Đorđević in Florjančič ravnala nepošteno do Zobca za obrambo Masleše

Last Updated on: 21st november 2024, 01:56 pop

Ker se predsednik in podpredsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič in Miodrag Đorđević nista izločila iz odločanj o pritožbi Jana Zobca čez odločitev, da bi naj kršil kodeks sodniške etike, odločitev o Zobčevi kršitvi pa sta komisiji za etiko pred tem predlagala prav Florjančič in Đorđević, je ustavno sodišče soglasno razveljavilo odločitev vrhovnega sodišča, da ne bo presojalo Zobčeve pritožbe. Ustavno sodišče zahteva ponovno presojanje brez vpletanja sodnikov, ki sta osebno predlagala obtožbo Zobca.

Đorđevića, ki ga je vladna koalicija medtem imenovala za predsednika vrhovnega sodišča in njegovega predhodnika Florjančiča je ujezilo, ker je Jan Zobec v intervjuju za Siol.net, ki sem ga takrat še vodil, novinarja Aleksandra Kolednika opozoril, da odvetnik pred vrhovnim sodiščem sploh ne more nastopati, če ni opravil pravosodnega izpita v naši državi. Pravosodni izpit iz BiH, na katerega se je skliceval kot referenco za vodenje vrhovnega sodišča nekdanji šef vrhovnega sodišča Branko Masleša, pa ne odpira vrat do vrhovnega sodišča niti odvetnikom. Zobec je to opozoril, ko se je Masleša skupaj z vrhom sodstva dolgo izmikal, da bi pokazala svojo diplomo, tudi opravljeno v BiH, ob kateri je še danes nekaj nejasnosti, pozneje pa je za POP TV obtožil Siol.net, ki sem ga vodil, da je nezaslišano, kako si drznemo preverjati in zahtevati dokumentacijo.

Zobec je dejal: “Dvomi se vlečejo še naprej, saj enega papirja Branko Masleša ni pokazal, in sicer potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu po zakonu o pravosodnem izpitu Republike Slovenije. Ta papir bi moral predložiti, pa ga ni.”

Dogajanje, ko tudi sodni svet dokazil o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela sodnika Masleša ni bil pripravljen predstaviti, je pa pozval Maslešo naj jih, je vrhovni sodnik Zobec, ki je devet let opravljal tudi delo ustavnega sodnika, v intervjuju za Siol.net obširneje povzel tako:

“Na poziv sodnega sveta se je odzval tako, da je šel na neko komercialno televizijo, ki o tem problemu nikoli ni poročala in ki v tem sploh ni videla problema. Tam je razgrnil dokumente in v spremljajočem monologu pojasnil, kar se mu je zdelo vredno pojasniti. O tem, ali je s tem zadostil svoji dolžnosti ali ne, se ne bi izrekel, vendar ostaja dejstvo, da dva meseca teh dokumentov ni predložil, čeprav je na televiziji povedal, da jih skrbno hrani. Vsak razumen opazovalec se ob tem najbrž sprašuje, zakaj tega ni storil že prej in odstranil vseh dvomov. V teh dveh mesecih je namreč nastala velika škoda njegovemu ugledu, ugledu vrhovnega sodišča in celotnega sodstva. Ti dvomi se vlečejo še naprej, saj enega papirja ni pokazal, in sicer potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu po zakonu o pravosodnem izpitu Republike Slovenije. Ta papir bi moral predložiti, pa ga ni. Potrdilo o pravosodnem izpitu v Bosni in Hercegovini je pomembno za opravljanje sodniške službe in za nastopanje pred sodišči v Bosni in Hercegovini. V Sloveniji pa, kot je tudi vrhovno sodišče jasno povedalo v dveh judikatih, je treba imeti opravljen pravosodni izpit v skladu s predpisi, ki so takrat veljali v Republiki Sloveniji, to pa so zakon o pravosodnem izpitu, kasneje zakon o pripravništvu in strokovnem usposabljanju iz leta 1980 in danes zakon o pravniškem državnem izpitu. Brez te kvalifikacije kandidat ne more biti izvoljen za sodnika. In vrhovno sodišče je jasno povedalo, da so s pravniškim državnim izpitom, ki je pogoj za izvolitev na sodniško funkcijo, izenačeni samo pravosodni izpiti, opravljeni po republiških predpisih. Zakaj je tako odločilo, je povsem logično. Prvič, ne zakon o pravosodnem izpitu, ne kasnejši iz leta 1980, niti zakon o pravniškem državnem izpitu nikjer ne izenačujejo pravosodnega izpita, opravljenega v kateri od nekdanjih republik, s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji. Torej je vrhovno sodišče za svojo odločitev imelo vso zakonsko podlago. Če bi razlagalo drugače, bi “prebilo” to besedilo. Hkrati pa je dodalo še namensko razlago, da mora sodnik ali odvetnik, ki opravlja sodniško funkcijo ali odvetniško službo v Sloveniji, poznati ustroj slovenske pravne ureditve. V času Jugoslavije so bila namreč številna pravna področja v republiški pristojnosti, od dednega in družinskega prava do nepravnih postopkov, večjega dela stvarnega prava, zemljiške knjige, ki je bila ponekod urejena po tapijskem oziroma turškem sistemu, stanovanjskega prava in posebnega dela kazenskega prava. Poleg tega je moral kandidat poznati tudi sodno prakso vrhovnega sodišča Slovenije, ki je bilo takrat najvišje sodišče v Republiki Sloveniji. Zaradi vsega tega je vrhovno sodišče po mojem mnenju zelo prepričljivo odločilo tako, da pravosodni izpiti iz nekdanjih republik pač niso izenačeni s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji. To ugotovitev je treba samo prenesti na pogoje, ki jih mora izpolnjevati sodnik, in takoj vidimo, da ta pogoj, ki je isti tako za sodnike kot za odvetnike, pri gospodu Masleši manjka. In poglejte, zakaj bi bila drugačna razlaga pravno nevzdržna in bi vodila do nerazumnih rezultatov. Branko Masleša sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem. Njemu so kot stranki celo v lastni zadevi vrata na vrhovno sodišče zaprta. On, ki niti v svojem imenu ne bi mogel vložiti pravnega sredstva na vrhovno sodišče, je hkrati vrhovni sodnik, ki odloča o teh pravnih sredstvih. Vsakemu, tudi nepravniku, mora biti jasno, da je to diskrepanca, ki bode v oči.”

