Mussolini in svobodno podjetništvo v Milanu

Last Updated on: 22nd oktober 2024, 09:47 dop

Objavljam opis rednega bralca Spletnega časopisa, ki službeno redno potuje v Milano. Zanimiv je, ker opozarja tiste, ki potujejo bolj turistično, na kaj je ob dobri kavi tam pametno paziti in kaj lahko preseneti.

Avtobus je iz Ljubljane v Milano prispel skoraj na minuto točno na mednarodno avtobusno vozlišče Lampugnano. Takoj po prihodu v Milano sem najprej spil latte macchiato in potem odšel do avtomata, da bi kupil karto za podzemno železnico. Ko sem pričel pritiskati po ekranu, je do mene pristopila oseba zavita v muslimansko ruto. Začela me je prepričevati, da avtomat ne dela in mi ponujati, da od nje kupim karto. Ker sem imel podobno izkušnjo od prejšnjega leta, se nisem dal motiti in preprosto vstavil v avtomat 2,20 EUR in dobil karto.

Ko sem se v petek vračal in sem karto za izstop preko zapornice ravno uspešno potrdil (ena karta velja 90 minut) je do mene pristopil temnopolti mož in želel, da mu predam karto. Verjetno, da bi jo prodal naprej.
Ker sem imel avtobus šele čez nekaj časa, sem se večkrat sprehodil okoli postaje in postal pozoren na prodajalce, tudi temnejše polti, ki so postavili zložljive mize in nanje pijače in razne prigrizke. Po postaji je vozil tudi motorist z veliko torbo v stilu kolesarjev Wolta in spraševal, če kdo rabi kaj. Za popit ali pojest. Očitno v Milanu nimajo Fursa in bi lahko tudi kakšna naša branjevka brez težav prodala vejico peteršilja brez računa.

Pa še ena resna. Resnično sem bil presenečen, ko sem v trafiki na eni večjih avtobusnih postaj v Milanu zagledal koledar z motivi Mussolinija. V Nemčiji je Hitler in njegov režim močno in upravičeno stigmatiziran, kar je razlog, da se tam takšne stvari ne pojavljajo na javnih mestih. Italijanska zgodovina fašizma pa ni bila vedno obravnavana z enako strogostjo, kar lahko pojasni razlike v odnosu do Mussolinija v primerjavi s Hitlerjem.

Slovenija pa je s svojimi rdečimi zvezdami in Titovimi cestami poglavje zase.