To je bil objem za ameriško dušo

Last Updated on: 17th november 2024, 10:35 dop

Volitve v ZDA so končno za nami in ZDA bodo dobile Republikansko administracijo z Donaldom Trupom na čelu. Ob tem je pomembno vedeti, da so Republikanci prevzeli še zakonodajno vejo oblasti, torej kongres in senat. Tako so republikanci dobili jasen mandat in odgovornost, da ZDA popeljejo v prihodnost.

Razlogi, zakaj so Republikanci tokrat zmagali, so večplastni in so povezani tako z njihovimi načrti za prihodnji razvoj ZDA kot tudi z napakami, ki so jih počeli Demokrati.

Za večino Slovencev, ki niso imeli možnosti živeti v ZDA in ki so podvrženi povsem demokratski interpretaciji stanja v ZDA, je zmaga Trumpa presenečenje. Zavedati se je namreč potrebno, da so mediji v ZDA v 90 odstotkih naklonjeni demokratom in prav ti mediji kreirajo podobo ZDA v tujini, ukvarjajo se namreč tudi z izvažanjem informacij v tujino. Tistih nekaj republikansko obvladovanih medijev ima preveč dela v sami ZDA, da bi se imeli čas še ukvarjati z izvozom novic v tujino. Hkrati pa so mediji to delo do konca Clintonove in začetku Busheve administracije opravljali zelo dobro. Takrat so jih namreč še vedno obvladovali lastniki in uredniki, ki so verjeli v pozitivno vlogo ZDA.

Zakaj so torej Republikanci tokrat zmagali in Demokrati izgubili, kljub povsem izmaličenem medijskem prostoru, ki je v veliki večini nagnjen v prid Demokratov?

Najprej je potrebno razumeti osnovno psihologijo Američanov. Američani so najverjetneje eden od najbolj praktičnih narodov. V praktičnost pa sodijo stvari kot so: odprtost za spremembe, neobremenjenost s preteklostjo, zanimanje za to kar dejansko deluje, soočanje z lastnimi pomanjkljivostmi in popravljanje lastnih napak. Nenazadnje je slogan Kamale Harris “Neobremenjeni s tem kar je bilo” odražal prav to. In Američani so naredili točno to. Neobremenjeni s preteklostjo so izvolili Republikanca in Demokrate so poslali na mentalno rehabilitacijo v opozicijo, kjer lahko razmislijo o svojih napakah, ki so jih v preteklih štirih letih zagrešili. In teh napak je s strani Demokratov bilo ogromno. Kot nekdo, ki je preživel zadosti časa v Ameriškem sistemu v najrazličnejših vlogah, od dijaka, študenta in delavca sem spoznal, da ljudje niso šli v Ameriko po demokracijo. Še manj so šli ljudje v Ameriko po to, da bi bili odvisni od vlade in vladnih subvencij. Ljudje so šli v Ameriko po svobodo, saj demokracije od 15. pa vse do konca 18. stoletja niti nismo poznali. In tukaj so Demokrati v zadnjih štirih letih najbolj grešili. Američani so namreč dodobra siti vedno večje, vseobsegajoče in vsemogočne federalne oblasti, ki ima potrebo po vedno večji kontroli. In točno to je bilo sporočilo vseh teh za Evropejce čudnih zgodb o umorjenem rakunu in veverici in psih. Sporočilo, da je zvezno vlado potrebno omejiti, ker je edino resnično zagotovilo, da politiki ne bodo zlorabljali oblast to, da politiki nimajo oblasti, ampak da se oblast “porazdeli” vsakemu posamezniku. In enako velja tudi za skupen denar. Če nočete, da se ga krade, je edino resnično zagotovilo to, da nimamo skupnega denarja. To pa seveda predpostavlja nizke davke. Točno to, za kar se zavzemajo Republikanci.

V zlorabljanje oblasti pa seveda padejo tudi skrajno levičarske norosti okoli teorije spola, belskega privilegija in sistemskega rasizma, ki naj bi se ga reševalo tako, da se začne sistemsko diskriminirati belo prebivalstvo.

Za večino ljudi, ki se jim zdi vlada republikancev konec sveta, je sporočilo naslednje. Moja izkušnja z Republikanci je, da so to izjemno pošteni ljudje z velikim srcem. Zelo dosti je potrebno za to, da se jih vrže iz tira. In svoje zmage zagotovo ne bodo zlorabljali za uvedbo fašizma. Kako bi pa naj jo? Nekdo, ki je za omejeno moč oblasti in minimalne davke, v svojem temelju ne more biti fašist. Kako naj centralna oblast, ki se ji omeji moč in odvzame denar, deluje fašistično? To je oksimoron levičarjev, ki se nikoli niso bili sposobni soočiti z dejstvom, da sta tako Hitler kot Mussolini bila socialista, ekonomska levičarja. Torej zagovornika vseobsegajoče države, ki upravlja z ljudmi kot šahist premika figure na šahovnici. Republikanci preprosto niso to. In kdor misli, da je tako, ne razume ničesar o psihi republikancev, oziroma Američanov.

