Obdobje Trumpa: Hamas je zapravil Palestino

Last Updated on: 10th januar 2025, 08:53 dop

Z izvolitvijo nove republikanske administracije se karte globalne politične slike ponovno močno mešajo. Če povzamemo besede bivšega predsednika Billa Clintona, ki je nekoč javno obžaloval, da tekom svojega predsednikovanja ni imel nobenega resnega mednarodnega izziva, zaradi katerega bi se imel možnost vpisati v zgodovino Amerike kot velik predsednik, lahko vidimo, da ima Donald Trump pravzaprav ogromen potencial, da se v zgodovino zapiše kot eden od najbolj pomembnih predsednikov novejše ameriške zgodovine.

Problemi, ki čakajo novo Trumpovo administracijo, po svoji velikosti presegajo marsikatere probleme, s katerimi je bila Amerika soočena v hladni vojni. Za razliko od Clintona, ki je kljub odsotnosti problemov bil sposoben vseeno najti področja delovanja (biomedicinske raziskave, razvoj interneta, itd) s katerimi je vseeno za zmeraj uspel vpisati svoje ime v anale človeške zgodovine, Trump teh izzivov ne bo rabil iskati, saj ga že čakajo na mizi v ovalni sobi. Glavne zunanjepolitične teme Trumpove administracije so klasične; reševanje nakopičenih problemov, ki jih bo podedoval od Joa Bidna. Te teme pa so vedno zimzeleni oboroženi konflikti na bližnjem vzhodu, ruska agresija na Ukrajino in vedno močnejša avtoritarna Kitajska. Če na vse te mednarodne probleme dodamo še

(1) veliko verjetnost, da v naslednjih štiri letih Američani ponovno pristanejo na Luni, tokrat z raketo za večkratno uporabo,

(2) socialne probleme, ki jih povzroča sovražna in rasistična “woke” ideologija, ki sta jo razpihovala Obama in Biden in

(3) dejstvo, da Trump prihaja v Belo hišo dodobra pripravljen; izkušen, z večino v Kongresu in Senatu in diskreditiranimi mediji, katerih napadi so povsem brezzobi,

ima Trump pravzaprav široko odprto pot do uspeha resnično velikih razsežnosti. Ta bo lahko vključeval:

(1) razmah vesoljskega raziskovanja, ki mu je Trump pustil neizbrisljiv pečat že v svojem prvem mandatu z ustanovitvijo pete veje ameriške vojske (Vesoljske sile – Space force) in podporo Muskovemu SpaceX.

(2) rešitev konfliktov, Izrael – Arabci, Rusija – Ukrajina, omejitev avtoritarne Kitajske in

(3) prehod Zahoda v novo dobo s končanjem kulturne vojne, ki jo vodi “Woke” ideologija

V tem in naslednjem delu si bomo pobližje ogledali, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Trumpove administracije na zunanjepolitičnem področju.

BLIŽNJI VZHOD

Nobena skrivnost ni, da so Trump in Republikanci močno nagnjeni v prid Izraelu, čeprav sami Republikanci med Judi v Ameriki ne uživajo posebej obsežne podpore, saj so vsaj v preteklosti Judje po večini volili za Demokrate in imajo večji vpliv na Demokratsko kot Republikansko stranko. Najnovejši premik Judov med podpornike Trumpa in posledično še močnejša podpora Republikancev Izraelu, izhaja tudi iz nekakšne čudne poravnanosti med “woke” ideologijo in propalestinskim gibanji. Kako je možno, da “woke” LGBT gibanja podpirajo zaprisežene morilce LGBT posameznikov, je neverjetno, ampak možno, ker jih povezuje skupno sovraštvo do Zahoda in zahodnega načina življenja, ki temelji na ekonomski svobodi posameznika. Izhaja pa podpora Izraelcem tudi iz nekega drugega praktičnega vidika. Zmerno orientirani Američani so namreč skozi zadnji dve desetletji končno spoznali, da Palestince bolj kot njihova država zanima “pravičnost”. Kako si naj namreč drugače razložimo zadnje spoznanje Billa Clintona, da ga je Jaser Arafat nalagal, ko mu je obljubljal, da bo sprejel dogovor med njim in Ehudom Barakom. Ta dogovor je Palestincem dajal dva kvarta Jeruzalema in celi zahodni breg, pa ga je Jaser Arafat nato gladko zavrnil (video Clintona https://youtu.be/3MtOovP_oEM?si=c3l6cwA13FAlOMGE).

In to je pravzaprav glavni problem Palestincev. Njih ne zanima vzpostavitev njihove države in potem gradnja od tu naprej. Njih zanimajo poravnave domnevnih krivic. Take logike pa povprečen Američan in zahodni Evropejec ne razume. Krivica za enega je pravica za drugega in obratno. Tako obnašanje običajno vodi v vojne ali njihovo nadaljevanje.

Kako zahodnjaki gledajo na te stvari smo izkusili Slovenci na lastni koži. In čeprav smo kot mlada država naklonjeni novim mladim državam, je potrebno biti ob tem racionalen. Sami smo namreč brez zadržkov vzeli samostojno Slovenijo, čeprav je vsem jasno, da smo skozi novejšo zgodovino bili obravnavani s strani večjih narodov skrajno nepravično. Če bi hoteli biti provokativni bi lahko trdili, da imamo Slovenci več zgodovinske upravičenosti, da bi tulili “From Vienna to the sea, the land will be free!”, kot to počnejo propalestinski protestniki. Pa vendar ni padlo nikomur na kraj pameti, da bi med leti 89 do 91 v našo državnost začel vnašati popravo domnevnih zgodovinskih krivic. Nenazadnje vsi razumemo, da so države neumrljive in meje samo črte v pesku. Bodočnost države pa je odvisna od njene perspektive in standarda, ki ga prebivalci uživajo. Kdo pa pravi, da Trst, Celovec, Gradec ali Gorica nekoč ne bodo ponovno slovenski, če Slovenija ponudi boljše življenje ljudem kot pa to počneta Italija in Avstrija. Dokaz za to je recimo Švica. Seveda pa se to ne bo zgodilo, če bodo Slovenci nadaljevali s trenutno politiko.

In podobna je tudi zgodba nastanka Irske ali Kosova. Irci so izgubo Severne Irske takrat s težavo pogoltnili. Pa so vendarle jo in niso šli v vojno z Združenim kraljestvom. Po 100 letih razdvojenega življenja Irske od Severne Irske se potrjuje samo to, kako pomembno je, da najprej sploh prideš do svoje države, saj lahko od tu naprej gradiš. In Severna Irska se bo prej ali slej pridružila Irski. Meje pa so bile vedno premakljive o čemer pričata tudi Kosovo in Ukrajina.

In s takimi mislimi povprečen zahodnjak gleda na konflikt Izrael Palestina. Namesto da bi Palestinci vzeli, kar jim je bilo ponujeno in gradili od tu naprej, gre Palestincem pretežno za popravo domnevnih krivic ne pa dejansko za izgradnjo perspektivne in človeškega življenja vredne družbe.

Trumpova administracija se bo zato temu primerno tudi obnašala. Prvi signali, da ima Izrael svobodne roke pri obračunu s Hamasom, Hezbolahom in ostalimi teroristi so že prišli. Hamas in islamski radikalci namreč niso računali, da “Woke” ideologija ni naravno stanje zahoda. In ta račun za manipuliranje zahodnega sveta, z žrtvovanjem svojih žensk in otrok, šele prihaja. Hamas bo plačal za zločine nad Izraelom, za zločine nad lastnim prebivalstvom in za poskus manipuliranja zahodnega sveta.

Podobno se bo dogodilo tudi Hezbolahu. Izraelu je že uspelo obglaviti vodstvo te organizacije. Dokončna smrt ideji dveh držav Izraela in Palestine, do katere bo najverjetneje prišlo tekom Trumpovega mandata, pa zna Libanon in tamkaj živeče begunce iz Palestine končno prepričati, da je Izrael dejstvo, s katerim se je potrebno pomiriti.

Tak scenarij je vedno bolj verjeten tudi zaradi dejstva, da vedno več arabskih držav normalizira odnose z Izraelom na podlagi Abrahamovih dogovorov, ki so bili sprejeti tekom prve Trumpove administracije. Ta normalizacija pa je vedno bolj nujna za Arabske države, ki so pod vedno večjim pritiskom s strani Irana in Turčije ter dejstva, da nafta čeprav še vedno pomembna, neizprosno izgublja svoj vpliv. Arabske države se namreč zavedajo, da bo zahod “spakiral” iz njih takoj, ko nafte ne bo več potreboval, ker so se Arabci izkazali kot zelo nezanesljiv poslovni partner, s katerim se je sodelovalo samo zato, ker se je moralo. In energetska “drill baby drill” politika Trumpa je usmerjena ravno na to. Emancipacija od nestabilne in nezanesljive regije in Trumpovega spomina na energetske krize v 70. in 80. letih 20. stoletja, ki jih je zagotovo sovražil.

Zraven Palestincev bo na bližnjem vzhodu eden največjih osmoljencev prihodnjih štiri do pet let vsekakor Iran. Neposreden konflikt med ZDA in Iranom je malo verjeten. Je pa zelo verjetno, da bo umazano delo za ZDA in za arabske države v regiji opravil Izrael. Iranski vpliv v regiji je z napadom Hamasa na Izrael tako dosegel svoj vrhunec. Od tu dalje gre za Iran in njegov režim navzdol. Še posebej zato, ker so se povezali z Rusijo proti Ukrajini, ki si take obravnave s strani Irana ni zaslužila. Rusija in njeno zanikrno gospodarstvo sta vedno bila najmanj zanesljivi zaveznik, saj Rusi temeljijo svojo moč na hlinjenju in napihovanju (maskirovka). Iran pa se je s sodelovanjem z Rusijo postavil v položaj, da ga bo zahodni svet videl kot nujen člen, s katerim je potrebno opraviti, če bomo hoteli razrešiti Rusko agresijo na Ukrajino. Hkrati pa se je Iran s pošiljanjem orožja v Rusijo vojaško izčrpal, kar se kaže v tem, da ni sposoben nikakršnega znatnega odgovora na Izraelski napad.

V zaključku lahko tako lepo vidimo, kako je šibka administracija Bidna in pred njim Obame, povzročila vzpon regionalnih avtoritarnih igralcev (Iran, Hezbolah in Hamas). Ti so Bidnovo popustljivost in razmah samo-destruktivne “woke” kulture interpretirali kot šibkost zahoda, ki jo je potrebno izkoristiti. Njihova prekomerna interpretacija procesov na zahodu je iz njih izvabila njihove prave krvoločne namene in tako zahodu in Izraelu postregla z razlogom, da to zgodbo trajno uredijo, saj Iran, Hezbolah in Hamas zagotovo nimajo namena, da spor z Izraelom rešijo na civiliziran način.