Kri Angelike Mlinar

Last Updated on: 22nd december 2022, 09:21 dop

Angelika Mlinar (SAB) je ta teden prisegla dvakrat. V ponedeljek kot državljanka. V četrtek, tik pred polnočjo, pa kot ministrica vlade Marjana Šarca (LMŠ), ki v naše osnovne šole konspirativno uvaja dodaten pouk za Srbe in to menda celo po programu, ki ga bodo določali kar iz Beograda.

Izvolilo je Mlinarjevo 44 poslancev, proti jih je bilo 43. Morala bi pasti. Znano je bilo, da bo Robert Polnar (DeSUS) proti in da je Andrej Šircelj (SDS) v tujini. To je pomenilo, da bo za ministrico 44 poslancev, proti pa 45. V koaliciji je bilo kar nekaj panike in ostrih pritiskov predvsem na Polnarja.

Če bi si premislil, bi bilo obrnjeno: 45 za ministrico in 44 proti.

Kri je več od državljanstva

A si ni. Položaj je vladajočim moral potem rešiti “nacionalist” Zmago Jelinčič, ki je z Dušanom Šiškom (SNS) pri glasovanju nekako “zmanjkal”. To ne bo brez cene. Še najmanjši del je, da mu je poslanka Lidija Ivanuša že naslednji dan prestopila k SDS.

Poraz je Jelinčič Šarcu in predsednici SAB Alenki Bratušek spremenil v zmago.

A to še ni bilo najbolj neverjetno. Še bolj nenavadno je bilo, da nas je del vladajoče levo liberalne elite pred tem prepričeval, da bi Mlinarjeva lahko ministrica postala, ko še sploh ni imela državljanstva, ker je pomembna “prava kri”. To je bilo popolno presenečenje. Zastopali so namreč najbolj nacionalistično razmišljanje, kar si ga je mogoče zamisliti. Če je kri naša, ni važno, ali je nekdo državljan in niso važna pravila in zakoni.

A ni “šlo skozi”. Tudi zaradi tega, ker so pravniki v vladi in v parlamentu opozorili, da je za vladanje le treba izpolniti nekaj pogojev: biti polnoleten, opravilno sposoben in državljan, denimo.

Dodatno neverjetno je bilo, kako so se vladajoči odzvali na kritike svojega projekta, da v primeru prave krvi državljanstvo ni važno.

Premier Šarec, ki je v ponedeljek, ko je prisegla kot nova državljanka, Mlinarjevo že predlagal tudi za ministrico, je ugovarjal, da so kritike napad na slovensko manjšino v Avstriji. Podobne argumente so uporabljali tudi poslanci koalicije in provladni mediji. Najdlje je šla Maša Kociper (SAB), ki je problem kandidatke, ki do začetka tedna ni imela državljanstva te države, kar enačila s tistimi, ki so v preteklosti imeli dvojna državljanstva. Povrhu je dvojno državljanstvo pripisala kupu ljudi, ki nikoli niso bili dvojni državljani.

Celo Dimitriju Ruplu. Kar je bilo povsem noro.

Ni isto, če nisi državljan Slovenije ali če si in imaš še kakšno državljanstvo. Iz dvojnega državljanstva posameznikov v preteklosti so umetno ustvarili problem, da bi prikrili, da kandidatka našega državljanstva sploh ni imela. Očitali so ga celo Andreju Bajuku, ki se je argentinskemu državljanstvu, ko je prevzel vladno funkcijo, odpovedal.

Mlinarjeva pa je povedala, da se avstrijskemu nikakor ne namerava.

Težava koalicije pa je povrhu bila, da njihovemu ravnanju ni najostreje nasprotovala opozicijska SDS, na katero so se spravljali z ostrimi nastopi, da so od tam samo debelo gledali.

Notranje težave so imeli vladajoči sami pri sebi.

Najbolj naravnost je ravnanje vladajočih sesul Robert Polnar iz Desusa, ki bi ga del koalicije zaradi tega najrajši takoj izključil iz svojih vrst in še iz državnega zbora. Če bi ga le lahko. Polnar je pred glasovanjem o Mlinarjevi ocenil, da je

“slovenska žaba brezsramnosti s kandidaturo Avstrijke za ministrico v slovenski vladi, kakor kaže, skuhana.”

Pred tem pa:

“Občutek časti, tesno prepleten z občutkom sramu počasi izginja. Javne osebnosti se rutinsko, vsakodnevno in skorajda obredno samoponižujejo z izgovarjanjem brezsramnih lizunskih stavkov, samo zato, da bi bili všečni. In tu ne teče beseda o političnem boju, o razdeljeni Sloveniji, o razgretih idejnih in političnih razlikah, ki so morda malo ušle izpod nadzora. Tukaj teče beseda izključno o interesih. Govorim o zaslužku, o dobičku. Interesi in sled denarja so za vsakim samoponižanjem, za vsakim sramotnim nastopom in za vsako izgovorjeno lažjo. Patologija na slovenski politični sceni je jasno vidna in je vse bolj očitna, ko se pomikamo proti njenim vrhovom.”

