A. Miklič: Ob hišo sem zaradi ničnih sklepov za neupravičeno terjatev

“MOJA HIŠA PRODANA V IZVRŠBI NA PODLAGI NIČNIH SKLEPOV ZA POPLAČILO NEUPRAVIČENE TERJATVE

Spoštovana gospoda predsednika!

V zvezi s prisilno izvršbo s prodajo moje nepremičnine oziroma našega doma za poplačilo neupravičene terjatve na podlagi dveh ničnih sklepov Upravne enote Ribnica, ki ju je izposloval zavezančev odvetnik SAMO VIDMAR v ponovljenem postopku denacionalizacije, o čemer sem Vas podrobno seznanila v mojih dopisih z dne 22. in dne 24.6.2024, dne 10. in 11. 7.2024 in dne 5.8.2’24, ko sem Vas prosila za ukrepanje v smislu ustavitve tega neupravičenega nasilja nad mano in mojo družino, ugotavljam, da niste ukrepali za ustavitev prodaje moje nepremičnine, ki poteka na napačni pravni podlagi, ampak je bil nasprotno v izvršbi izdan sklep o izročitvi moje nepremičnine kupcu MATEJ-u VERCE-tu.

Dne 8.7.2024 sem od Ustavnega sodišča dobila odgovor, da iz moje vloge ne izhaja, da bi Ustavno sodišče lahko storilo karkoli, kar bi bilo v njegovi pristojnosti, da bi razrešilo moje težave, ter da se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva.
Dne 11.7.2024 sem predsedniku Ustavnega sodišča odgovorila, da sem potem ko sem izčrpala vsa pravna sredstva, preko odvetnice vložila ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča I U 277/2021 z dne 12.5.2022 zaradi ničnosti obeh sklepov, v kateri sem uveljavljala kršitev mojih človekovih pravic oz. temeljnih svoboščin po 14., 22., 23., 25. in 34. členu Ustave RS. Navedena ustavna pritožba, ki se je vodila pod št. Up-29/23-8, je bila s sklepom z dne 16.5.2023 zavržena. V sklepu je navedeno, da je senat v sestavi predsednica dr. ŠPELCA MEŽNAR ter člana dr.MATEJ ACCETTO in dr. NEŽA KOGOVŠEK ŠALAMON mojo pritožbo zavrgel, ker ni dovoljena. Obravnaval jo je namreč kot da gre za pritožbo zaradi stroškov postopka, v resnici pa je šlo za pritožbo zaradi ničnosti obeh sklepov, na podlagi katerih teče izvršba s prodajo našega doma.
Navedeni senat je mojo ustavno pritožbo zavrgel kljub sledečemu pojasnilu v zadnjem odstavku moje pritožbe, citiram: “Zaradi nezmožnosti plačila ustavne pritožnice je zavezanec za vrnitev iz denacionalizacijskega postopka sprožil postopek izvršbe na nepremičnino v lasti ustavne pritožnice. Ta nepremičnina predstavlja edino premoženje ustavne pritožnice in hkrati njen dom, posledično pa bo po koncu izvršilnega postopka, kolikor Ustavno sodišče ne bo sprejelo za ustavno pritožnico ugodne odločitve, slednja ostala brez prebivališča. Upoštevaje hude posledice morebitne prodaje nepremičnine v lasti ustavne pritožnice slednja predlaga še, da se predmetna ustavna pritožba obravnava prednostno”. Na moje gornje navedbe in prošnjo za pomoč nisem dobila odgovora.

Dne 8.8.2024 pa sem od predsednika Vrhovnega sodišča dobila sledeči odgovor, cit.:
“Spoštovana gospa Miklič,
v Uradu predsednika Vrhovnega sodišča smo 22. 6., 10. 7. ter 5. in 6. 8. 2024 prejeli Vaša pisanja, v katerih me seznanjate s svojo težko situacijo. Prosite me, da storim vse potrebno, da se v izvršilnem postopku ne bi prodala vaša stanovanjska hiša za poplačilo stroškov denacionalizacijskega postopka zavezancu Slavku Pojetu.
V zvezi z vašimi navedbami smo za pojasnila zaprosili predsednico Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki nam je 25. 7. 2024 posredovala poročilo Izvršilnega oddelka.
Iz poročila med drugim izhaja, da znaša terjatev upnika iz naslova glavnice in obresti (brez stroškov postopka) na dan 23. 7. 2024 cca 14.000 EUR. Vaša nepremičnina pa je bila 29. 5. 2024 prodana na dražbenem naroku. Sodišče je 29. 5. 2024 izdalo sklep o domiku; najboljši ponudnik pa je v pravočasno, v roku 60 dni, plačal celotno kupnino. V nadaljevanju postopka bo tako sodišče izdalo sklep o izročitvi.
Ugotavljam, da v zvezi s postopanjem sodišča ni najti razlogov za ukrepanje v okviru mojih sodnoupravnih pristojnosti.
Po proučitvi zadeve razumem Vašo stisko in prizadetost družine ob prodaji Vašega doma, vendar upam, da boste razumeli, da kot predsednik Vrhovnega sodišča ne smem presojati posameznih sodnih postopkov ali odločitev sodišč niti posegati vanje, saj bi to pomenilo poseg v sodnikovo neodvisnost (125. člen Ustave RS).
Vsak sodnik odloča na podlagi Ustave in zakona. Uporaba ustreznih pravnih sredstev je zato edini primeren način, da stranke postopka izpodbijajo sodne odločbe, za katere ocenjujejo, da so nepravilne ali nezakonite. V Vašem primeru so bila pravna sredstva tudi uporabljena. Lepo Vas pozdravljam.

