Umor igralca, sojenje brez geja in še “novinarji”

Last Updated on: 4th oktober 2018, 10:18 pop

Precej razumna odločitev sodišča, da bo sojenje Stefanu Cakiću za umor igralca Gašperja Tiča javno, ker bi zapiranje le še bolj podžgalo javno domišljijo in govorice, je že sprožila ostre in precej neverjetne odzive med delom intelektualcev, ki so precej razočarani.

Po zahtevah teh, pretežno levo političnih aktivistov, je častno razsodišče društva novinarjev lani že obsodilo novinarje, ki so le korektno obveščali javnost, kaj se je dogajalo, ko se je zgodil umor, kar je delo novinarjev. V tistem poročanju niso obsojali homoseksualnosti, širili stereotipov ali kaj takega. Pisali so tisto, o čemer zdaj javno govorijo na sodišču.

Iz častnega razsodišča društva in sindikata novinarjev smo takrat izvedeli, da javnost nima pravice izvedeti  podrobnosti “ker ni v njenem interesu” in da je umor stvar zasebnosti. In to sporočilo so poslali z obsodbo izkušenega uredniku Dnevnika Mirana Lesjaka, s katerim sva sicer pogosto različnih pogledov, ampak kot urednik je ob umoru ravnal prav in pogumno.

Kaj bodo ti varuhi morale storili zdaj? Obsodili še sodnike? Prepovedali poročanje iz javnega sojenja? Dodatno je razburilo še, ker je Cakićev zagovornik Gorazd Fišer že na začetku procesa na sodišču opozoril, da ne želi, da bi Cakiču sodil kak homoseksualec. Gej. Tam so mu pa odgovorili, da takšnega v senatu menda ni.

Kdo toži in kdo sodi?

Eden od odzivov na to, pa sploh ne edini, je bil rahlo ciničen:

Zagovornik je imel – po svojih besedah – nenavadno, a zanj pomembno zahtevo. Povedal je namreč, da »glede na spolne preference pokojnega ne želi, da Cakiću sodi oseba z istimi spolnimi preferencami«, na kar so mu zagotovili, da v senatu takšne osebe ni. (Slovenija, 2018)

— Barbara Rajgelj (@BRajgelj) January 30, 2018

Boris Vezjak pa je na svojem blogu ravnanje sodišče interpretiral, da je sodišče s tem pokazalo “pripravljenost slediti njegovi zahtevi”.

Pazite: trditev je tipičen primer fake news. No, fake interpretacije.  Ni res. Nič ni sodišče pokazalo pripravljenosti slediti logiki zagovornika. To si Vezjak gladko izmisli. Podtakne. Samo opozorilo je, da je neutemeljeno. Kot če bi črnec zahteval, da mu za umor belca ne smejo soditi belci in bi ga sodišče opozorilo, da ni problema, ker v poroti ni nobenega belca. Pač ga ni. To še ne pomeni, da so iz porote izključili belce.

Je s tem sodnik že sledil njegovi zahtevi? Je sodnik ravnal nepravično? Ne ni! Ni potreben doktorat za to ugotovitev.

Šlo je pa še dje. Do sem:

Če navedbe v tekstu držijo, potem je nujno reči, da je namera izločanja članov sodnega senata na osnovi njihove domnevne istospolne usmerjenosti nevaren presedan, na katerega bi morale pristojne inštitucije reagirati ter Fišerja in sodnika vsaj opomniti. https://t.co/l6pAQxAq5A

— Mitja Blazic (@MitjaBlazic) January 31, 2018

Kaj pa to pomeni? Kakšne pristojne institucije? Bi morala na sodišču posredovati vojska? Policija? Premier Miro Cerar osebno? Ali kak najnovejši varuh enakosti, ki mu je vlada zrihtala dobro službo? Kolikor vem, je sodnik oblast v sodni dvorani. In če obstajajo kakšne zunanje “pristojne institucije”, razen višjega sodišča pozneje, nas mora biti strah. Je kje kak CK? Ali sodniki niso neodvisni?

In to v položaju, ko sodnik v resnici ni nič narobe naredil. Nikogar ni izločil. Še malo, pa bodo že govorili o diskriminaciji, katere druga stran je privilegiranost. Čakića. Ta je marsikaj, privilegiran pa čisto zanesljivo ne.