Kako jih je razjezil, se je pokazalo, ker se je oglasil celo običajno umirjeni šef poslanske skupine DeSUS Franc Jurša in sporočil, da se od Polnarjevih stališč “distancirajo”.

Težava koalicije pa je bila, da so kritiki imeli prav: minister ne moreš biti brez državljanstva, tudi če si koroški Slovenec in tudi to, da danes prisežeš kot državljan, jutri pa že kot minister, je najmanj spotakljivo.

Logika pred tem, da državljanstvo ni pomembno, ko gre za ljudi naše krvi, pa ni bila le nedržavniška. Nespametna je bila. A ima nekdo potem zaradi slovenskega rodu tudi več pravic kot tisti, ki je državljan te države, a po rodu iz Bosne, Srbije ali pa Italije?

To je pokazalo, kako daleč lahko politike zanese interes, da ostane skupaj vlada, ki v parlamentu nima večine in ki jo pretežno sestavljajo stranke, ki so jih volivci potolkli tudi zato, ker nimajo voditeljev za vladanje.

Zato so zadnji teden na vso moč branili vojakinjo in najnovejšo državljanko Angeliko. Ni bilo alternative.

Hitro ureditev državljanstva zanjo so razglasili za nacionalni interes, s katerim pa so in bodo za vlado še same težave.

Kateri otroci so naši in kateri ne

Težava nacionalnega interesa je, da ravno mineva pet let, kar je ustavno sodišče vladajočim dalo leto dni, da odpravijo kršitev pravic otrok iz pretežno katoliških družin, ki jim niso polno plačevali osnovnega šolanja v šoli Alojzija Šuštarja. Premier Marjan Šarec pa se je ob tej obletnici v Srbiji pogovarjal, kako bo zagotovil pouk srbskega jezika otrokom, ki so po rodu iz te države v naših osnovnih šolah in to menda kar po programu izobraževanja srbskega ministrstva.

Kar bo le še dodatna kršitev ustave.

»Nič se ni zgodilo. Še naprej plačujeva šolnino. Vsak mesec 60 evrov za otroka,« mi je pred štirimi leti Anton Kokalj, ki je bil s soprogo Bernardo eden tistih, ki je dobil spor, opisal, kakšne so posledica odločitve sodnikov, ki so petimi glasovi proti štirim odločili, da mora država obvezni program osnovnega šolanja otrok že financirati v celoti, in ne le 85-odstotno.

Še vedno plačajo le 85 odstotkov. Eni otroci so manj vredni. To niso otroci te vlade. So pa otroci te vlade tisti, ki so po rodu iz Srbije. Ti bodo dobili več, slišimo. Pa čeprav tega ne zahteva ustavno sodišče.

Premieru Marjanu Šarcu (LMŠ) se je srbska premierka Ana Brnabićeva v Srbiji celo javno zahvalila za dogovor, da bo prihodnje leto v najmanj 20 osnovnih šolah po državi omogočil pouk srbskega jezika.

S srbsko skupnostjo v državi se vladajoči politiki za to in še nekaj koncesij po tihem v resnici dogovarjajo že dalj časa. Že v času prejšnje vlade, ki so jo sestavljale enake stranke, kot so v vladi zdaj.

Pred volitvami so SMC, DeSUS, SD, da bi zagotovile več pravic, predlagale celo uvedbo kolektivnih manjšinskih pravic za narode nekdanje SFRJ. Predlog so prvi podpisovali kar poslanci po rodu iz drugih republik.

Sam sem takrat in tudi zdaj ob Šarčevih pogovorih o srbskem jeziku v naših šolah za otroke po rodu iz Srbije, le osupnil.

Seveda je šlo v preteklosti ob dodatnih pravicah za narode SFRJ v Sloveniji tudi za brezsramno predvolilno nabiranje političnih točk med priseljenci iz drugih republik. Pred nami je pa rezultat.

Srbi v Sloveniji nekaj dobijo. Posebno koncesijo v našem šolstvu po meddržavnem dogovoru.

Poslanci Levice in Violeta Tomić, ki so predlagali spremembo ustave, so pred volitvami propadli že na prvi stopnici, ker še za začetek postopka ni bilo dovolj glasov. Dragana Matića (SMC) in koalicijo, ki je podpirala prejšnjo vlado, pa so pri spremembi zakona za več pravic “narodom nekdanje SFRJ” s hladno vodo polili pravniki v parlamentu, ki so opozorili, da z zakonom kolektivnih pravic ni mogoče dodeljevati novim manjšinam iz nekakšne nekdanje SFRJ, ker to krši ustavo. A to ni bil konec zgodbe.