Predsednik Vrhovnega sodišča RS

Dr. Miodrag Đorđević

Spoštovana gospoda predsednika, sporočam Vam, da z zgoraj navedenima odgovoroma nikakor nisem zadovoljna, ker mi niste odgovorili na ključno dejstvo, ki ga poudarjam v vseh mojih dopisih in v vseh mojih vlogah sodiščem, in sicer da izvršba temelji na napačni pravni podlagi. V vseh mojih zgoraj navedenih dopisih sem izrecno poudarila in utemeljila, da gre za neupravičeno terjatev denacionalizacijskega zavezanca ter za napačno oz. samovoljno odločitev, da sem zavezancu dolžna povrniti njegove stroške postopka denacionalizacije, ki je v neposrednem nasprotju z zakonskim besedilom ZDen v povezavi z ZUP/86 ter uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, kar je iz izdanih aktov očitno na prvi pogled. Dokazala sem, da izvršba poteka na napačni pravni podlagi, in sicer na dveh sklepih Upravne enote Ribnica, ki sta obremenjena s hudimi kršitvami materialnega in procesnega prava s kvalificirano stopnjo napačnosti iz sodbe I U 1721/2011 z dne 29-5.2012 in ki bi po vseh predpisih morala biti uradno izrečena za nična. Zatrjevala sem, da bi izvršba s prodajo moje hiše morala potekati na podlagi veljavne pravnomočne odločbe Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005 z dne 22.7.2010, utemeljene na zakonu ZDen v povezavi z ZUP/86 ter uveljavljeni enotni sodni praksi Vrhovnega sodišča, izdani v rednem postopku denacionalizacije, ki v 2. točki izreka določa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in ki je postala pravnomočna dne 22.5.2012 ter vse do danes ni bila spremenjena na zakonit način, skladno s četrtim odstavkom 225. člena ZUP!

Neizpodbitno pravno dejstvo je, da je celotni izvršilni postopek neveljaven, ker poteka na napačni pravni podlagi, in sicer na podlagi dveh sklepov Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 2.3.2013, ki sta bila izdana kot posledica protipravnega ravnanja sodnic v postopku upravnega spora I U 1721/20212, iz katerega sem bila v celoti namerno izločena, zato po mojem mnenju ne moreta biti pravnomočna in izvršljiva. kar sem zatrjevala in utemeljevala skozi celotni izvršilni postopek in postopek izreka ničnosti obeh sklepov, vendar so bile moje utemeljitve navedbe, podprte z zakonskimi predpisi in uveljavljeno sodno prakso VSRS, namerno prezrte,

Na podlagi vsega navedenega v mojih dopisih sem prepričana, da sta oba sklepa, na podlagi katerih je bila moja nepremičnina prodana odvetniku MATEJ-u VERCE-tu, bila izdana kot posledica protipravnega ravnanja sodnic upravnega sodišča mag. MIRE DOBRAVEC JALEN, JONIKE MARFLAK TRONTELJ in PETRE HOČEVAR, z zavestnimi, namernimi in očitnimi hudimi kršitvami določb Zakona o denacionalizaciji v povezavi z ZUP/86 in samovoljnim odstopom od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in hudimi nepravilnosti v postopku upravnega spora, ki skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS predstavljajo kvalificirano stopnjo napačnosti. Gre za protipravno ravnanje, usmerjeno proti uradni osebi upravnega organa, ki je v konkretnem primeru odločala, tako da je to vplivalo na njeno voljo, da je v posledici protipravnega ravnanja in konkretne prisile, izražene v 10. točki izdane sodbe, ki temelji na napačni pravni podlagi (6. točka sodbe), izdala oba sklepa, ki sta povsem drugačna od njene odločitve v rednem postopku denacionalizacije, ko tega nedovoljenega ravnanja in akta prisile nanjo ni bilo. Dejstvo je, da so prav te nepravilnosti v postopkiu, ki predstavljajo kvalificirano stopnjo napačnosti, povzročile, da je uradna oseba upravnega organa izdala oba sklepa, ki ju sicer ne bi izdala s takšno vsebino, in je v rednem postopku denacionalizacije tudi ni izdala (tako tudi sodba in sklep VSRS X Ips 1750/2006). Za dosego odločitve v mojo škodo je bila torej uporabljena zvijača oziroma pritisk na uradno osebo, da je izdala oba sklepa v korist zavezancu oziroma njegovemu odvetniku.