Pred komisija za etiko sodnega sveta, ki ga je vodila Nino Betetto, sta postopek proti Zobcu zaradi teh strokovnih opozoril sprožila podpredsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević, ki je nekdanji soprog Betettove, s katero ima otroka in predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič. Betettova se je iz presoje pritožbe svojega nekdanje partnerja Đorđevića izločila. Primer je zaradi tega prevzela podpredsednica Janja Roblek, ki je že pred tem presojanjem javno za medije kritizirala, da je Zobec preoster v kritikah sodstva. Roblekova je imela, kot je v sporu opozoril Zobec, ko je odgovarjal na očitke Đorđevića etični komisiji, še pomembnejšo vlogo. Tako je zapisal:

“Gospa Janja Roblek je bila tudi predsednica Slovenskega sodniškega društva v času, ko so potekali Dnevi sodstva v Olimju junija 2014, na katere je bil kot govorec povabljen tudi znani tožilec iz takrat zelo odmevne, občutljive ter v vseh pogledih visoko profilirane, hkrati pa še odprte zadeve Patria. Ta je ponujeno priložnost (pričakovano) izkoristil za ex parte nastop v tej odprti zadevi. Močno dvomim, da bi gospa Janja Roblek nepristransko presojala kritične zapise, ki so povezani tudi z njenimi dejanji in se nato nepristransko izrekala o vprašanju, ali je o teh (njenih) dejanjih etično, torej dovoljeno pisati”

V ozadju konfliktov je sojenje Janezu Janši v primeru Patria, kjer je ustavno sodišče, ko je bil Zobec ustavni sodnik, razveljavilo vse sodbe rednih sodišč kot pravni diletantizem in odločilo tudi, da bi iz sojenj Janši zaradi pristranskosti moral izločiti Branko Masleša, pa se ni. Zaradi tega je bilo sojenje še dodatno nepošteno.

Zobec v odločanju o sodbah v primeru Patria ustavnega sodišča ni sodeloval, kot sodnik je bil izločen iz presoj svojih nekdanjih in poznejših sodelavcev vrhovnih sodnikov in nižjih sodnikov.

Ko so presojali njegovo pritožbo, pa njegova sodelavca na vrhovnem sodišču, Đorđevič in Florjančič, ki sta dosegla, da je bil obsojen neetičnega ravnanja, nista ravnali enako. In sta odločala o predlogih za izločitev posameznih sodnikov v tem postopku, čeprav sta bila osebno vpletena vanj.

Da to ni bilo prav in da morajo zaradi tega na vrhovnem sodišču ponoviti odločanje, je ustavno sodišče soglasno odločilo tako: