ČIGAV STALINGRAD IN KURSK STA TWITTER IN HAMAS

Last Updated on: 2nd december 2023, 08:40 pop

“There are no solutions, only trade-offs.”

“Ni rešitev, so samo kompromisi.”

Thomas Sowell

Z vzponom prebujenske (woke) kulture na zahodu je izgledalo, da je Slovenska realnost celo usklajena z dogajanjem na Zahodu. Koncepti kot so kolektivna krivda Zahoda, ki naj bi za svoja domnevna grozodejstva moral plačati na način, da pomaga pri svojem samo uničenju, so bila v pretežno skrajno levo usmerjeni Sloveniji dobro sprejeti. Tej dobri sprejetosti so botrovala tudi desetletja ideološke indoktrinacije prebivalstva o zlobnem zahodu in zlobnem prosto-tržnem kapitalizmu. Ni si težko predstavljati, kako so take samo obsojajoče interpretacije zahoda naletele na odobravanje skrajno levih filozofskih elit, ki so jih uporabljali kot dokaz tarčam lastne filozofije: “Poglejte, tudi zahod priznava, da so grozni. Torej so res grozni.” Vorteks laži in manipulacij, ki smo mu priča že več kot 70 let, se nadaljuje in celo stopnjuje. In tu je razlaga zakaj.

V zadnjih letih smo bili priča tektonskim premikom za Zahodu. Ti premiki pa so povezani s tem, kar sta razumela Margaret Thatcher in Ronald Reagan in česar velik del Slovencev ne razume; mnogi pa celo vztrajno zavračajo razumevanje, da “ni socialnih svoboščin brez gospodarskih svoboščin” in “vsaka generacija se mora svobode vedno znova naučiti”. Razumljivo je, da so mladi bolj nagnjeni k socialnim politikam in utopičnemu idealizmu. Vendar je tudi razumljivo, da začnejo socialistično utopijo opuščati, ko pridejo na trg dela in ko začnejo politiki od njih pobirati davke. Takrat jih mnogo spozna, kaj socializem v praksi pravzaprav je in nato premislijo o svojih preteklih stališčih in jih kot bi po domače rekli, “sreča pamet”. Kar lepo povzema izrek: “Če si konservativec pred 30-im, si brezsrčen. Če si socialist po 30-em, pa si brez možganov.” Ta miselni premik se dogaja pravkar pred našimi očmi. Izvolitev Donalda Trumpa, kakšen koli napihnjeni ego-centrik je bil, je bila prvi veliki udarec za iracionalne elite, živeče v svojih idealističnih gradovih, zaščitenih z zidovi socialnih omrežji. Prepričan sem, da bo zgodovina pokazala, da je prebujenska “kultura” dosegla svoj vrhunec tik pred nakupom Twitterja Elona Muska, ko so v svojem iracionalnem divjanju požigali mesta po ZDA in Evropi, ter rušili spomenike celo velikim humanistom in očetom zahoda. Nakup Twitterja je za prebujensko “kulturo” zagotovo predstavljal njen Stalingrad. In če je nakup Twitterja bil njen Stalingrad, je odgovor prebujenske “kulture” na Hamasov napad na Izrael zagotovo njen Kursk.

Žolčni izlivi levičarskih skrajnežev, ki se v množici počutijo varne, so mnogim navadnim ljudem, sicer naklonjenim socialnim politikam, dali misliti, kakšno prihodnost si pravzaprav želijo. Začeli so razmišljati o tem, kaj naj bi bila sploh alternativa zahodnemu prosto-tržnemu kapitalizmu. Začeli so dojemati, da prebujenci ponujajo pravzaprav prebuditev družbe v kaosu in peklu, kjer se bo lahko preganjalo vsakogar samo zaradi nestrinjanja. Mnogi so začeli razumevati, da je kljub vsej težki zgodovini, ki jo ima Zahod za sabo, to še vedno najboljše kar človeštvo ima. Tudi, če je Zahod resnično tako slab kot pravijo, je v vsej svoji slabosti za razliko od vseh drugih sistemov dosegel vsaj kaj pozitivnega. In ko pogledamo zgodovino vseh ostalih sistemov ugotovimo, da je večina njih vsaj tako (v mnogih primerih pa še celo mnogo bolj) groznih, ob takorekoč ničelnem pozitivnem učinku na človeštvo.

