Golob o sožitju, streljaj stran pa popolnoma kaotične razmere

Last Updated on: 13th februar 2025, 12:58 pop

»Ali je Slovenija pravna država?« To so bile prve besede Joško Jorasa, ko sva se srečala v tednu kulturnega praznika našega velikega pesnika, ki je bil tudi doktor prava, na znamenitem mestu pri Figovcu v Ljubljani. Ni brez pomena omeniti še, da je na državni praznik kulture potekalo odprtje leta, ko bosta obmejni mesti Gorica in Nova Gorica skupaj predstavljali evropsko prestolnico kulture. Njegovo vprašanje me ni presenetilo, ker poznam kar nekaj dejstev zadnjega odprtega procesa proti njemu, ki ga lahko na kratko opišemo kot krivična deložacija na zakonitih najemnih zemljiščih. Seveda so bile besede Primorca trenutnega predsednika vlade Roberta Goloba polne hvalnic o sožitju itd na Prešernov dan na omenjeni prireditvi. Nekaj več kot streljaj stran z drugim našim sosedom pa popolnoma kaotične razmere. Območje politično in pravno zanemarjeno s strani državne politike in prepuščeno lokalnim vplivnežem, da prostodušno uveljavljajo svoje sebične interese.

Lahko bi na dolgo in na široko razpredali glede arbitražne odločbe vendar pa je nekaj dejstev zagotovo nerazumljivih. Hrvaška načelno strogo zavrača sprejetje vsakršne rešitve, ki jo ponuja odločba, čeprav v praksi uveljavlja množico majhnih korakov na podlagi svoje sicer ponarejene zemljiške knjige za 113 ha K.O. Sečovlje prej 1954 Piran III 1847 AO – NN RH Rz-1/92 toč.148. Na drugi strani pa slovenska stran deluje kakor, da je mejno vprašanje stvar nekakšne dnevne operativne logike reševanja vsakdanjih z vidika državnosti nepomembnih vprašanj.

Kljub popolnemu zavračanju odločbe pa hkrati uveljavlja sporni pravni red na območju, kjer prebiva Joško Joras, ki vseskozi trdi: »Da je hrvaška stran ponaredila zemljiško knjigo«. Kako gledati na problem drugače kot povedano, če pa je njegova hiša vpisana v dveh zemljiških knjigah v dveh državah na dan objave arbitražne odločitve 29. junija 2017 in je stanje še sedaj nespremenjeno. Seveda je nastanek obeh popolnoma različen. Slovenska zemljiška knjiga datira v sredo 19. stoletja. Hrvaška v devetdeseta leta 20. stoletja in v čas osamosvojitve obeh nekdanjih republik v bivši Jugoslaviji. Niti v sanjah si ni mislil, da bo doživel prisilno izselitev dne 30. septembra 2021 svojih premičnih in nepremičnih stvari z najemnih površin s strani Sklada kmetijskih zemljišč kot upravljavca zemljišč v lasti Republike Slovenije. Površine, ki ne bi pripadale hrvaški strani, četudi bi šlo za polno uveljavitev pravil arbitražne odločbe. Odločba namreč določa samo potek meje in nikakor ni njena naloga, da bi urejala tudi lastninske pravice. Seveda se pri tem ne dotikamo vprašanja pravične razmejitve z vidika pravice do upravljanja s prostorom zaradi zagotavljanja pravne kontinuitete skozi daljše časovno obdobje, kjer bi se moralo glede na Sporazum o arbitraži, upoštevati dvojno pravilo ‘po pravu’ in ‘po pravičnosti’. Prvo se nanaša na mednarodno pravo v širokem besednem pomenu znotraj infra legem. Drugo, se nanaša na pravico do samoodločbe v okviru praeter legem uveljavljeno od konca 1. svetovne vojne dalje. V mnogočem se zanemarja prvo in se pretirano izpostavlja drugo zagotovo na škodo Slovenije in njenih interesov.

Hrvaška stran razume mejni problem pri Jošku Jorasu na način uveljavljanja pravice do prisilne izselitve na podlagi lastninske pravice, ki jo je po pravni poti pridobila tožeča stran z dvojnim državljanstvom Slovenije in Hrvaške med Hrvaško in njim. Lastninsko pravico si je Hrvaška enostransko pridobila – kot že povedano v devetdesetih letih 20. stoletja – in sicer tako, da je na podlagi ponarejene zemljiške knjige prodala slovenska zemljišča slovenskemu državljanu, kjer se sedaj na podlagi takšnega pravnega posla uveljavlja pravica do prisilne izselitve.

Joško Joras pa na drugi strani poskuša uveljavljati pravico tako, da toži nasprotno stran za motenje posesti s sklicevanjem na zakonito najemno pogodbo, za katero še danes plačuje najemnino, čeprav, to je potrebno izpostaviti, Sklad kmetijskih zemljišč prejet denar v zadnjih obdobjih zavrača in ga vrača nazaj Joško Jorasu. Zadeva je prišla na slovenskih strani preko vseh sodnih inštanc na Ustavno sodišče dne 5. decembra 2023 (2023 12 05 US RS Pritožba Joška Jorasa), kjer pa že krepko čez eno leto zadeva stoji in ni kmalu pričakovati končnega razpleta. V kolikor bi do tega prišlo bi se lahko pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Zakaj je slovenska stran do hrvaške strani tako servilna, da pomaga vročati sodne pozive Joško Jorasu? Hrvaška gre celo tako daleč, da prizna, ko gre za vročanje sodnih spisov, obstoj slovenskega naslova Sečovlje 1, čeprav hkrati trdi, da je njegov pravi naslov Škrilje 73a. V zadnjih korakih te mednarodne sodne farse je celo tožeča stran dosegla vpis zaznambe (prepoved prodaje) v hrvaško zemljiško knjigo nad nepremičninami Joška Jorasa zaradi zahteve za izplačilo stroškov prisilne izselitve.

Vprašati se moramo, kakšne so lahko posledice, če Hrvaška uveljavi svoj interes? Če si je dovolila enkrat, da je ponaredila zgodovinske vire, kar zemljiška knjiga vsekakor je, pomeni, da lahko v bližnji prihodnosti »pripravi« še kakšno zgodovinsko sporno izhodišče, da utemelji nadaljnje korake proti severu. Njen strateški končni cilj je polovica Piranskega zaliva. Zavedati se moramo, da Hrvaška poskuša uveljaviti sporni interes po osamosvojitvi obeh nekdanjih republik in bi bil proces prisilne izselitve – v kolikor bi do zaključka prišlo – za Hrvaško primer nesporne jurisdikcije na območju K.O. Sečovelj na območju velikem 113 ha.

Morda kdo pomisli, da je problem Joško Joras, ker kot pravi »ne pristaja na etnično čiščenje Slovencev s strani slovenske uradne politike«, saj zavrača preselitev stalnega bivališča na mejno nesporna zemljišča v notranjost države. Vsekakor je potrebno pritrditi njegovim trditvam. Mnenja, ki nasprotujejo njegovim trditvam, ne upoštevajo, da bi do prisilne izselitve v takem primeru kljub temu prišlo. Vendar pa bila izselitev še vedno nezakonita prav na podlagi nezakonito pridobljenega lastništva.

Ali ni njegovo vprašanje uvodoma zapisano popolnoma umestno, čeprav ob vseh arbitrarnih in nerazumnih pravnih odločitvah – katerim smo priča v zadnjem času -, deluje fraza zelo obrabljena in oguljena?

Kakšna bi bila možna kratkoročna rešitev nastale situacije? Predvsem bi morali uveljaviti enostranski moratorij. Zamrznitev stanja bi morali uveljaviti že tisti trenutek, ko je bilo jasno, da odločba ne bo postala pravno veljavna. Danes je Hrvaška storila nekaj nadaljnjih korakov v smeri uveljavljanja svojega pogleda na celotno problematiko.

Slovenska stran pa nezavedno s svojo uradno politiko zavestno asistira takšnemu početju.

Danijel Navodnik, l.r.