Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

Do kod bo Nato? Blaginja in varnost nista samoumevni.

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 29th marec 2024, 01:53 pop

I. Dvajseta obletnica članstva v Natu in v EU

Tisoč let smo bili Slovenci del zahodne civilizacije.
Ob koncu hladne vojne smo postali samostojna država.
Leta 2003 smo imeli referendum o članstvo v EU in Natu.
Leta 2004 smo ob podpori velike večine državljanov postali člani in si s tem dokončno utrdili svoj mednarodni položaj.
Danes je podpora nižja kot ob vstopu, ker se blaginja in varnost mnogim zdita samoumevni.
Vendar živimo v času vojn in terorizma, torej potrebujemo čim več zaveznikov.

Prihod nemškega kanclerja Olafa Scholza na Brnik Foto: KPV

II. Slovenija in Ukrajina

Boris Jelcin je 16. maja 1991 slovenski delegaciji na obisku v Moskvi napovedal razpad Sovjetske zveze in osamosvojitev njenih republik. 25. junija je izbruhnila slovensko-jugoslovanska vojna, 7. julija pa je “trojka” Evropske unije na Brionih še vedno upala, da je mogoče zakrpati Jugoslavijo, sicer bi se z njenim koncem začel tudi konec Sovjetske zveze. V takšnem vzdušju se je 15. julija 1991 v Londonu sestala skupina najbolj imenitnih držav G7, kjer je bil navzoč tudi Mihail Gorbačov, ki je blagoslovil združitev Vzhodne Nemčije z Zahodno Nemčijo, za kar se mu je tedanji nemški kancler Helmut Kohl zahvalil. Hladna vojna je bila, se je zdelo, končana.

V Londonu so povezovali usodo Jugoslavije in Sovjetske zveze. Državniki so “obrnili ploščo”, ki smo jo bili poslušali več mesecev, da, namreč, Jugoslavija ne sme postati zgled za Sovjetsko zvezo, ki pod nobenim pogojem ne sme razpasti. Gorbačov je menil, da je mogoče s preureditvijo odnosov med republikami (s perestrojko in glasnostjo) rešiti Sovjetsko zvezo. Politična deklaracija londonskega sestanka vsebuje napoved ustvarjanja nove sovjetske povezave, ki bo utemeljena na soglasju, ne na prisili. Nakar je tam 19. avgusta 1991 prišlo do državnega udara, ki je navsezadnje privedel do vzpona Borisa Jelcina in razpada Sovjetske zveze.

7. novembra 1991 je bil v Rimu vrh Nata. Zanimiv je bil tamkajšnji nastop nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja: “V SZ Gorbačov in Center iščeta nov tip razmerja z republikami. Gorbačov se trudi za sporazum. V Jugoslaviji je Center vojska, ki nima politične legitimnosti, in tu hočejo s silo preprečiti samoodločbo. To se v Sovjetski zvezi ne dogaja.”

Prvega decembra 1991 so v Ukrajini imeli referendum o osamosvojitvi, ki je vzpostavil njeno suverenost in pokopal Sovjetsko zvezo. 8. decembra 1991 so se v Beloveški pušči blizu beloruskega Bresta sestali voditelji Rusije (Jelcin), Ukrajine in Belorusije ter podpisali sporazum o nameri ustanovitve Skupnosti neodvisnih držav. Že slaba dva tedna kasneje, 21. decembra, so se v Kazahstanu sestali predstavniki 11 od 15 sovjetskih republik (razen baltskih držav in Gruzije) in podpisali sporazum, ki je dokončno odpravil Sovjetsko zvezo in ustanovil SND. Le nekaj dni po tem srečanju je tudi Gorbačov spoznal novonastalo realnost in odstopil.

Za razumevanje rusko-ukrajinskega položaja je treba navesti še sestanek OVSE v Budimpešti 5. decembra 1994. Potem ko so se Belorusija, Kazahstan in Ukrajina – ob finančni spodbudi ZDA – odrekli jedrski oborožitvi, so jim zajamčili suverenost in nedotakljivost meja, jedrske konice pa so poslali na uničenje v Rusijo. Leta 1994 se je Rusija pridružila Partnerstvu za mir, 1997 so v Parizu podpisali NATO–Russia Founding Act (NRFA), ki mu je leta 2002 sledil Svet NATO-Rusija. Leta 1997 je Rusija postala članica G7, ki se je tako preimenovala v G8.