Če ne drugega, je zahodni tip prosto-tržnega kapitalizma odgovoren za takorekoč glavnino človeške znanosti in za to, da do sedaj noben sistem ni uspel dvigniti iz lakote in revščine toliko ljudi kot prav prosto-tržni kapitalizem.   

Kako torej naprej? Thomas Sowell je elegantno opisal temelj nestrinjanja med levico in desnico, kot temeljno nestrinjanje o človeški naravi. Levica zastopa stališče, da je človeška narava neomejena, da lahko s pravilnimi politikami in zadostnimi sredstvi odpravimo vse tegobe človeštva. Na drugi strani tega stojijo desničarji, ki razumejo, da je človeška narava omejena, ker je človek del narave. Da se ne da vsega popraviti s primernimi politikami. In tudi če bi se to dalo, so za to potrebna sredstva in čas, ki so tudi omejeni. Dogodki na zahodu pričajo točno o tem. Po zmagi nad inter-nacionalnim-socializmom je Zahod ostal sam. Nobenega nasprotnika ni bilo več, ki bi dokazoval in opominjal na to resnico o človeški naravi, da se iz vseh ljudi ne da narediti vsega, kar bi želeli. Nobenega trdobučnega in nespremenljivega nasprotnika, kot so bili npr. Sovjeti ali nacisti, ki bo dokazoval, da imajo ljudje omejitve. Odsotnost zunanjega antipola, ki se ga ne da spremeniti, ampak se ga da samo ali uničiti ali omejiti ali kanalizirati, je privedla do najbolj nevarnega stanja. Pozabe te resnice in zato vzpon notranjega antipola, dviga ljudi, ki se jih ne da spremeniti v njihovi proti znanstveni filozofiji, ki si domišlja, da se iz ljudi, da narediti vse. Nekak levičarski antropocentrizem, ki si domišlja, da so ljudje odtrgani od narave in da lahko človeka in zato družbo oblikujemo v karkoli. Domišljavost, da za vse obstajajo rešitve, ko v resnici obstajajo samo kompromisi. Torej, da je nekaj potrebno žrtvovati za to, da bi nekje drugje dobili.

Slovenci so v tem smislu tragičen narod. Ker imajo na Zahodu prosto-tržni kapitalizem, se bo “prebujena” mladina, polna svoboščin in še več pravic, tam prej ali slej spametovala. Če tega niso uspeli narediti starši, bodo to opravili delodajalci in svobodno tržišče. S prihodom generacije Z in milenijcev na trg dela, je plima neznanstvenih neumnosti, ki se odražajo kot tretja razvojna stopnja socializma, demokratični socializem, začela popuščati. Kar pa ne drži za Slovenijo.

Kako bo življenje spametovalo mlade ljudi, če pa je življenje v Sloveniji vezano na monopolne državne službe in monopolno državno gospodarstvo? Torej vezano na službe, kjer šteje vse drugo razen realnih sposobnosti zadovoljevanja potreb sočloveka? Star pregovor pravi, da je tudi ura, ki stoji, dva krat na dan točna. Nihanje zahoda proti prebujenskem demokratičnem socializmu je dalo občutek, da je Slovenija sinhronizirana z Zahodnim svetom, čeprav je v resnici slovenska ura zamrznjena v socialistični filozofiji. Prihaja čas, ko se bo pokazalo, da Zahod diha v ciklih, levi politiki pa Sloveniji za sebične interese to dihanje preprečujejo.