Izdana sodba je torej prisilne narave, izvajanje te sodbe pa skladno s sodno prakso pomeni prisiljenje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (ničnost odločbe).

Uradna oseba Upravne enote Ribnica ALENKA KATERN ŠILC je na podlagi napotkov iz zgoraj navedene sodbe I U 1721/2011 z dne 29.5.2012 izdala sklep št. 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.2013 v istem ponovljenem postopku denacionalizacije, oziroma pod isto opravilno številko, pod katero je v rednem postopku denacionalizacije izdala odločbo 330-39/2005 z dne 22.7.2010, ki je postala pravnomočna dne 22.5.2012, s čimer je kršila 225. člen ZUP oziroma je kršila načelo pravnomočnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso VSRS je izdaja upravne odločbe izven katerega koli upravnega postopka, predvidenega z zakonom, protipravno ravnanje državnega organa po 26. členu Ustave RS, za katerega država odškodninsko odgovarja (sodba VSRS III Ips 56/98). Prav tako pa iz Komentarja Ustave RS glede ustavosodne presoje pravnomočnosti, objavljenega na spletu, jasno izhaja, da je bilo s strani Vrhovnega sodišča, s sodbo III Ips 56/98 z dne 17.6.1998, ki služi kot primer iz sodne prakse, kot protipravno dejanje že presojeno, če je upravni organ z novo odločbo posegel v pravnomočno upravno odločbo, ne da bi bil postopal po postopku, določenem v zakonu (kršitev 158. člena Ustave).

Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je namreč pravnomočno upravno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlago pravnih sredstev, določenih z zakonom, to oa so obnova postopka po 260. členu ZUP, o kateri odloča upravni organ prve stopnjem ki je odliočbo izdal, odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 274. členu ZUP, o čemer odloča upravni organ druge stopnje, in izredna razveljavitev po 278. členu ZUP kot nujnega ukrepa v javnem interesu v primeru nevarnosti.

S sklepoma 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.2013 je bilo tako protipravno poseženo v moje pridobljene pravice, prisojene z odločbo 330-39/2005 z dne 22.7.2010, ki v 2. točki določa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kar pomeni kršitev načela pravnomočnosti in hkrati tudi Ustave RS v 158. členu.

Kot že rečeno v mojih predhodnih dopisih in kar iz previdnosti in preglednosti zadeve ponovno poudarjam, oba zgoraj navedena sklepa temeljita na samovoljni odločitvi, sprejeti v postopku upravnega spora I U 1721/2012 v mojo škodo, mimo mene. Ker v veljavnih spodaj navedenih materialnih in procesnih predpisih ZDen in ZUP/86 ter uveljavljeni sodni praksi VSRS ni podana podlaga za uveljavitev zahteve denacionalizacijskega zavezanca oz. njegovega odvetnika, da sem mu dolžna povrniti stroške denacionalizacijskega postopka, se je upravno sodišče poslužilo prevare oziroma zvijače. Čeprav je šlo v postopku denacionalizacije za upravni postopek, v katerem veljajo določbe ZUP in nikakor ne določbe ZPP, kar je razvidno tudi iz spodaj citirane sodbe Vrhovnega sodišča I Up 190/2001, so v korist zavezanca samovoljno prilagodilo razlago ZDen v povezavi z ZUP/86 ter samovoljno odstopile od enotne in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v korist zavezanca in s sodbo I U 1721/2012 z dne 29.5.2012 odločile, da gre v postopku denacionalizacije za pravdni postopek s strankama z nasprotujočimi si interesi, in ker sem v postopku izgubila, da sem zavezancu dolžna plačati njegove stroške postopka na podlagi drugega in tretjega odstavka 114. člena ZUP/86 (6. točka sodbe), odpravilo je drugo točko v pravnomočni upravni odločbi, čeprav za spreminjanje pravnomočne upravne odločbe sploh ni pristojno, s čimer je kršilo četrti odstavek 225. člena ZUP ter upravnemu organu z izrecnim navodilom v 10. točki sodbe naložilo, cit.
” …. ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral tožnika pozvati k priglasitvi stroškov postopka in o njih meritorno odločiti, pri tem pa upoštevati stališča sodišča, ki izhajajo iz te sodbe”.

Zgoraj navedene sodnice so posegle v pravnomočno odločbo Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005 z dne 22.7.2010 na podlagi tožbe odvetnika denacionalizacijskega zavezanca, čeprav odločitev o izrednih pravnih sredstvih po četrtem odstavku 225. člena ZUP ne spada v sodno pristojnost. Sodišče bi tožbo moralo zavreči, ker ni pristojno za odločanje, skladno z 18. členom ZPP in ker je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, skladno z 8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Arbitrarno so prevzele vlogo upravnega odločevalca in mi zavestno preprečile, da bi lahko aktivno sodelovala v postopku in vplivala na njihove odločitve, ki posegajo na moje na zakonu ZDen in ZUP/86 ter ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča utemeljene pravice. zavestno niso upoštevale povsem jasnih določb drugega odstavka 71. člena ZDen v zvezi s 6. členom ZDen in prvega odstavka 114. člena ZUP/86 glede plačila stroškov denacionalizacijskega postopka , po katerih vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ta predpis so namerno razlagale v nasprotju z ZDen in uveljavljeno sodno prakso VSRS (sodba I Up 190/2001, v 6. točki sodbe, pa tudi sicer, so zavestno napačno razlagale pravni status upravičenca in zavezanca v postopku denacionalizacije, in sicer so zavzele stališče, da gre za stranki z nasprotujočimi si interesu oziroma za pravdni postopek, kar vse je v nasprotju z ZDen in ustaljeno sodno prakso VSRS, sodba I Up 190/2001, na katero se je skliceval tudi organ druge stopnje v svoji odločbi, in sicer citirana sodba glasi, cit. :”Po določbah ZUP morajo postopati upravni in drugi državni organi, kadar v upravnih stvareh neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih od+seb ali drugih strank. Iz navedenega izhaja, da v upravnem postopku ne veljajo pravila o Zakonu o pravdnem postopku, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilno pravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Zato posamezne določbe ZPP ni mogoče uporabljati tudi v upravnem postopku.. Stroški za pravno zastopanje se povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. Glede na splošni ugovor, da je tožnica prava neuka stranka in položaj stranko v postopku denacionalizacije ter na obveznost upravnega organa, ki vodi tak postopek, pravno zastopanje ni potrebno in ni upravičeno. Po določbi 14. člena ZUP mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo”.

Namerno so me izločile iz celotnega postopka upravnega spora. Namerno mi je bilo preprečeno, da bi lahko aktivno sodelovala v postopku in vplivala na odločitve, ki posegajo v moje na zakonu ZDen v povezavi z ZUP/86 ter ustaljeni sodni praksi utemeljene pravice, saj mi tožbe namerno niso poslale, niti nisem imela možnosti sodelovati v postopku, čeprav je bila njihova sprejeta odločitev meni v škodo (kršitev določbe prvega odstavka 19. člena ZUS-1), prav tako pa mi namerno niso poslale sodbe,čeprav bi jo skladno s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 morale, ker so same ugotovile drugačno dejansko stanje, na podlagi katerega so odpravile drugo točko v pravnomočni odločbi 330-38/2005 z dne 22.7.2010, v pravnem pouku pa so navedle, da pritožba ni dovoljena, s čimer so kršile mojo pravico do pravnega sredstva oziroma do pritožbe, s čimer so mi preprečile, da bi lahko branila in varovala moje na zakonu ZDen in ZUP/86 utemeljene pravne interese oziroma da bi Vrhovno sodišče na podlagi moje pritožbe, ki je v danem primeru redno pravno sredstvo, vsebinsko presodilo utemeljenost pritožbenih navedb oz, da bi organ druge stopnje lahko presodil odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti (odločbe Ustavnega sodišča Up-258/03, Up-I-74/05, Up-353/02.

Zgoraj opisano ravnanje upravnih sodnic je protipravno, ker njihove zgoraj navedene namerne, zavestne in očitne hude kršitve zakonitosti in velike nepravilnosti v postopku upravnega spora I U 1721/ 2011 predstavljajo kvalificirano stopnjo napačnosti, tako tudi v sodbi VSRS št. II Ips 49/2017 in sodbi II Ips 35/2015. Gre za protipravno ravnanje, ki je po 26. členu Ustave RS podlaga za odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo je meni, denacionalizacijski upravičenki, povzročil državni organ.

Čeprav sodba I U 1721/2011 z dne 29.5.2012 temelji na subjektivni presoji in je v celoti v korist zavezanca ter njegovega odvetnika, ter je obremenjena z zavestnimi, namernimi in očitnimi hudimi kršitvami zakonitosti in velikimi nepravilnostmi v postopku zadevnega upravnmega spora in so bile z njo meni zavestno kršene moje temeljne človekove pravice ter mi je bila zavestno povzročena škoda ter jo zato uradna oseba v ponovljenem postopku ne bi smela upoštevati, ker je vezana na zakon ZUP in Ustavo RS, nadaljna dva postopka, v katerih sta bila izdana sporna sklepa št. 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.1013, nista potekala v skladu s točno določenimi zgoraj navedenimi predpisi ZDen v povezavi z ZUP/86 ter ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ampak sta potekala v skladu z navodili iz sodbe I U 12721/2011 z dne 29.5.2012, v katerih se je namerno napačno razlagal pravni status upravičenca in zavezanca v postopku denacionalizacije.

V danem primeru kaže na to, da so drugi interesi, ki vzbujajo dvom o poštenem sojenju. Nerazumljivo je namreč, da v delu postopka upravnega spora, ki je bistvenega pomena za nadaljnje odločanje, torej v postopku I U 1721/2011, jaz kot prizadeta stranka sploh nisem imela možnosti obrambe, saj sem bila namerno izločena iz celotnega postopka. Prav tedaj pa se je odločalo o temelju tožbenega zahtevka. Tako sta organ prve in druge stopnje zgolj na podlagi napotkov iz sodbe I U 1721/2012 štela, da je prejšnja odločitev v rednem postopku denacionalizacije, ki je utemeljena na zakonu, manj pomembna od danih navodil za rešitev predmetne zadeve, kar je nevzdržno in pomeni miniranje pravnega reda. Nadaljna dva postopka sta tako potekala v skladu z danimi navodili, ne pa v skladu z zakonom, ki sta ga Upravna enota v Ribnici in Ministrstvo za okolje in prostor kot avtoritativni organ pri odločanju v predmetni zadevi, pravilno uporabila v rednem postopku denacionalizacije. Na podlagi določbe prvega odstavka 114. člena ZUP/86 v povezavi z ZDen in veljavne sodne prakse VSRS sem v pritožbenih postopkih zoper oba sklepa kot prizadeta stanka uveljavljala mojo pravico do odločitve, da Slavku Pojetu nisem dolžna plačati njegovih stroškov postopka denacionalizacije, ker Slavko Poje nima statusa stranke z nasprotujočimi si interesi in zato odvetnik ni bil potreben.

Iz obrazložitve sklepov Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne. 3.4.2013, v katerih je izrecno poudarjena vezanost upravnega organa na stališče sodišča v sodbi I U 1721/2011 z dne 29.5.2012, jasno izhaja, da sem formalno sicer imela možnost sodelovati, in tudi sem aktivno sodelovala ter navajala argumente za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, a jih uradna oseba niti ni resno vzela v ozir, pač pa se je zgolj sklicevala na stališča sodišča iz sodbe, izdane brez mojega sodelovanja, zato je bila kontradiktornost zgolj navidezna, Na zgoraj opisani samovoljni odločitvi sodišča, s katero je bila kršena Ustava RS v 158. in 153. členu, tako temeljita oba sklepa izdana v ponovljenem postopku denacionalizacije in obe odločbi organa druge stopnje ter obe sodbi Upravnega sodišča, v katerih so iste tri sodnice potrjevale svojo lastno odločitev iz sodbe I U 1721/2012, zato menim, da na njih ne more temeljiti odločitev v izvršilni zadevi s prodajo moje hiše.

Uradna oseba upravnega organa je imela možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, saj je za to imela upravičene razloge ter je bila celo dolžna spoštovati načelo zakonitosti in ustavnosti, vendar pa te možnosti neupravičeno ni pretehtala, ampak je odločila izven zakona ZDen v povezavi z ZUP/86 ter v nasprotju z odločitvijo upravnega organa prve in druge stopnje v rednem postopku denacionalizacije, kot tudi v nasprotju z verodostojnim stališčem VSRS kot avtoritativnim organom v državi glede plačila stroškov v navedenem postopku ter na mojo škodo v celoti sledila napotkom iz sodbe I U 1721/2011, čeprav so samovoljni, kar je v nasprotju s stališčem VSRS v sodbi X Ips 738/2008.

S sklepoma 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.2013, ki sta bila izdana kot posledica protipravnega ravnanja sodnic v postopku upravnega spora I U 1721/20212, iz katerega sem bila v celoti namerno izločena, je bilo protipravno poseženo v moje pridobljene pravice, prisojene z odločbo 330-39/2005 z dne 22.7.2010, ki v 2. točki določa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kar pomeni kršitev načela pravnomočnosti in hkrati tudi Ustave RS v 158. členu.

Glede na gornje utemeljitve je odločba Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005 z dne 22.7.2010 dokončna in veljavna, kot taka pa zavezuje tako stranki, upravni organ in sodišče in vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ne bo odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način, to je z izrednimi pravnimi sredstvi, skladno s četrtim odstavkom 225. člena ZUP, medtem ko sta sklepa št..330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.2013, ki sta bila izdana kot posledica protipravnega ravnanja sodnic v postopku I U 1721/20212, iz katerega sem bila v celoti namerno izločena, nična, zato po mojem mnenju ne moreta biti pravnomočna in izvršljiva.

S svojo izvršitvijo bosta oba sklepa povzročila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, Z izvršitvijo bo zavezanec zaradi zavestnega izkrivljanja prava v upravnem sporu in upravnem postopku, ki je bilo posledica nedovoljenih pritiskov in zavajanj, pridobil premoženjsko korist na škodo mojega premoženja, brez da bi za ta prehod obstajala ustrezna pravna podlaga (kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Navedeno okoriščanje na strani zavezanca in oškodovanje na moji strani oziroma izguba doma pa bi bila v tem primeru posledica nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava, za katere zaradi očitnih kršitev ne morem sklepati drugega, kot da so bile namerne.

