PROTIJANŠEVSKI KARTEL IN BAVČARJEVA NAPAKA

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:52 pop

Razlikovanje med tistimi, ki pošiljajo ljudi v smrt na žrtvenikih (“na piramidah”), in tistimi, ki so tja poslani (1), je staro toliko kot človeštvo. Odločanje o žrtvah – v zvezi z domnevo, da so koristne za božjo milost oz. za obstoj sistema, je bilo nekoč stvar, po božji volji, vladajočega razreda, ki so se mu podložniki podrejali brez ugovarjanja. Vdano so čakali v vrsti pred piramido. Magna Charta (1215) je uveljavila vladavino prava, ki jo imamo za temeljno načelo dobrega vladanja in katerekoli demokratične družbe. Leta 1689 je sledil angleški, temu sto let pozneje ameriški Bill of Rights. Najbolj znamenita listina iz te zbirke pa je francoska (revolucionarna) Deklaracija o človekovih in državljanskih pravicah. Splošna deklaracija človekovih pravic (OZN 1948) vsebuje pomembna načela o svobodi, dostojanstvu in pravicah; o bratstvu; o enakopravnem uživanju pravic (ne glede na raso, narodnost, premoženje, spol, jezik, vero, politiko…). Poleg tega ni dopustno razlikovanje na podlagi politične ali pravne ureditve ali mednarodnega položaja dežele (2)…

Moderni zakoni in listine, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, varujejo državljane pred različnimi nevarnimi ukrepi oblasti, predvsem pred samovoljo in arogantnostjo državnih funkcionarjev. Voditelji in drugi uradniki demokratičnih držav po definiciji skrbijo za svobodno življenje državljanov in so odgovorni za varovanje njihovih pravic, pri čemer niso izvzeti iz kritik in sodb javnosti oz. morebitnih sankcij ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z zakoni. V demokraciji ni težko odgovoriti na vprašanje Quis custodiet ipsos custodes (Kdo nadzira nadzornike)?

Zadnje čase se prav pogosto slišijo pozivi, da so v nevarnosti človekove pravice Palestincev v Gazi, celo človekove pravice teroristov. Včasih so bili ponekod zaskrbljeni za človekove pravice komunističnih voditeljev oz. tistih, ki naj bi po definiciji skrbeli za človekove pravice delavskega razreda, sploh državljanov.

Stanovnikovi prsti v beograjski marmeladi

Kot je znano, je vodja Odbora za zaščito človekovih pravic Igor Bavčar v času vojaškega procesa proti četverici, to so bili Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasić in Franci Zavrl, večkrat obiskal tedanjega predsednika Predsedstva Socialistične republike Slovenija Janeza Stanovnika, pri čemer si je predsednikove izjave tudi zapisoval. Odlomki iz teh pogovorov so bili objavljeni, s čimer so si – maja 1989 – Bavčarjev odbor in “ljudje z drugega brega” prislužil predsednikovo ogorčenje in izjavo: “Kaj pa moje človekove pravice?”

Ta izjava spada k pismu, ki ga je 6. maja 1989 Stanovnik pisal Milanu Kučanu in ki ga v svoji knjigi o Stanovniku navaja Igor Omerza:

…najbolj kompromitantno je dejstvo, da sem jaz tako odkrito govoril o svojih ocenah najbližjih sodelavcev v Predsedstvu, o policiji, o vojski in odnosih v federaciji z nekom za katerega sem od samega pričetka vedel da je ‘z drugega brega’, in komur sem ob samem pričetku kontaktov dejal – kot to zapisi pravilno beležijo – da se bomo prej ko slej razšli (3).

Stanovnik je hotel reči, da bi morale njegove izjave, ki so zadevale politične razmere v Jugoslaviji in v vojski, ostati zaupne. Pri tem je treba reči, da si je četverica prislužila obsodbe vojaškega sodišča ravno zato, ker ni spoštovala zaupnosti, ki je po vsem videzu vladala med slovensko in jugoslovansko, celo med slovensko in politiko JLA. To seveda pomeni, da je bilo to spoštovanje – čeprav je šlo za zaupnosti, ki so z današnjega vidika trivialne in bi jih težko označili za državne skrivnosti – v tistih časih samoumevno, kršitve pa kaznive in škandalozne. Bavčar je zalotil Stanovnika s prsti v marmeladi.

V demokratičnih deželah nobena od teh zaupnosti ni zavarovana na tak način, navsezadnje so bili v ZDA osramočeni in kaznovani tisti, ki so slepo varovali The Pentagon Papers ali npr. vdor v prostore Demokratske stranke v Watergateu. Da je odtekanje informacij iz vladnih uradov opravičljivo in celo zaželeno, govorijo afere od Snowdena in Assangea do slovenskega žvižgača Ivana Galeta, ki je celo doživel nekaj minut slave. Pričakovanje visokih uradnikov, da lahko rečejo karkoli, da zanikajo dejstva in da lahko prikrivajo očitno nevšečna stališča, vse bolj velja kot problematično, morda celo strahopetno (4).

Še mnogo pozneje so nekateri slovenski voditelji na podoben način kot nekoč Stanovnik obsojali javne kritike svojega dela, češ da niso “spoštljive”. Sploh se je v zadnjem času veliko govorilo o spoštovanju dostojanstva voditeljev.

Teh nekaj vrstic je bilo mišljenih kot uvod k razpravi o dveh vojnah. Ta razprava je pomembna za načrtovalce in izvajalce zunanje politike.

Za zahodnjake ali vsaj za Evropejce ločevanje dobronamerne in izprijene politike na Bližnjem vzhodu ni preprosto. Večinoma so se zahodnjaki in Evropejci postavili na stran Izraela, ker jim je po ureditvi in filozofiji bližji od Palestincev – da o Hamasu ne govorim. Odločitev v korist Izraela ni bila še nikoli tako enodušna, kot je letos, ker je Izrael urejena država, ki izpolnjuje pogoje za članstvo v EU in Natu, slovi po vrhunski umetnosti in znanosti, da ne govorim o zibelki krščanstva, judovstva in rimskega prava. Da ne bi pozabili: Izrael je bil žrtev smrtonosnega napada. Cilj fanatičnih gverilcev Hamasa in mnogih njihovih predhodnikov, seveda tudi uradne politike nekaterih islamskih držav, ni obramba palestinskega ozemlja, ampak uničenje Izraela, ki naj bi neupravičeno zahteval ozemlje od Jordana do morja. To naj bi bilo kljub odločitvi Britancev in OZN palestinsko ozemlje.

Kulturni boj, ki se širi med zagovorniki in nasprotniki Izraela, Hamasa, Rusov in Ukrajincev, bi lahko opisali z besedami Janeza Stanovnika: naše človekove pravice so nekaj drugega kot človekove pravice ljudi z drugega brega.

Najnovejša knjiga Igorja Omerze (Deviacija) o “velikanih osamosvojitve”, tj. o Bavčarju in o njegovem Odboru, je dober posnetek slovenske politike v času hladne vojne in po njej. Omerza se je prej precej posvečal Demosu in osamosvojiteljem (Pučnik, Bučar), tu pa govori predvsem o mladih socialistih/komunistih, “zsms-jevcih” ki so se zbrali okrog Bavčarja, Odbora in okrog gibanja zoper dominantno vlogo armade, za rešitev JBTZ… Ti ljudje so se učili pri starih komunistih in so bili – dokler ne dokončajo kadrovskih šol in tečajev oz. dokler si ne pridobijo zaupanja stare garde – predvideni za pomožne, nižje funkcije v sistemu, vendar so postajali nestrpni in s tem je tudi mogoče razložiti njihovo kritiko, napade na avtoritete itn. Bolje kot učitelji so obvladali marksizem, poleg tega so brali še kaj drugega, predvsem pa niso bili naivni. Ta “znotraj-komunistična opozicija” je postajala upoštevanja vreden faktor slovenske politike. Za razliko od starih komunistov so bili odkritosrčni: priznavali so, da jim gre za oblast. Bili so pretendenti za prestol, še vedno pa bi lahko zašli s prave poti. Omerza opisuje nihanje razpoloženja med starimi voditelji: po eni strani so svoje naslednike zagovarjali in ščitili pred Beogradom in vojsko, jim dodeljevali službe, po drugi strani so jih opominjali, govorili, da je treba “delati z njimi” itn.

