Pa če se Greta Thunberg postavi na glavo

Last Updated on: 6th marec 2025, 07:04 dop

Termometer je kazal 16 stopinj, ko smo se pripeljali. Moralo bi biti hladno. Veliko nemško smučarsko središče nedaleč od Münchna: Garmish-Partenkirchen. V Ljubljani je bilo zjutraj minus. Tu, bolj na severu, poletje. Bil je dan pred volitvami v Nemčiji. A temperature zanesljivo ni povišalo to. Vsaj ne v hribih. “Dolina” Garmish-Partenkirchna, od koder gredo gondole navzgor, je bila tudi dan pozneje, na dan volitev, podobna Mariboru, kjer je sneg do mesta le še po zaslugi snežnih topov in smučarskih delavcev, ki delajo čudeže. Pa če se Grete Thunberg postavijo na glavo.

Smučati je bilo v Nemčiji mogoče do doline. To je Evropa. Tako:

Sem se pa osramotil. Večkrat. Najprej, ker sem že v Sloveniji zavrnil možnost, da bi šel na sam vrh Nemčije. Na vrh Nemčije lahko prideš z volitvami, a tudi z gondolo in celo vlakom. Ne prenesem prepadov in iz posnetkov je bilo že iz Ljubljane jasno, da so tam najhujši mogoči prepadi. Severna stena Triglava, na katero gre vlak. To možnost sem zaradi tega odločno zavrnil.

Preveč me je zvila že zamisel.

Sem si pa pozneje dobro ogledal, kako je spodaj, kjer je varno in od koder gredo množice smučarjev navzgor. Tako je videti:

Pozneje sem izvedel, da je gneča v teh gondolah tako velika, da navzdol ne vidiš nič. Kot bi se peljal na Vogel. Kar še preživim. Zgoraj so na avstrijsko stran menda rajska smučišča. Morda bom poskusil naslednjič. Če še pridem v Nemčijo. Kar je bolj redko.

Sem pa poskusil drugo najbolj nevarno stvar, ki je tam mogoča, to je del hribov, ki jih gledalci vratolomnih smukov poznajo kot progo Kandahar. Tam gor sem šel. To sem izvedel, ko je bilo že prepozno. Najprej ena gondola. Potem dolga dvosedežnica naprej. In potem še ena gondola. Do vrha. Po celotni progi Kandahar navzdol se seveda nisem peljal. Tako nor nisem. Tudi ni bilo mogoče, ker je bila čisto na vrhu zaprta. Imeli so celo tekmovanje. Nižje smo pozneje opazovali, kako so s snežnimi sanmi z lučkami in nosili pripeljali reševalci, da bi odpeljali nesrečnika, ki menda ni zvozil vsega. Videl ga nisem. Morda je bilo le za vsak slučaj.

Čisto na vrhu, kamor pripelje zadnja gondola, je bil na desni strani grozen prepad, podoben prepadu na najvišji vrh Nemčije. Ali severni steni Triglava. A na srečo je bila na vrhu megla in nisem nič videl in zaradi tega je bila izkušnja dobra. Prišel sem na vrh. Nič prestrašen. In gondola se ni porušila. Na vrhu je bil povsem naraven sneg in razgledi in sneg kot iz pravljice. Vredno strahu. Tole:

Proge pa dobro zavarovane tudi, kjer so bili spodaj manjši prepadi. Kako je, podobno kot v Mariboru, pod progo v dolino, ki je v spodnjem delu znana tudi kot smuk Kandahar (a ne najhujši del), videti mesto, kaže fotografija:

Druga sramota se je zgodilo le nekaj minut po poldnevu, ko smo četrtič prišli do doline, kjer ni snega. Razen na streljanega. Dopoldanska smučarska karta je veljala od 8.30 do 13. ure. Z lahkoto bi šel torej vsaj še enkrat navzgor z gondolo in v dolino. A nisem. V nekoliko južnem umetnem snegu spodaj preprosto nisem mogel več zavijat. Noge so bolele. Ker je občasno strmo, ni zabavno, če ne moreš levo in desno, ker boli. In sem povedal, da ne grem več gor. Predvsem pa ne dol.

In pika.

Prijatelj, ki mi je prijazno razkazal vse te kraje in še več kot to, je šel še enkrat navzgor z mojim sinom. Mlajšim.

Kriv je bil seveda južni sneg, v katerem je grozno zavijati. Ali starost. Nerodno je bilo le, da je bil prijatelj še starejši od mene, vozil je po enakem snegu, in je zmogel še enkrat.

Gotovo je treniral.

So takšni, ki trdo vadijo in se trudijo. In se nikoli ne predajo.

In smo običajni ljudje.

Ki bomo na vrh Nemčije prišli naslednjič.

So pa bili presenetljivo že tokrat na vrhu Nemčije, ki je na 2962 metrih, ptiči. Kos, sem domneval. Bralci na X so me opozorili, da ne gre za kosa. Celo dva. Šlo naj bi za planinski kavki. Na posnetku, ki ga je naredil sin, ki si upa več in je šel tja gor, je ena od njiju. Na vrhu.

Za kosa ni čisto jasno, kako bi prišel na vrh: z gondolo, z vlakom ali z volitvami. Ali pa priletel sam. Za kavke, ki so ptice višav, je manj dilem.

Za opozorilo na napako na X se zahvaljujem Francu Zupančiču in MarjeticiM.

Ko gre za cene sem že iz Ljubljane opazil, da karte v Nemčiji niso zelo drage. Popoldanska družinska za odraslega in otroka bi bila cenejša kot na Rogli, kjer sem za štiri ure plačal 66 evrov, a dražja kot na mariborskem Pohorju, kjer sem za popoldansko plačal 48 evrov. V Nemčiji sem plačal dopoldansko, ker so bile popoldan na sporedu že volitve.

Za odraslega in otroka je stala 65 evrov. A iz Slovenije se to, le finančno gledano, ne splača, ker je vmes več sto kilometrov v vsako stran, avstrijska vinjeta in še kup predorov v Avstriji, ki jih moraš plačati.

Evropa ni poceni. Razen, če jo le opazuješ od spodaj. Ali, če si kos. Ali kavka.

Brez prijateljeve pomoči in gostoljubja njegove družine pa ne bi videl in izkusil vsega tega. Še vedel ne bi, da sem bil na Kandaharju in tudi manj bi razumel, kaj so pomenile volitve v Nemčiji, zaradi kateri je bilo najbrž nekaj manj gneče na snegu konec tedna.

Upravljavci smučarskih središč, iz katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Za vso opremo, plačila kart in podobno je poskrbel avtor članka po običajnih cenah. Članki so lahko deloma pristranski, ker je avtor rojen v Mariboru tik pod Pohorjem in se je tam naučil alpskega smučanja in zato verjame, da je Pohorje odlična izbira za smučanje. Če je sneg.