Z zgoraj opisanim protipravnim ravnanjem upravnega organa mi je bila kršena pravica do pravnomočnosti upravne odločbe izdane v rednem postopku denacionalizacije, ker je bila v 2. točki spremenjena na nezakonit način, v nasprotju s četrtim odstavkom 225. člena ZUP, kršena mi je bila pravica do kontradiktornosti, saj so se vsi organi sklicevali zgolj na strogo vezanost na sodbo I U 1721/2012, čeprav je obremenjena z več absolutno bistvenimi kršitvami pravil postopka in zakona ZDen v povezavi z ZUP/86, kršena mi je bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva oziroma do pritožbe, kršena pravica do zakonitosti in spoštovanja uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Glede na gornje utemeljitve torej ni bila odpravljena 2. točka pravnomočne odločbe o denacionalizaciji št. 330-39/2005 z dne 22.7.2010, v kateri se je upravni organ pravilno oprl na prvi odstavek 114. člena ZUP/867, ki določa, da vsaka stranka praviloma trpi svoje stroške postopka, ki jih ima zaradi postopka denacionalizacije, med te stroške pa spadajo tudi stroški zastopanja. Navedeno odločbo prve stopnje je kot pravilno in utemeljeno na zakonu potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1706/2011 z dne 22.5.2012, s čimer je v celoti postala dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki, upravni organ in sodišče, in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ne bo odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način. Vse to sem zatrjevala tekom celotnega izvršilnega postopka in postopka ničnosti obeh sklepov.

Menim, da zadeva Slavka Pojeta glede povračila stroškov v postopku denacionalizacije v višini 7.192,09 Evrov + obresti tako še danes ni pravnomočna, ker jaz kot prizadeta stranka v postopku I U 1721/2012 glede odločitve o temelju zahtevka nisem imela možnosti sodelovati, in na zgoraj opisani samovoljni odločitvi sodišča temeljita oba sklepa izdana v ponovljenem postopku denacionalizacije in obe odločbi organa druge stopnje ter obe sodbi Upravnega sodišča, v katerih so iste tri sodnice potrjevale svojo lastno odločitev iz sodbe I U 1721/2012, zato na njih ne more temeljiti odločitev v izvršilni zadevi s prodajo moje hiše.

Kot že omenjeno v uvodu, nisem bila izigrana le v zgoraj opisanem ponovljenem postopku denacionalizacije, v katerem sta bila izdana oba sporna sklepa, ampak tudi v postopku izreka ničnosti obeh sklepov, izdanih v ponovljenem postopku denacionalizacije. Celotni postopek je bil voden zgolj v interesu upnika. O mojem predlogu za izrek njune ničnosti je odločala ista zgoraj imenovana uradna oseba upravnega organa, ki ju je izdala, poštene obravnave pa nisem bila deležna niti pred Vrhovnim sodiščem RS, ki je moj predlog za dopustitev revizije neutemeljeno zavrglo, prav tako pa jo je, kot že rečeno v uvodu, zavrglo tudi Ustavno sodišče RS, kamor sem, potem ko sem izčrpala vsa pravna sredstva, preko odvetnice vložila ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča I U 277/2021 z dne 12.5.2022 zaradi ničnosti obeh sklepov, v kateri sem uveljavljala kršitev mojih človekovih pravic oz. temeljnih svoboščin po 14., 22., 23., 25. in 34. členu Ustave RS. Navedena ustavna pritožba, ki se je vodila pod št. Up-29/23-8, je bila s sklepom z dne 16.5.2023 neutemeljeno oz. neupravičeno zavržena, ker ni šlo za pritožbo zaradi plačila stroškov postopka, ampak je šlo za pritožbo zaradi izreka ničnosti obeh spornih. Sodišče je mojo pritožbo zavrglo kljub temu, da je bilo v vlogi seznanjeno, da bom v primeru neugodne rešitve ostala brez prebivališča oziroma moje nepremičnine, s čimer mi je bila storjena dodatna krivica.

Ista zgoraj imenovana uradna oseba upravnega organa je zavrnila tudi moj predlog za izrek ničnosti obeh sklepov z dne 2.4.2024, čeprav sem ponovno zahtevala njeno izločitev, ter se je prav tako kot v prvem postopku sklicevala na strogo vezanost na napotke sodišča iz sodbe 1721/2011 z dne 29.5.2012. Videti je, da je bil sprejet tihi dogovor, da sklepa ostaneta v veljavi z namenom, da se me kaznuje s prodajo našega doma in s ciljem, da moja nepremičnina pride po nizki ceni v last točno določeni osebi, ne meneč se za hude posledice na zdravju mene in moje družine.

Iz zadevnih postopkov je videti, da isti ljudje, ki so na podlagi protipravnega ravnanja sodnic v upravnem sporu in uradne osebe v ponovljenem postopku denacionalizacije izposlovali izdajo obeh sklepov, vplivajo tudi na pošteno izvajanje postopka ničnosti in posledično tudi izvršilnega postopka z namenom, da na podlagi izposlovanih dveh sklepov moja nepremičnina preide v last točno določene osebe.