Kadrovska politika je bila seveda nedosledna. Janšo, ki je sicer deloval znotraj sistema in se celo potegoval za vodilni položaj v ZSMS, so skoraj zaprli leta 1985, nato so čakali do zadeve z Borštnerjem in zaupnim vojaškim dokumentom. Čeprav so bile “alternativne” organizacije kot Mladina, Časopis za kritiko znanosti, Mikro Ada, navsezadnje tudi ZSMS, v sporih s Partijo, so vendar živele in so celo delovale kot rezervni kadrovski bazen. Deloma je šlo za tradicijo (nekdanjega) dvoumnega odnosa oblasti do Perspektiv in študentovske Tribune, deloma je šlo za osebne (in seveda udbovske) ocene. Dvoumnosti je bil deležen tudi Bavčar, ki so mu včasih pripisovali levičarski radikalizem, včasih liberalizem. Bavčarjev odbor je sprva vseboval levičarje in desničarje, nato se je razdelil po (novih) strankah.

Značilna je “kariera” oz. izjava Igorja Omerze, ki zase pravi, da ga “politična oblast ni zanimala”.

V Odbor sem šel zaradi zaprtja Janše in potem v pravo politiko (SDZ) zaradi osamosvojitve. Leta 1996 nisem šel več na parlamentarne volitve, na ljubljanski občini sem pristal, ker nisem več mogel dobiti službe (5).

V desetletju po Kardeljevi in Titovi smrti so položaje v slovenski politiki obdržali ali zasedli njuni privrženci, sicer še vedno komunisti dozorele generacije Andrej Marinc, France Popit, Mitja Ribičič, Franc Šetinc… Večinoma je šlo za lojalne, vendar ne pretirano prodorne ljudi. Položaje so si zavarovali v kulturnem boju proti avtoriteti Staneta Kavčiča in s protiliberalno retoriko.

Mladi socialisti/komunisti (ZSMS) so se oprli na tradicijo Staneta Kavčiča, o čemer govori tudi objava Kavčičevih dnevnikov leta 1988. V letu Kavčičevih dnevnikov, pisateljske ustave in protestov zaradi afere JBTZ so intelektualci okrog Nove revije in Društva pisateljev razmišljali o povezovanju z ZSMS v okviru t.i. Zbora za ustavo, začeli pa so se tudi prvi pogovori o morebitnem skupnem nastopanju na volitvah. Ko so Slovenska kmečka zveza (SKZ – sicer delno povezana z ZSMS), Demokrati (SDZ), Socialni demokrati (SDZS), Krščanski demokrati (SKD), Zeleni in kranjski Liberalci v začetku 1990 ustanovili Demos, združevanje z ZSMS ni bilo več aktualno. Leta 1990 se je Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS) preimenovala v Liberalno-demokratsko stranko, ta pa (ob združitvi z Demokrati, Zelenimi in Socialisti) leta 1994 v Liberalno demokracijo.

Pravi prevrat po odhodu Drnovška

Ob koncu osemdesetih let bi lahko slovensko politično prizorišče razdelili na tri skupine:

1. na “stare” komuniste, ki so bili bolj ali manj titoistično, kardeljevsko in jugoslovansko orientirani (Dolanc, Marinc, Popit, Ribičič, Stanovnik, Zemljarič, deloma Kučan…); ki so imeli absolutno oblast, predvsem v policiji/Udbi, vseh medijih, v šolstvu…

2. na “mlade” socialiste/komuniste (ZSMS), ki so se spogledovali z liberalizmom, vendar – vsaj v začetku – ne z osamosvojitvijo (Anton Anderlič, Mojca Drčar-Murko, Kirn, Tomaž Mastnak, Jože Školč, Slavoj Žižek…) ki so imeli na svoji strani tednik Mladina, Radio Študent; financirala jih je država; politično pa so se dokončno uveljavili s posrečeno izbiro predsednika – Janeza Drnovška;
3. na “meščansko-desničarsko” koalicijo Demos (SKZ, SDZ, SDZS, SKD, Zeleni, Grosovi liberalci), ki je bila povezana z Novo revijo in Društvom slovenskih pisateljev; deloma s Cerkvijo in emigracijo.

