Praznik ponarejanja naše slavne zgodovine

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:54 pop

Danes praznujemo dan upora. V času socializma je bil to dan Osvobodilne fronte. Razlog za spremembo imena pred tremi desetletji je bil propad prejšnjega režima in ponarejene zgodovine, ki jo je slavil prejšnji režim. 27. 4. 1941 ni nastala Osvobodilna fronta proti nacistični Nemčiji. Ustanovljena je bila Protiimperialistična fronta. Proti zahodnim imperialistom.

Nekoliko presenetljivo je, da nam zgodovino iz časov socializma poskuša danes znova podtakniti vlada Roberta Goloba (Svoboda). Kot uradno zgodovino slovenske države. Ministrica za kulturo Asta Vrečko (Levica) je ta mesec šla počastit nastanek komunistične partije na Čebine in tam povedala:

“Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije na Čebinah je bil bistvenega pomena za ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda ob začetku druge svetovne vojne 27. aprila 1941. Kar je tudi danes državni praznik, ki ga obeležujemo čez nekaj dni.”

Nič od povedanega ni res. Druga svetovna vojna se ni začela aprila 1941. Takrat tudi ni bila ustanovljena OF. In naša država tega tudi ne obeležuje. Pravzaprav pa celo Protiimperialistična fronta ni bila ustanovljena 27. aprila. Zgodilo se je 26. aprila.

Druga svetovna vojna se je v Evropi začela septembra 1939 z invazijo Nemčije na Poljsko, temelj za to je bil tajni sporazum s Sovjetsko zvezo 23. avgusta 1939, da si bosta državi Poljsko razdelili. In sta si jo. In vso vzhodno Evropo. Aprila 1941 je še vedno veljal ta pakt o sodelovanju med sovjeti (komunisti) in nacisti, po katerem sta Moskva in Berlin okupirala vsak svoj del Poljske. In druge dele vzhodne Evrope. Zaradi pakta Ribbentrop-Molotov so komunistične organizacije, ki so jih po Evropi obvladovali iz Moskve, ustanavljale fronte proti imperialističnim Angležem, Američanom in podobnim sovražnikom proletariata. In ne proti nacistični Nemčiji, ki je bila takrat, sicer nekoliko prikrito, zaveznica Sovjetov, torej komunistov. Tudi naših. Protiimperialistična fronta se je v Osvobodilno fronto preimenovala pozneje, po napadu nacistične Nemčije na komunistično Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Ko se je zavezništvo porušilo.

Pred tem, v začetku aprila, je Nemčija v kratki ofenzivi skoraj brez resnejšega upora porazila jugoslovansko vojsko, da je lahko prišla do Grčije, kjer so bili italijanski fašisti tik pred popolnim polomom. Jugoslavija je bila s tem razkosana med več sosednjih držav. Jugoslovanska vlada pa je zbežala v »imperialistično« Veliko Britanijo. Pomoč, ki jo je moral zagotoviti proti Grčiji že poraženim Italijanom, je bila razlog, da je Hitler pozneje kot so Nemci najprej načrtovali in s slabše pripravljeno vojsko napadel Sovjetsko zvezo. Jugoslovanski zgodovinarji so pozneje trdili, da je bila razlog Jugoslaviji, kar je bila precej »jugoslovanska« teorija.

Je pa pravilno, torej, da je bila aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je pozneje preimenovala v Osvobodilno fronto, v svojem govoru sinoči zgodovino povzela predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.

Da so težave z zgodovino velike pa kaže, ker je pred dvema letoma, ko je minilo 80 let od ustanovitve Protiimperialistične fronte, takratni predsednik Borut Pahor na spominski slovesnosti v Vidmarjevi vili v Rožni dolini z veleposlanico Nemčije Natalie Kauther odkril spominsko ploščo, ki vsebuje celo vrsto zgodovinskih laži. Tipa Aste Vrečko. Komunističnega funkcionarja Josipa Vidmarja plošča razglaša celo za predsednika slovenskega parlamenta v tistem času. Slovenskega parlamenta ni bilo. Vidmarjevi pa so parlamentarizem z gnusom ukinjali. Ta lažnivi napis na stavbi danes nemške rezidence, ki je delo slabih slovenski partijskih ponarejevalcev zgodovine, je takšen:

Pahor je pred slovesnostjo ob postavitvi plošče celo opozoril, da je bila na ta dan ustanovljena organizacija z drugim imenom. Pozna zgodovino stranke, ki jo je nekoč sam vodil. A na plošči je ostala laž, kaj je bilo ustanovljeno v Ljubljani, ko je Maribor ravno obiskal Adolf Hitler. Ponarejanje zgodovine na spominski plošči se je zgodilo, ker je levica politično obvladovala muzej novejše zgodovine. Ta vpliv so pozneje izgubili. Da bi ga spet pridobili, zadnje mesece ministrica Asta Vrečko odstavljala direktorja muzeja novejše zgodovine Jožeta Dežmana. Ta o zgodovinskih dejstvih ni pripravljen lagati. Ponarejati zgodovine. Na trapast način, ki tiste, k poznajo zgodovino lastne države, spravlja v zadrego. Dežman je protestiral proti za zgodovinarje sramotnim lažem na obeležju, katerih cilj je najbrž predvsem prikriti, da je bila tukajšnja komunistična partija takrat le izpostava centrale komunistične partije v Moskvi in zabrisati, da je pozneje uvedla totalitarno diktaturo.

Več o tem lahko preberete tu – Dežman: Ali je dr. Kaja Širok potegnila nemško veleposlaništvo za nos?

Dva meseca po ustanovitvi so Protiimperialistično fronto preimenovali v Osvobodilno fronto, ko je nacistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, kar je le potrdilo, kdo je takrat vodil naše komuniste. Nacisti nenadoma niso bili več zavezniki komunistov. Zaradi interesov Sovjetske zveze se je zaveznik spremenil v sovražnika. Drugi zahodni imperialisti pa so nenadoma postali prijatelji. Takšna je pač bila zgodovina. Polna preobratov po direktivah iz Moskve, ki je naše komunistične funkcionarje šolala in njihovo delovanje tudi plačevala. Zaradi svojih interesov in ne interesov slovenskega naroda.

A to ni edina nenavadnost spominske plošče. Ponarejanje zgodovine je tudi, da Josipa Vidmarja na njej razglašajo za predsednika slovenskega parlamenta.

Vidmar je bil del totalitarnega jugoslovanskega režima, ki je ukinil in zavračal parlamentarizem. Vidmar je vodil ljudsko skupščino ljudske republike in hkrati tudi tovrstno jugoslovansko skupščino. Oboje je s parlamentom imelo toliko skupnega kot ljudske skupščine vstajnikov, ki so v času vlade Janeza Janše organizirale proteste pred parlamentom, na katerih so kurili tudi stole, da bi ponazorili, kaj čaka izvoljene poslance in mahali z znamenitimi napisi smrt janšizmu, s katerimi so nam sporočali, kako so komunistični režimi, tudi jugoslovanski, odpravili konkurente.

Ne na poštenih volitvah. Z lažmi, z diskreditacijami, z nasiljem in z umori.

Upor proti totalitarni politiki, ki laže in si podreja vse, tudi zgodovino, v čemer so si bili enaki nacisti, fašisti in komunisti, je vreden spomina in državnega praznika.