Tomićevi je uspelo ponovno postati poslanka. Matiću ni.

A pravzaprav je Matič dosegel več: napredoval je na visoko funkcijo v vladi. SMC je tudi ostala oblast, čeprav so jim volivci na volitvah pokazali hudo dvojko in so s 36 sedežev v DZ padli na deset. A se jim je uspelo s Šarcem obdržati. Brez večine na volitvah in v DZ. A komu mar?

Le posledica je, da se Šarcu zdaj v Beogradu zahvaljujejo, ker uvaja dodatno poučevanje srbskega jezika in kulture v osnovne šole po naši državi. Menda ga bodo vodili kar iz Srbije.

To dodatno poučevanju sem zadnji teden preverjal na ministrstvu za izobraževanje, od koder so odgovorili le, da je na dveh osnovnih šolah po državi srbski jezik otrokom po rodu iz Srbije že na voljo kot izbiren ali dodaten, a zanj, tako pravijo, ni velikega interesa.

Več lahko preberete tukaj: JE ŠAREC O SRBSKEM JEZIKU V OSNOVNIH ŠOLAH BLEFIRAL ALI PA MINISTRSTVO TO SKRIVA?

Dejansko pa pripravljajo razširitev šolanja otrok iz Srbije.

So pa iz ministrstva zanikali, da bi nameravali podobne možnosti uvesti tudi za otroke, katerih materin jezik je, denimo, albanski.

SFRJ recepti katastrofe

Ravnanje vlade, ko otrokom priseljencem iz Srbije omogoča dodaten pouk njihovega materinega jezika, je na videz ne nacionalistično. A dejansko na podobni ravni kot trditve, da bi lahko bila Angelika Mlinar ministrica tudi brez državljanstva, ker je prave krvi.

Državniška drža je, da ne delaš razlik med priseljenci iz različnih držav, ki so danes tu državljani. Drugače povedano: ljudje iz Kosova imajo enake pravice kot Srbi iz Beograda ali Bosanci iz Sarajeva ali prebežniki iz Sirije. Znameniti Ahmadi. Če so medtem pridobili državljanstvo ali vsaj pravico do bivanja, seveda. O tem, kaj se bo učilo v naših šolah, pa nobena tuja vlada ne more in ne sme odločati nič.

Morebitna odločitev vlade, da bo le otrokom enih priseljencev zagotovila možnost dodatnega učenja materinega jezika, drugim pa ne, je nepoštena.

Ne sicer tako hudo kot nespoštovanje sodbe ustavnega sodišča o O.Š. Alojzija Šuštarja.

A iz podobnega gnezda.

Nič ne spremeni, če bodo ustvarjali videz, da so ponudili vsem. Ker niso. Meddržavni dogovori so bili le s Srbijo.

Povrhu pa je docela trapasto. Če ima Srbija interes za dodatno kulturno in jezikovno pomoč Srbom v Sloveniji, naj ta država kar sama financira in izvede ta pouk. Njen interes je. Izven slovenskega osnovnega šolstva.

V Srbiji in Republiki Srbski je dovolj učiteljev in šol.

O tem se vladi lahko dogovorita. Ali pa naj si to plača srbska skupnost sama.

Naša država pa mora v šolah skrbeti za tiste narode in narodnosti, ki so po ustavni uradni konstitutivni za to državo. Narodi nekdanje SFRJ niso.

To pa še ne pomeni, da jezikov sosednjih držav in tistih bolj oddaljenih ne sme biti v šolah. Obratno.

A za resno državo je pouk jezikov smiseln zaradi povsem drugih interesov in nikakor tistih, ki jih ima Brnabićeva: jezike sosedov na Balkanu moramo poznati in se jih učiti, ker tu skupaj živimo in sklepamo posle. Kje se bo poučevalo in koga, pa nikakor ne more določati tuja država.

Pouk dodatnih jezikov je smiseln le, ker želimo mi sami vedeti, znati in narediti več in nikakor ne zato, da bi zadovoljili interese drugih držav na Balkanu. Ker smo manjši, je bila vedno edina možnost uspeha, da znamo več in se bolj trudimo.

A zdi se, da zdaj o tem, kaj smo in kaj so naši cilji, ni in ne bo resne razprave. Priča smo razprodaji države s slabo premišljenimi potezami in zunanji politiki balkanske vrste. Skoraj Jugoslovanske.

Kri Angelike Mlinar je zanesljivo prava. Od tega tedna je pravo tudi državljanstvo.

Kar se vlade tiče pa je njena izvolitev dobro podoba, kakšen kup na hitro skupaj zmetanih nacionalističnih problemov nam vlada.

P.S. Poziv ministrstva šolam, da se prijavijo za dopolnilni pouk materinega jezika in kulture za učence iz drugih držav lahko preberete na povezavi:

Kaj menite o dogajanju lahko odgovorite v anketi:

 Loading ...