Kot že rečeno, je v celotnem postopku denacionalizacije domačije mojega očeta Jožeta Mikliča, ki je bil protipravno izbrisan iz zemljiške knjige, šlo za kršenje osnovnih človeških in družbenih načel oziroma za obliko prikritega nasilja nad mano. Ni namreč normalno, da je ena oseba deležna takšnega nepravičnega odločanja, kot je opisano zgoraj in kot je razvidno tudi iz rednega postopka denacionalizacije, v katerem mi je bilo preprečeno, da bi po pravni poti dokazala špekulativni prehod očetove rojstne hiše in zemljišč okrog nje v last Franca Pojeta, ker sodišče v Kočevju ni predložilo predlaganih listinskih dokazov, ki dokazano obstajajo. Gre za najnižjo stopnjo odločanja, odrekajo mi pravico biti človek, ki mi je bila dana ob rojstvu, sem zgolj objekt postopkov, odrekajo mi vse dokazne predloge ob vztrajnem ponavljanju, da je vse zakonito. Pristojni organi so s svojim protipravnim ravnanjem pri meni povzročili hudo trpljenje, občutek ogroženosti, strah pred izgubo doma.

Po mojem mnenju mi rezultat zgoraj navedenih protipravnih ravnanj v ponovljenem postopku denacionalizacije ne more iti v škodo, saj kot izhaja iz ustavne odločbe Up.3760/07, je splošno pravilo, izvedeno iz ustavnega načela kontradiktornosti, da osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovat in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega sojenja ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe, niti s tem, da bi se drugo sodišče v poznejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka (odl. US VI, 71, Up-39/95),

zato menim, da na sklepih upravnega organa z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.2013, ki sta bila izdana kot posledica zgoraj opisanega protipravnega ravnanja sodnic upravnega sodišča z zavestnimi, namernimi in očitnimi hudimi kršitvami določb Zakona o denacionalizaciji v povezavi z ZUP/86 in samovoljnim odstopom od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in hudimi nepravilnosti v postopku upravnega spora, ki skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS predstavljajo kvalificirano stopnjo napačnosti v postopku upravnega spora I IU 1721/2011, iz katerega sem bila namerno v celoti izločena, ne more temeljiti odločitev v izvršilni zadevi s prodajo moje hiše.

Pravno dejstvo namreč je, da pravnomočnost navedenih sklepov temelji na protipravnem ravnanju upravnega sodišča v zgoraj citiranem postopku ter sploh ne bi smela biti izdana, ker vsebujeta najhujše kršitve materialnega in procesnega prava, zato ju po moji oceni ni mogoče izvršiti. Da pravnomočnost ne sanira protipravnosti oziroma ne jemlje nezakonitemu postopanju sodišča lastnosti protipravnosti, pa je razvidno tudi iz sodbe VSRS II Ips 303/2003.

Ker je Slovenija ustavna demokracija z vladavino prava in varstvom človekovih pravic, zgoraj opisana protipravna ravnanja upravnega sodišča in upravnega organa v ponovnem postopku po mojem mnenju ne morejo rezultirati v nasilni prodaji našega doma, ter se mora nasprotno spoštovati in priznati veljavnost upravne odločbe št. 330-39/2005 z dne 22.7.2010, utemeljene za zakonu ZDen v povezavi z ZUP/86 in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki je s sodbo upravnega sodišča IU 1706/2011 z dne 22.5.2012 postala dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki, upravni organ in sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ne bo odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način, skladno s četrtim odstavkom 225. člena ZUP.

V zgoraj opisani zadevi gre torej za protipravno ravnanje pristojnih sodišč oziroma za namerne, zavestne kršitve, ki odstopajo od običajne sodniške metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti,

zato menim da ste kot predsednik Vrhovnega sodišča RS, ki skrbi za enotno sodno prakso oziroma kot predsednik Ustavnega sodišča RS kot najvišjega organa v državi za varstvo ustavnosti, zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin, vsekakor pristojni za ukrepanje, za kar v zgoraj opisani zadevi dokazano obstajajo upravičeni razlogi.

