Mariborsko Pohorje je najboljše, a desno tvegano
|Last Updated on: 21st januar 2025, 01:06 pop
“Tu je bilo najboljše.” Tako je ocenil dvanajst let star sin, ko so nama na mariborskem Pohorju povedali, da je to zadnja vožnja, ker je dneva konec. Pred tem sva bila že na Arehu in Rogli. Ocena me je presenetila, ker sem bil, ko sem se prvič peljal navzdol po Habakuku, ki mi je bil vedno najljubša proga na Pohorju, šokiran, kako strmo je in ledeno. Proga za turiste, ki gre bolj položno naokoli, je bila zaradi pomanjkanja naravnega snega zaprta.
Na Habakuku ni ostalo nič od vlečnice, ki nas je po sredini nekoč vlekla navzgor. Razlog za hujši led pa je bil, ker sem na precej velikem smučišču zavil na desni del. Drugi so smučali levo. Celo na smučiščih je desno bolj tvegano. Tam je več sonca, nič smučarjev, proga pa bolj neuradna.
Poslej sem šel raje tja kot večina. Levo. In vsaj po strmem delu počasi. To se spremeni z leti. Manj si upamo. Prvič sploh sem imel na smučanju na sebi čelado. Mimo mene so divjali majhni otroci. In tudi padali. Tudi sin enkrat. Šel je preveč desno. In sta bila dva prevala in hoja navzgor po smuči.
Ko sem šel drugič dol, je bilo že veliko manj strmo, ledeno in nevarno.
Navadiš se.
Habakuk, s kočo pri Luki, ki ji večina reče Pri Lukaju, kjer si se lahko nekoč sončil na ležalnikih, a je zdaj zaprta in videti žalostno, je bil včeraj takšen z vrha, od koder gre divje navzdol:

Spodnji del je užitek, ker je nevarnost mimo, sneg pa ni več tako leden. Tik pod Luko, kjer se znova začne strmina, po kateri so nekoč tekmovale najboljše smučarke na svetu, je bila megla. Nenadoma se je videlo le še nekaj metrov. Na progi, kjer je led in so kupčki snega od takšnih kot sem sam, ki besno ustavljajo, megla ni idealna stvar. Prispeva pa adrenalin. Sonce, ko se je še videlo, je bilo nenadoma na desnem delu, kjer je manj smučarjev, takšna krogla:

Megla je nekoliko nižje na trikotni jasi nad Mariborom izginila in videti je bilo mogoče, kar je v Sloveniji mogoče le v Mariboru. Pod smučmi veliko mesto, do katerega je mogoče smučati. In se od tam z avtobusom številka 6. odpeljati domov.
Ko sem bil še otrok, sem to počel.
Proga čisto navzdol je bila včeraj uradno zaprta, sedežnica ob njej ni delovala, a kar nekaj smučarjev je šlo dol. Do konca. Potem moraš sto metrov po cesti peš od hotelskega kompleksa snežnega stadiona do vzpenjače, da te ta vrne na vrh Pohorja. Tak je bil pogled včeraj s trikotne jase navzdol na mesto:

Pod vzpenjačo po novem zaračunavajo parkiranje. Evro na uro. To je poceni v primerjavi s parkirišči pod severno steno Triglava ali v Ljubljani. A čez dan se nabere. Če kupiš smučarsko karto, je parkiranje zastonj. To sem opazil, ko sem kupoval smučarsko karto. Popoldanska za odraslega in otroka skupaj je stala 48 evrov. Ljudje so prihajali potrjevat parkirne lističe. Tudi sam sem to storil zvečer. Najbrž to, da poravnajo parkiranje smučarjem, nekje tudi piše. A sam nikoli nisem maral brati navodil. Preberem jih šele, če mi spodleti stvar sestaviti ali zagnati kak računalnik.
Niti na parkiriščih jih praviloma ne berem. Opazujem pa dogajanje.
Veliko presenečenje je bilo tudi, ker se gondola vzpenjače na pol poti navzgor po novem ustavi na dodatnem postajališču. Tega v prejšnjih desetletjih ni bilo. Tudi na novi sodobni vzpenjači, ko so jo v času župana Franca Kanglerja postavili po tem, ko se je zrušil eden stebrov prejšnje, nekoliko socialistično vzdrževane, tega ni bilo. Pred dobrim letom so dodatno postajo dodali za gorske kolesarje, ki jih je na Pohorju veliko, ko ni snega. In tudi za smučarje, kar pa je bilo trenutno nekoristno. Premalo snega, da bi prišli do nje. Ni ob glavnih smučarskih progah.
Nekoliko so se na mariborskem Pohorju popravili tudi zgoraj, kjer sta delali dvosedežnica Sleme, ki je primerna za skoraj vsakega smučarja in štirisedežnica Poštela. Na Slemenu dodaten delavec otrokom, ko sedejo, spusti varovalo. Nekoč davno sem šel tam gor s hčerko, ki je danes že zdravnica, takrat pa je bila še majhna in jo je bilo strah, za nama pa je šel sam na naslednjo sedežnico še mlajši sin, ki si varovala ni mogel potegniti dol. Bil je preprosto premajhen. In se je do vrha pripeljal brez. Ni bil nič prestrašen. Sam sem pa bil.
Visoko gre.
Da so otrokom tokrat pomagali zapreti varovalo, je pametna nadgradnja. Dvosedežnica pa je že precej v letih in bi si Pohorje morda na vrhu zaslužilo modernejšo. Takšno kot jo ima na ruški progi Areh. Da Mašinžage na Rogli raje ne omenjam.
Spodnja postaja Slemena in zgornja Poštele, sta bili včeraj takšni:

Čisto na vrhu je Sleme, kjer je tudi trak za učenje čistih začetnikov, takšno:

Upravljavci smučarskih središč, o katerih poročam, ne oglašujejo v Spletnem časopisu. Za vso opremo, plačila kart in podobno je poskrbel avtor članka po običajnih cenah. Članki so lahko deloma pristranski, ker je avtor rojen v Mariboru tik pod Pohorjem in se je tam naučil alpskega smučanja in zato verjame, da je Pohorje odlična izbira za smučanje. Če je sneg.
Komentarji (0)
Disqus Comments (1)