Leta 1990 je – v skladu z rezultatom parlamentarnih volitev – vlado v Sloveniji prevzel Demos, ki so ga večinoma označevali kot desno ali desno-sredinsko koalicijo. Na volitvah predsednika kolektivnega (petčlanskega) predsedstva, organa, ki ga je Slovenija prevzela po jugoslovanskem modelu, pa ni zmagal predsednik koalicije Jože Pučnik (ki je celo ostal brez sedeža v parlamentu), ampak Milan Kučan, bivši šef slovenske komunistične partije, ki je v letu volitev zapustila beograjski kongres in se predstavila kot samostojna demokratična stranka. Med vlado in predsedstvom, ki je sicer vsebovalo dva člana Demosa, se je vzpostavilo razmerje, ki bi ga lahko imenovali kohabitacija. Slovenska oblast je bila videti uravnovešena, pol-desna, pol-leva.

Čim dlje je trajalo, tem bolj se je to razmerje razkrajalo. Danes smo lahko začudeni, da je Demos leta 1990 sploh lahko prevzel oblast in da mu je uspelo v rekordnem času približati slovenske politične spremembe drugim srednjeevropskim državam, ki so se razmeroma hitro osvobodile sovjetske dediščine (Višegrad, baltske države). Razen privatizacije je demokratične spremembe podpirala tudi opozicija, največja razlika med njo in Demosom, ki je trajala kaki dve leti, je bila seveda osamosvojitev. Razkroju Demosa, kolikor ni prispevalo k njemu, je sledilo obdobje Janeza Drnovška. Bistveni preobrat se je začel po njegovem odhodu iz vlade, razvnel pa se je po koncu Janševe vlade leta 2008. Vse stranke razen SDS in NSi so se združile v kartel (politično korporacijo), ki je postavljal na čelo vlade različne politike (“nove obraze”) bolj ali manj levičarske usmeritve, samo da niso bili povezani z Janezom Janšo in državno osamosvojitvijo. Odhod Janeza Drnovška se je časovno ujemal z odhodom Igorja Bavčarja. Po vsem videzu je kartel – čim se je konstituiral – po odhodu Drnovška na predsedniški položaj Bavčarju namesto vodenja LDS in vlade ponudil koprski Istrabenz, kar je bila strateška napaka za Bavčarja in za Slovenijo.

1.  Pyramids of Sacrifice (1974) je naslov znamenite knjige Petra Bergerja.
2.  /V OZN deluje Odbor za človekove pravice (The Human Rights Committee), ki vsebuje 18 “neodvisnih strokovnjakov”, vodi pa ga Visoki komisar (UNHCHR), trenutno predstavnica Paragvaja. Poleg tega Generalna skupščina OZN voli 47 članov Sveta za človekove pravice (Human Rights Council), med katerimi je bila pred leti tudi Slovenija, sicer pa so med člani mnoge države, ki nimajo neoporečnih spričeval na področju človekovih pravic. Pred letom 1990 so imele probleme s človekovimi pravicami vse socialistične države, tudi Jugoslavija.V Sloveniji je bil po aretaciji Janeza Janše (leta 1988) ustanovljen Bavčarjev odbor za zaščito človekovih pravic. Društvo slovenskih pisateljev, nove demokratične stranke oz. Demos so človekove pravice postavili v središče t.i. “pisateljske ustave” (1988), nato pa nove Ustave Republike Slovenije (1991)./
3. Igor Omerza, Pravi obraz Janeza Stanovnika, Ljubljana 2020.
4.  Seveda lahko nepooblaščeno razpolaganje z državnimi in npr. vojaškimi ali obrambnimi informacijami postane škodljivo za državo, celo za fanatične resnicoljube. O ozadjih razkrivanja državnih tajnosti, npr. o zakoncih Rosenberg, obstaja obširna literatura.
5. Avtor tega članka sem Omerzo prosil za komentar in dopolnitve. Tu jih navajam v skrajšani obliki.