnerji, ki igrajo na enakem igrišču. Kitajska je v zadnjih desetletjih igrala zelo nepošteno, kradla in izsiljevala. Zahod je tako podlo igro Kitajcev toleriral izključno zato, ker je preprosto imel preveč dela z visoko tehnološkimi produkti in je za sprostitev svojih potencialov izdelavo nizko tehnoloških produktov izvozil na Kitajsko. Po tem, ko je Kitajska Zahod dohitela ni čudno, da Zahod išče zaščito svojega notranjega tržišča pred umazanimi kitajskimi praksami. Hkrati pa se je izkazalo tudi, da nekaterih stvari (čipi, zaščitna oprema, itd.) ne moremo kar tako prepustiti zunanjim izvajalcem. Te stvari lahko z valom migrantov, poceni delovne sile, začnemo ponovno izdelovati doma, za podobno ceno kot jo kupujemo pri Kitajcih. V svojem prvem mandatu je Trump že uvedel tarife na “kitajsko robo”, ki jih je Biden nadaljeval in v nekaterih primerih celo poostril. Hkrati pa se je začel tudi proces razprševanja proizvodnje med manjše države. Prav zaradi tega lahko v odnosu do Azije pričakujemo, da bo Amerika kaznovala Kitajsko, hkrati pa dala bonbončke njenim manjšim sosedam, ter tako razpršila svojo odvisnost med manjše države in tako zmanjšala tveganje. Kljub temu, da so Republikanci prešli v obdobje izolacionistične politike, pa vseeno ni pričakovati, da se bo njihov odnos do Japonske, Tajvana in Južne Koreje posebej spremenil. Vse tri države so motorji Azijskega gospodarstva in razen Ameriških vojaških garancij drugega ne potrebujejo. Prav tako lahko Trump zaradi Severno Korejske podpore Ruski agresiji na Ukrajino pričakuje več miru na Korejskem polotoku. Severna Koreja namreč Rusiji pošilja izdatne količine streliva in vojakov in malo verjetno je, da bi si Severni Korejci želeli eskalacije konflikta z Jugom sedaj, ko bogato služijo na račun ruske neumnosti. Režim Kima je zagotovo trdnejši kot kdajkoli doslej. Z vojno v Rusiji služijo dober denar medtem, ko ima vojska obilo dela v tujini.

Glede odnosov ZDA Azija tako lahko ugotovimo, da se je kolo zgodovine obrnilo. Obdobje, ko je izvoz proizvodnje bil logičen zato, da so se sprostile kapacitete zahodnih ljudi, je prišlo na konec, ker je Kitajska postala konkurent na področju visoke tehnologije. S korona krizo se je pokazala tudi ranljivost do Kitajske. Politika do Kitajske se je začela prilagajati tako, da se Kitajcem omejuje dostop do tržišča ZDA. Hkrati pa se bo ZDA začela navezovati na druge manjše države v vzhodni Aziji, saj razpršenost proizvodnje pomeni manjšo verjetnost za dvig premočnega nasprotnika. Prišlo bo tudi do podpore krepitvi manjšim državam, Vietnam, Malezija, Koreja, Tajvan, Filipini, Bangladeš, itd. kot protiutež in trn v peti Kitajske. Vendar pa je Trumpov načrt o obsežnih tarifah, ki bi zamenjale davek na delo nemogoč in se bo najverjetneje končal s kompromisom. Tarife se bodo uvajale selektivno, glede na pomembnost panoge in kot zunanje politično orodje za dosego tega, kar bo ZDA želela. Tak primer je recimo Trumpovo sporočilo državam BRICS, da naj pozabilo na bogati ameriški trg, če bodo se naprej iskali nadomestek za ameriški dolar.