Spoštovana gospoda predsednika, menim, da bi bila prisilna izpraznitev in izročitev moje stanovanjske nepremičnine na podlagi zgoraj opisanih sklepov, ki vsebujeta najhujše kršitve materialnega in procesnega prava, v nasprotju z doseženimi vrednotami civilizacije ter bi bila odraz nespoštovanja človekovega dostojanstva in brezbrižnosti do človeka,

zato predlagam, da glede na to, da mi je bilo v postopku izreka ničnosti preprečeno, da bi po pravni poti dosegla odločitev o izreku ničnosti obeh sklepov upravne enote Ribnica, čeprav so za to izpolnjeni vsi pogoji, in glede na to, da v pritožbi zoper sklep o izročitvi moje nepremičnine kupcu lahko uveljavljam le nepravilnosti pri dražbi,

na podlagi zgoraj podanih utemeljitev, podprtih z zakonskimi določbami in uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS oziroma na podlagi zgoraj podanih namernih, zavestnih in očitnih hudih kršitev zakonitosti in velikih nepravilnosti v ponovljenem postopku denacionalizacije, ki so vidne na prvi pogled iz sodbe I U 1721/2011 z dne 29.5.2012 in obeh sklepov 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.2023,

da pri Okrajnem sodišču v Ljubljani ustrezno ukrepate za preklic oziroma razveljavitev odločitve o prodaji našega doma ter njegovi izročitvi kupcu, ker je celotni izvršilni postopek št. 2769 I 2645/2019 neveljaven iz razloga, ker poteka na napačni pravni podlagi, in sicer na podlagi dveh sklepov Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 2.3.2013, ki sta bila izdana kot posledica zgoraj opisanega protipravnega ravnanja zgoraj imenovanih sodnic upravnega sodišča in uradne osebe upravnega organa, zato po mojem mnenju ne moreta biti pravnomočna in izvršljiva, kar sem zatrjevala in utemeljevala skozi celotni izvršilni postopek in postopek izreka ničnosti obeh sklepov, vendar so bile moje utemeljitve, podprte z zakonskimi predpisi in uveljavljeno sodno prakso VSRS, namerno prezrte.

Po mojem mnenju je dejstvo, da je bila moja nepremičnina prodana na napačni pravni podlagi upravičen razlog za vaše ukrepanje, ker bosta neupravičena nasilna prodaja našega doma in dolžnost izselitve iz njega nedvomno ogrozila moje življenje in življenja članov moje družine. Izguba našega doma namreč pomeni trajno in nepovratno posledico, ki bo izjemno intenzivno posegla tako v moj položaj kot tudi v položaj mojih družinskih članov, ki bodo skupaj z mano izgubili svoj dom. V mojem primeru pa, ko zavezancu sploh nisem dolžna povrniti njegovih stroškov postopka oziroma on do njihovega povračila sploh ni upravičen, je moja prizadetost zaradi grozeče prisilne prodaje moje hiše ter izgube našega doma in prisilne izselitve na podlagi napačnega pravnega temelja še toliko večja, kar se kaže v hudem poslabšanju zdravstvenega stanja.

Menim, da prodaja našega doma nikakor ne bi smela potekati na podlagi obeh zgoraj opisanih sklepov, ki ju je v ponovljenem postopku denacionalizacije na nepošten način izposloval zavezančev odvetnik in ki sploh ne bi smela biti izdana, ker vsebujeta najhujše kršitve procesnega in materialnega prava, zato je njuno priznanje za pravni red nevzdržno,

ampak bi po mojem trdnem prepričanju izvršba morala potekati na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Ribnica št. 330-39/2005 z dne 22.7.2010, ki v 2. točki določa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Navedeno odločbo je potrdil upravni organ druge stopnje kot avtoritativni organ v navedeni zadevi v svoji odločbi 4904.15/2010 z dne 30.8.2011, sklicujoč se na zakon ZDen in 1. odstavek 114. člena ZUP/86 ter ustaljeno in enotno sodno prakso VSRS v sodbi I Up 566/2002 in I Up 190/2001, v zvezi z mojo tožbo pa jo je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo 1706/2011 z dne 22.5.2012, v kateri je odločilo, da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu, z njo pa se je strinjal tudi zavezanec, kot taka pa zavezuje tako stranki, upravni organ in sodišče in vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ne bo odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način, to je z izrednimi pravnimi sredstvi, skladno s četrtim odstavkom 225. člena ZUP.

Spoštovana gospoda predsednika, upam in pričakujem, da mi ne bo potrebno podvzeti nadaljnje neljube korake in da boste tokrat moj predlog upoštevali oziroma ustrezno ukrepali, saj je razveljavitev odločitve o prodaji in prisilni izselitvi iz našega doma ter njegovi izročitvi kupcu, za nas življenskega pomena. Gre za očitno krivično odločitev, ker ne samo da skladno z zgoraj citiranimi zakonskimi predpisi ZDen in ZUP/86 ter enotno sodno prakso sodišča denacionalizacijski zavezanec sploh ni upravičen do povračila stroškov denacionalizacijskega postopka, ampak je bila odločitev o prodaji moje nepremičnine in njeni izročitvi kupcu sprejeta v izvršilnem postopku celo na napačni pravni podlagi, to je na sklepu št..330-39/2005 z dne 26.11.2012 in z dne 3.4.2013, ki sta bila izdana kot posledica protipravnega ravnanja sodnic v postopku I U 1721/20212, iz katerega sem bila v celoti namerno izločena.

Vaš odgovor v fizični obliki pričakujem najkasneje do vključno 21. avgusta 2024..

Vas lepo pozdravljam! Anica Miklič