Potreba po resnici pri Američanih se kaže v tem, da traja dolgo časa, da se “zbudijo”; zberejo trdne dokaze o tem, kaj se pravzaprav dogaja. Ogromno časa in pravzaprav ogromno ekstremno levega napora Demokratov je bilo potrebnih, preden so Američani odreagirali z izvolitvijo karakterja kot je Donald Trump. Migrantska politika in svoboda govora je bila ena od ključnih tem, kar sta za volitve v ZDA dokaj nenavadni temi. Američani so namreč zadnji narod na zemlji, ki se jim lahko očita proti migrantska stališča. Američani obožujejo zgodbe uspešnih migrantov, ki so si izpolnili svoje ameriške sanje. Ne bodo pa Američani nikoli pristali na to, da je normalno, da ljudje prihajajo v njihovo državo mimo zakonov (z goljufanjem). Še manj pa bodo pristali na to, da jih ekstremno levi del demokratske stranke obklada z zmerljivkami kot so rasisti in nacisti samo zato, ker zahtevajo uveljavljanje zakonov tudi na mejah ZDA. Zakonodaja namreč ni samopostrežni bife, iz katerega si vzameš to, kar ti paše in ignoriraš to kar ti ne paše.

Neumnega demokratskega obnašanja, da boš nekoga izločil iz družbe samo zato, ker se ne strinja s tabo, so Američani imeli dovolj. In prav zato je Muskov nakup X bil ena od njegovih najboljših poslovnih potez. Začutil je, da ima ogromna množica ljudi potrebo po svobodni izmenjavi informacij, nad katero so do njegovega nakupa X držali Demokrati tako rekoč monopol. Ta vlak, o katerem sem pisal pred letom dni, je sedaj neustavljiv.

Republikanci bodo šli do skrajno levičarskega Berlina in demokrati bodo morali opraviti katarzo. To pa bo pomenilo, da se bodo morali vrnili tja, kjer so bili za časa Billa Clintona, ko se skrajno levim elementom demokratske stranke ni gledalo skozi prste in se jih ni sprejemalo s tako odprtimi rokami, so pa bili demokrati mnogo bližje delavcem, ki jih imajo danes za smeti.

Zmaga Republikancev je nenazadnje bila tudi posledica zazrtosti Američanov v prihodnost in njihovega večnega pozitivizma in upanja na boljše. Trumpova poteza, da privabi Muska in da odpre vrata dolgoletnim demokratom tudi iz družine Kennedy, je Američanom pričarala prav to. Obdobje konca 60. in 70. let, ko so upanje na boljšo prihodnost navdihovale vesoljske raziskave, Kennedyeve besede, da so se “odločili, da bodo do konca desetletja pristali na Luni, ne zato, ker bi to bilo lahko, ampak zato, ker je težko.” in Muskova uspešna izstrelitev rakete je bil kot močan objem za depresivno ameriško dušo, ki se jo je zadnjih 16 let ubijalo s kolektivno krivdo Američanov za vse kar je na tem svetu slabega. Kot, da ves ostali svet nima nič s tem, da se na svetu dogajajo obupne stvari.

Kaj je na koncu nauk za Evropo? Evropa je pred dobrega pol leta bila na svojih volitvah. Tam so se ljudje jasno izrazili, da jim je dovolj ilegalnih migracij in da želijo, da se zakone uveljavlja od centra prestolnice in vse do meje Evrope. Povedali so tudi, da jim je dovolj, da lahko moški legalno pretepajo ženske (Olimpijske igre). In da države z regulativo in omnipotentno birokracijo dušijo ekonomski razvoj Evrope. Povedali so to, da te potreba po resnici še ne naredi fašista in nacista, ki drugemu krati pravico, da živi življenje na svoj način.

EPP je s tem, ko je oblikoval tuti fruti koalicijo s socialisti, to voljo volivcev izdal in nič čudnega ne bo, če bodo ljudje naslednjič volili politike, ki se bodo vedno bolj agresivno zavzemali za uveljavljanje teh pravil. Zato sem prepričan da, mogoče malo manj agresivno kot Američani, tudi Evropejci niso pripravljeni iti kar tako tiho v zaton (managed decline). Ne po vsem tem, kar so dali človeštvu. Ni še čas za to, zato … boj, boj, boj.