Ukrajino sem obiskal na začetku svojega mandata predsedujočega OVSE po oranžni revoluciji in po zmagi Viktorja Juščenka na predsedniških volitvah januarja 2005. Med večerjo se nama je pridružil predsednik Gruzije Mihael Sakašvili, ki je na moje veliko začudenje v prostoru, kjer je bilo veliko ušes in oči, napovedoval razvoj dogodkov v naslednjih letih. Po barvnih revolucijah v Gruziji in v Ukrajini naj bi prišlo do podobnih dogodkov še v Belorusiji, na koncu pa v Moskvi. Slovenija je ravno prestala ognjeno preizkušnjo z EU in Natom, in moj vtis je bil, da je širjenje teh ustanov zaenkrat končano. Brez “11. septembra 2001” ne bi bilo niti širitve s sedmimi članicami Nata (Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška, Slovenija), ki smo jo razlagali kot slabost ali velikodušnost Rusije, saj si leta 1999 pač nismo mogli predstavljati, da bi Nato posegel na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze. Širitev Nata je vplivala tudi na sočasno širitev Evropske unije (2002-2004). Spominjam se razprav v ožjem krogu slovenskih politikov in diplomatov, ki so bili prepričani, da, v času, ko še ni bilo oranžne revolucije, bolj kot Turčija v EU spada Ukrajina, vendar so bila to le ugibanja in vizije. Juščenku je sledil Janukovič, temu pa Porošenko: junija 2014, tik pred rusko priključitvijo Krima. Leta 2019 je sledil Zelenski, ki je bil znan televizijski igralec.

Spomnimo: leta 2001 sta se na Brdu srečala Vladimir Putin in George Bush. Evropejci in Američani so imeli – po mojem tja do leta 2008 – načrt, ki je bil utemeljen na spremenjenem odnosu z Rusijo. Leto 2008 je leto, ko se konča mirno obdobje po hladni vojni. To je začetek konca konca hladne vojne.

Leta 2008 je po vojni v Abhaziji in Južni Osetiji iz SND izstopila Gruzija, ki ji je deset let pozneje (2018) sledila Ukrajina. Medtem je Putin leta 2014 priključil Krim in začele so se specialne vojaške operacije na vzhodu Ukrajine (Donbas). V krizo so takrat (s sporazumi v Minsku) posegle evropske države pod vodstvom Francije in Nemčije, vendar je bil na vzhodu bolj ali manj “zamrznjen konflikt”, kot jih je bilo na prostoru bivše Sovjetske zveze še veliko (Pridnjestrje, Gorski Karabah).

Februarja 2022, tik pred slovenskimi volitvami, se je začela vojna v Ukrajini. Zahodne države so uvedle sankcije proti Rusiji. Analitiki so bili presenečeni nad odpornostjo Ukrajine, vendar so mnogi računali, da bo Ukrajina mir plačala z ozemljem, najmanj s Krimom.

*

Pokojni Henry Kissinger je v zvezi z rusko-ukrajinsko vojno povedal dve stvari:
– da je treba Ukrajino sprejeti v Nato, in
– da si Ukrajina na koncu ne bo mogla povrniti Krima.

V zadnjem času se množijo komentarji, da se morajo začeti pogajanja in da je treba zaustaviti vojno. Evropske države podpirajo Ukrajino, vendar je pri nekaterih, npr. pri Nemcih, ne glede na to, da je kancler Olaf Scholz v začetku pokazal odločnost in napovedal preobrat (Wende) v nemški obrambni politiki, opaziti zadržanost.

Opazna je razlika med nemškim in francoskim stališčem, saj je Emanuel Macron izjavil, da ne izključuje napotitve francoskih vojakov v Ukrajino.

Najbolj zanimiv pa je odnos ZDA do ukrajinsko-ruske vojne, saj Kongres blokira podporo, ki jo je bil napovedal Biden (60 milijard $).

Večina Ukrajini naklonjenih držav podpira humanitarno in vojaško pomoč, ne podpira pa sodelovanja svojih vojakov na ozemlju Ukrajine, češ da to pomeni udeležbo Nata v vojni proti Rusiji. Podobno so v Münchnu leta 1938 razmišljali zahodni državniki, čeprav so bili zavezniki Češkoslovaške. Navzočnost zahodnih čet v Ukrajini je povezana z vprašanjem zavezništva z Ukrajino. Zavezništvo bi pomenilo vključitev Ukrajine v Nato, ker bi v tem primeru Ukrajina lahko uporabila 5. člen washingtonske pogodbe.

--------------------------------------------------------- Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Nakazilo donacije je mogoče s kodo (slikaj in plačaj), ki olajša vnašanje podatkov pri rabi telefonov:

------------------------------------------------------- Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (0)

Disqus Comments (0)

https-spletnicasopis-eu