Protestniki predlagajo rešitev, ki sta jo iznašla Hitler in Chamberlain

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:33 pop

“Konstruktivni” predlogi iz Slovenije

Nekdanji predsednik republike Danilo Türk je v sobotnem (15. julija 2023) Večeru v zvezi z rusko-ukrajinsko vojno rekel, da bo treba slej ko prej sesti k pogajanjem. To tehtno misel je povezal z mirovno pobudo Turčije leta 2022, vendar naj bi takrat Nato “razložil Ukrajincem, naj tega miru ne sprejmejo”, ker bodo z Natovo pomočjo dosegli boljši rezultat. Turčija naj bi bila glede vojne nevtralna, pomagala naj bi bila pri sprostitvi trgovine z žitom in Putinu predlagala, naj Ukrajini vrne okupirana področja vključno s Krimom. Iz te moke ni bilo kruha tudi zaradi dvojnega položaja Turčije: po eni strani naj bi podpirala Rusijo, po drugi strani je članica Nata.

Rusko-ukrajinska vojna je bila predmet mednarodnih intervencij že prej, najprej nekaj mesecev po ruski zasedbi Krima. Jeseni 2014 se je pri stvari angažirala Normandijska skupina, ki so jo sestavljale Francija, Nemčija, Rusija in Ukrajina. Ko se ji je pridružila OVSE, ko se je preimenovala v Tristransko kontaktno skupino, in ko so bili k pogajanjem povabljeni tudi ruski separatisti iz Donbasa, je prišlo do prvega mirovnega sporazuma Minsk I. Prvi sporazum je bil neuspešen, zato so botri poskusili še enkrat. Ideja sporazuma Minsk II., ki ga je priporočal nemški zunanji minister Frank Walter Steinmeier, je bila v ustavni reformi, ki bi omogočila samoupravo določenih področij Donbasa. Tudi ta sporazum ni bil uspešen.

Sporazuma iz Minska me po eni strani spominjata na nerešene probleme na severu Kosova, do neke mere pa tudi na Brionsko deklaracijo. Ne bi smeli pozabiti, da so takrat Evropejci sanjali o ponovni združitvi Jugoslavije, vendar s pomočjo nove ustave, ki bi jo napisali na Zahodu. Takrat je vlogo, ki jo danes v Ukrajini igra Nato, igrala Evropska skupnost, ki je kaznovala Miloševića na podoben način, kot Nato kaznuje Putina. Rešitev za Slovenijo (in Hrvaško), danes pa za Ukrajino je samo v razumevanju nacionalnih interesov. Brez razumevanja slovenske politike, ki je bila, zavedajoč se svoje upravičenosti glede neodvisnosti pripravljena na kompromis, Evropa ne bi bila uspešna. Nato je lahko v Ukrajini uspešen le, če je povezan z ukrajinskimi legitimisti.

*
Večja skupina slovenskih levosrčnih intelektualcev (Aurelio Juri, Spomenka Hribar, Uroš Lipušček, Marko Apih itn.) je danes, 19. julija 2023 v Dnevniku (v rubriki Mnenja) objavila nekakšno protestno peticijo slovenskemu državnemu vrhu, v kateri – v zvezi z rusko agresijo na Ukrajino – predlaga naslednjo mednarodnopravno oz. geopolitično rešitev:

Mogoča pa bi bila tudi inovativna rešitev oz. dogovor o dvojni suverenosti nad spornimi ozemlji, ki je bila doslej že uporabljena v nekaj primerih.

Po premisleku domnevam, da naši protestniki predlagajo podobno rešitev, kot sta jo leta 1938 v Münchnu iznašla Adolf Hitler in Neville Chamberlain v zvezi s sudetskimi Nemci oz. spreminjanjem meja v Srednji Evropi, ki se je razvilo v domiselni pakt med Hitlerjem in Stalinom, ki je med drugimi evropskimi levosrčnimi intelektualci zmedel tudi ustanovitelje slovenske Protiimperialistične fronte 26. aprila 1941.

Sicer neke vrste dvojna (bolje deljena) suverenost obstaja v federacijah, npr. v ZDA, kjer se državljani v določenih primerih lahko sklicujejo tako na Washington kot na državo, v kateri živijo. Kot doživljamo zadnja leta, si določen del suverenosti nad članicami EU pripisuje tudi Bruselj, vendar tu v nobenem primeru ne gre za “sporna ozemlja”, s katerimi bi z roko v roki upravljali EU in ta ali ona njena članica. Na neki način je dvojna suverenost (vendar le načeloma) vladala v Sovjetski zvezi in v Jugoslaviji. V Sovjetski zvezi so nemara imele socialistične republike suverenosti podobne pristojnosti, vendar o dejanski suverenosti republik v razmerju do Moskve ni bilo govora. Po razpadu Sovjetske zveze so bile “zvezne” suverenosti pač ukinjene. V procesu osamosvojitve je Slovenija ukinila jugoslovanski del suverenosti in postala ekskluzivna nosilka slovenske suverenosti.

Mogoče pa naši protestniki mislijo, da bi si na “spornih ozemljih” suverenost delili Ukrajina in Nato? S takšnim predlogom avtorji izjave svojih ruskih prijateljev ne bi ravno osrečili. Dnevnikova protestna izjava je domislica za čas kislih kumaric.