Nismo priključili, zapravili smo izhod na odprto morje

Last Updated on: 14th oktober 2024, 12:19 dop

Piše: Danijel Navodnik

Sedemdeseta obletnica Londonskega sporazuma

Za nami je sedemdeseta obletnica podpisa Londonskega sporazuma, 5. oktobra 1954, ki ga nekateri zgodovinarji poimenujejo tudi Londonska spomenica. Z razlogom. Seveda pa je letos tudi sto deseta obletnica začetka prve svetovne vojne. Med prvo in drugo obletnico je minilo komaj štirideset let, kar je komaj nekaj več kot je stara sodobna Slovenija. Vseeno pa so se v tem času zgodili tektonski premiki glede interesov Slovenije, o usodi Istre in njenih ljudi.

Londonsko spomenico je takratna jugoslovanska oblast tudi ratificirala, čeprav ni bilo nobene potrebe. Se je pa njen pomen zelo povečal tudi na italijanski strani, ko je prav zaradi omenjenega mednarodnega dokumenta tržaški rojak na italijanskem prizivnem sodišču dosegel zmago, po kateri je morala italijanska oblast priznati pravice slovenske manjšine na njeni podlagi. V omenjeni Spomenici se pojavlja samo ena pravna norma in sicer, da se osnovne administrativne enote ne smejo spreminjati z namenom, da bi ogrožale etnično sestavo ustreznih enot. Danes se zagovarja teza, da so z Osimskimi sporazumi s polnim naslovom Pogodba o razmejitvi za del, ki ni naveden kot tak v Mirovni pogodbi z dne 10. februarja 1947 (angl. Treaty on the delimitation of the frontier for the part not indicated as such in the Peace Treaty of 10 February 1947) dvignili raven pravic italijanske manjšine v takratni Jugoslaviji. Vendar eno je raven (tudi ustavnih, če hočete) pravic, povsem nekaj drugega pa je zapisano pravilo kot ga podaja omenjena Spomenica. Kot vidimo že iz samega različnega poimenovanja obeh mednarodnih dokumentov le-to onemogoča njuno zamenjavo in njun pomen. Po drugi strani pa to izhaja iz samega angleškega naslova obeh dokumentov (understanding, treaty). Hkrati pa Osimski sporazumi ne razveljavljajo Londonske spomenice, ampak so zgolj nadgradnja z dokončno razmejitvijo v obliki ravnih linij namesto ekvidistance na morju med Italijo in takratno Jugoslavijo. Z uveljavitvijo Spomenice je vojaška uprava v conah A in B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) prešla iz začasne omejeno civilno/vojaške uprave na civilne ustanove. Omejene uprave skladno z okupacijskim pravom. Spomenica je med drugim določala:

• italijanska civilna uprava se je razširila na večino ozemlja cone A, iz katere se je umaknila angleško ameriška vojska;

• jugoslovanska civilna uprava se je razširila na celotno cono B, ki jo je zasedala jugoslovanska vojska od umika iz Trsta 12. junija 1945, povečano za dvesto metrski pas na južnem delu cone A.

Z uveljavitvijo takšne rešitve, ko se omejimo samo na stanje pred 2. svetovno vojno, kajti to območje je bilo takrat pod italijansko oblastjo, je Slovenija spet pridobila svoboden izhod na morje in svoj del obalnega ozemlja. Državotvorna kontinuiteta pa nam pokaže, da smo imeli takšen status že dolgo pred tem in da je obdobje fašizma zgolj nekaj, kar je začasno prekinilo suvereni status slovenskega naroda kot nosilca pomorskih pravic. Končno smo v sklopu Avstro-Ogrske monarhije (A-O monarhije) delili enako usodo tako Slovenija kot Hrvaška glede na vprašanje povzročitelja prve svetovne vojne in njenih posledic. Ugotavljamo lahko, da je od leta 1947 dalje, od nastanka STO, hrvaška oblast s tihim pristankom jugoslovanskih oblasti znotraj cone same povzročala prekoračitve okupacijskega prava s posegom v civilno upravo ter s tem povzročala delitve nekoč enotne Piranske občine.

Prav zaradi tega, da bi se preprečile neupravičene nadaljnje ozemeljske težnje je nastalo omenjeno pravilo zapisano v Spomenici. Končno so v Piranski občini obstajale tri manjšine (slovenska, italijanska in hrvaška). S takšnim adutom je Slovenija vstopila v arbitražni postopek po pravilih mednarodnega prava in načelih pravičnosti. Ob takšnih nespornih dejstvih bi – že zaradi tega – morala biti odločitev veliko bolj v prid Sloveniji. Žal je bila odločitev za mnoge veliko razočaranje. Ker nismo uspeli ob tako očitnih dejstvih, se je pojavljalo vprašanje, kakšno pa je pravnozgodovinsko ozadje, če odstiramo dlje v preteklost kot samo v prelomno obdobje 1945-54. Zato je ob tej obletnici nastala knjiga Pozabljeni temelji arbitražnega postopka, ki se iz vseh znanih razlogov posveča usodi Istrske dežele. Za mnoge zna biti knjiga (brezplačno je dosegljiva 25junij.si/index.php?modu… ) zelo poučna.