Sodbo častnega razsodišča, da novinarji ne smejo poročati, ki bi – če bi jo jemali resno – pomenila, da je javnost obsojena le še na Vezjake, Barbare Rajgelj in podobne, je dosegel levičarski aktivist Domen Savič, ki je bil do lani poleti še član programskega sveta RTV Slovenija; v kampanjah v preteklosti pa je mirno zmerjal ljudi, ki imajo drugačne poglede kot on, s klerotalibani.

Član sveta RTV je bil kot zastopnik LDS nekoč tudi Vezjak. Z levice pogosto opozarjajo, da je nespodobno, če oblastniki, kamor sodijo tudi ti strankarji, tolčejo po medijih in novinarjih. Ob Vezjaku, ki to rad počne, molčijo,  ker je njihov.

Častno razsodišče društva novinarjev je obsodilo urednika Dnevnika Mirana Lesjaka in novinarja Petra Lovšina in Primoža Kneza, češ da ni bilo javnega interesa za “poseg v zasebnost” pri poročanju o smrti Tiča. To poročanje je bilo takšno:

»Toda kot kaže, še zdaleč ni šlo samo za samoobrambo, saj ga je osumljeni nato zabodel še desetkrat; predvsem v telo, pa tudi v vrat in nogo. Poleg vbodov je imel pokojni igralec še nekaj tako imenovanih obrambnih poškodb z nožem, ki jih je najverjetneje utrpel med prerivanjem, prav tako je imel porezano dlan, ko je med branjenjem očitno prijel za rezilo noža. Vbodi, ki jih je Stefan Cakić Gašperju Tiču zadal z okoli 30 centimetrov dolgim rezilom, so bili za igralca usodni. Smrtna naj bi bila predvsem dva vboda pod rebri. Prvi usodni vbod naj bi igralcu prebodel pljuča, drugi pa prepono in vranico. Vzrok smrti je bila izkrvavitev, ki pa po naših informacijah ni bila povsem neizbežna«

Ali javni interes določata Savič in Ivelja?

Novinarjem niso očitali, da bi bila informacija neresnična. Naravnost in neprizadeto je z razsodbo, ki je dostopna tukaj, razsodišče zahtevalo od novinarjev in medijev, da morajo javnosti prikrivati pomembna dejstva, ki jih pa zdaj v sodnem postopku sodišče ljudem ne bo prikrivalo.

To je novinarsko razsodišče storilo z razlago o javnem interesu, ki je povsem arbitrarna in kot se je zdaj pokazalo: napačna. Kdo pa določa, kaj je v javnem interes in kaj javnost sme izvedeti? Domen Savič? Ranka Ivelja? A smo vsi padli na glavo?

To se pač zdaj pokaže, ko iz sodišč novinar Dela Jure Predanič povsem korektno poroča takole:

“Tožilstvo Cakiću očita, da je z nožem s 33-centimetrskim rezilom Tiču prizadejal najmanj 17 vbodov in »obrambnih ureznin«, usodna sta bila dva vboda, s katerima mu je poškodoval pljuča in vranico. Kaznivo dejanje uboja je storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti zaradi zaužitega alkohola in kokaina ter osebnostne motnje…”

Kar je le skrajšana verzija teksta, ki po razsodbi  častnega razsodišča ni dovoljen. A bo častno razsodišče zdaj obsodilo vršilca dolžnosti odgovornega urednika Dela Uroša Urbasa in omenjenega Predaniča?

Bodo obsodili še sodnika, da ne upošteva interesa javnosti, ki si menda ne želi poznati zasebnih podrobnosti in tudi nima pravice vedeti, kako se je zgodil umor, sodnik pa povrhu menda preveč resno jemlje zagovornika, ki brani obtoženega Cakića?

Saj veste, da se s temi stavki zdaj norčujem.

Obratno je. Morali pa bi se opravičiti.

Za začetek denimo iz častnega razsodišča Lesjaku, pa Lovšinu, pa Knezu.

Vezjak in Blažič pa sodišču.

No, ne bodo se. Vsa ta nervoza pa je hudo nenavadna, ker se je proces šele začel.

Kaj vse nas še čaka?