Nam (verjetno) v tej verziji arbitraže ne bo vrnila po nepotrebnem izgubljenih delov slovenskega ozemlja, prav tako pa ne glede morja statusa pomorske države s stikom in teritorialnim dostopom na odprto morje. Zgodovina bo podala oceno, da so z neverjetno nedržavotvornim, skoraj  izdajalskim odnosom, dobri položaj zapravile leve in desne vlade, če bo do tega prišlo. Knjiga pomembno pripomore k ohranjanju vedenja, kaj se je daleč v zgodovini pa do pred nekaj leti in se še danes dogaja, da smo zapravili nekaj, kar je bilo komaj mogoče zapraviti. Zgodovina bo šele pravilno ocenila napore in prizadevanja nekdanjega predsednika Slovenske ljudske stranke Marjana Podobnika, ko pravi, da nas je bilo vsaj nekaj, ki nismo bili “vsi so isti”. Ob tem nadaljuje, da nam je knjiga lahko tudi poduk vsem, ki živijo v iluziji, da države ni mogoče zapraviti, izgubiti. Hitro se jo lahko izgubi,  ob podobno nedržavotvornem odnosu, kot ga je politika pokazala ob urejanju mejnih vprašanj s Hrvaško, kjer so se slovenska politika, stroka in “stroka”, zavržno in “pod mizno” dogovorili, da zavestno ne uveljavljajo množice zgodovinskih dejstev in drugih argumentov, ki so bili v prid Sloveniji. Morda pa bomo sposobni popraviti tok zgodovine, če bomo začeli pisati lastno doktrino in se ne bomo zanašali na »barantanje«. V tem pomenu je poskuša biti knjiga prispevek k tej doktrini. Knjiga poskuša slediti napotilom arbitražnega sporazuma o mednarodnem pravu in pravičnosti. V knjigi se slednje v sklopu Wilsonove točke, takratnega ameriškega predsednika, in boljševiške doktrine pojavlja skozi vprašanje pravice do samoodločbe, kjer se razumevanje ne začne in konča samo na ravni narodov, ampak to isto se prenaša na nižje ravni.

Prav obletnica Koroškega plebiscita nam kaže to smer. Kajti prav to je osrednje vodilo arbitražnega sporazuma (pravo in pravičnost), ki se zgodovinsko od slikava iz obdobja A-O monarhije. To je čas pred Rapalsko pogodbo in fašizmom, zaradi katerega je morala Italija odstopiti ne dolgo nazaj pripojena ozemlja. Končno je med obema časovnima mejnikoma, razpadom A-O monarhije in sprejetjem Pariške mirovne pogodbe, minilo slabih trideset let. Danes levičarji izvajajo orgije s sabotinskega hriba proti Italiji s spreminjanje zgodovinskih dejstev, ko spreminjajo v daljnem rimskem pravu zapisano normo odstopiti. Italija je odstopila (angl. ceded, lat. cesio) in mi smo dobili vrnjen del primorskega ozemlja. Odstopljeno je bilo in hkrati vrnjeno nam je bilo ozemlje. Seveda je vprašljiva brezosebna oblika vrnitev, ker zveni kakor, da se je ozemlje samo nazaj vrnilo. Tudi v tvorbi primorska je precejšnja netočnost. Tega pravno izrazoslovje v preteklosti ni poznalo. Kajti pravilneje je ozemlje poimenovano Primorje, katerega tvorbo so sestavljale tri upravne enote: Goriško-Gradiščanska dežela, Trst z zaledjem in Istrska dežela. Imelo je poseben status znotraj avstrijskega dela A-O monarhije. Za prvi dve tvorbi je Slovenija edina, ki lahko izkazuje kakršnekoli pravice v odnosu do Italije. Pri tretji pa je vprašanje, kaj je pravična delitev.

Hrvaška politika nima veliko pravnih argumentov do Istrske dežele, razen nekaj političnih stališč, ko pa je bila integralni del Ogrske v okviru te iste A-O monarhije. Pri Sloveniji je bila slika drugačna, saj je bila integralni del zveznega in deželnih pravnih redov ne glede na to, da ni bila koncipirana samo v Kranjski deželi. Seveda se z upoštevanjem pravice do samoodločbe stvari postavijo na drugačno raven upoštevajoč pri tem prehajanje iz lokalne ravni navzgor po upravni ureditvi. Slovenski levičarji pri vsem skupaj popolnoma spremenijo svoj značaj iz prej orgijskih plesalcev pred nosovi Italijanov v odnos gospodar in hlapec, ko pride v ospredje istrsko vprašanje. Zakaj se zgodi ta preobrat, ko pa so vendar bili zavezniki v skupnih bojih in zmagah? Zavezništvo je solidarnost, ker drugače imamo opravka z vojno, kjer je ozemlje skupen plen. Torej, precej ne civilizacijsko početje. Na načelni ravni se prav v tem njihovem početju udejanjajo Cankarjeve preroške besede. Še več. V slovenski politiki je tudi danes cela paleta koristnih idiotov, ki še naprej delujejo, kakor da je Arbitražna odločba pravno dejstvo pri katerem je potrebno narediti še nekaj končnih popravkov. Dejansko pa imamo opravka samo še z zgodovinskim dejstvom, saj je samo drugi ponesrečen poskus reševanja istega problema. Žrtev takšnega nerazumnega početja naših »vrlih« birokratov vsak dan na koži občuti Joško Joras. Morda potekajo še naprej »pod mizna« dogovarjanja – zaradi obljube s hrvaške strani -, da ko bomo vse »pospravili«, kar diši po slovenstvu, da potem bodo pa pristali na to drugo odločitev. Ali res? Ko pa njihovi apetiti segajo že do polovice Piranskega zaliva.

To niso mokre sanje teoretikov zarot, saj se pojavljajo že hrvaški državni zemljevidi z vrisom takšne meje. Kot avtor se sprašujem, kako to, da še nismo pri koncu tega negativnega procesa, ko pa že po sedanji odločbi Istrska dežela Sloveniji pripada samo še kot ostanek ostankov. Daleč stran od pravno – zgodovinskih pravic.

 Celje, 11. 10.2024