Morbiden festival zabadanja nožev v hrbet političnim sopotnikom

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:36 pop

Tudi v prvoaprilskem obdobju se v Sloveniji ponovno dogajajo “premiki” na področju zdravstva. Minister Danijel Bešič Loredan še kar po tekočem traku menjava vodstveni kader državnega zdravstva in to povsod, kamor le seže njegova roka. Hkrati pa beremo ponavljajoče tragične zgodbe o nepotrebnih smrtih bolnikov na pragu bolnišnic. Umirajo zato, ker jim ni zagotovljen servis, ki jim ga je ZZZS po svojih lastnih odločitvah dolžan zagotoviti. Mediji znova govorijo o bližajočem se razpadu slovenskega zdravstva ter strašijo z apokalipso. Večinsko levi mediji tak način govora vzpodbujajo zato, da igrajo na človeško potrebo po ohranitvi in odporu pred negotovim. Nihče namreč ne želi videti sesutja nečesa, kar naj bi še delovalo. Strah pred neznanim, »Kaj bo potem, če se sesuje?« sili ljudi v to, da so pripravljeni stisniti zobe in potrpeti ali doplačati. Desni mediji tak jezik običajno uporabljajo nezavedno, ker je povsod ali pa si domišljajo, da se bodo ljudje zaradi bližajoče »katastrofe« odločili za spremembo. Žal stvari ne delujejo tako. Ljudje stvari spremenijo šele, ko so v to prisiljeni. In nuja se zgodi šele takrat, ko nečesa več ni, ko je sesuto. Pred tem vedno deluje logika, da ni tako slabo kot se zdi in da bo že nekako. Še posebej, če ti medijo to dnevno vbijajo v glavo. To je tudi razlog zakaj vam večinski mediji, ki zagovarjajo državno socialistično monopolno zdravstvo ne bodo priznali, da je slovenski državni zdravstveni sistem dejansko sesut. Več deset tisoč ljudi brez izbranega osebnega zdravnika samo v Ljubljani in okolici, popolni kaos pri čakalnih vrstah, ki je videti kot ravs za rešilne čolne na Titaniku, nejasno in povsem spolitizirano dodeljevanje koncesij, medijsko preganjanje zdravnikov, še posebej tistih, ki se odločijo, da bodo javno službo opravljali v zasebnih ambulantah, itd. so dejstva, ki potrjujejo, da je slovenski državni zdravstveni sistem že dolgo sesut in nedelujoč.

Ampak, če pogledamo na vso stvar s svetle strani. Popolnega kaosa ne živijo samo zavarovanci ZZZS in zdravstveni delavci. Tudi politiki ga. Ob vsem tem dogajanju minister Bešič Loredan grozi, da bo odstopil. Kot da bo to koga prizadelo? Ekstremno levičarske nevladne organizacije (NVO) predsedniku vlade Robertu Golobu dajejo sezname ukrepov. Ti ukrepi so nemogoči, saj so v nasprotju s samimi temelji zahodne filozofije in družbe. Podržavljanje vsega in preprečitev kakršnekoli zdravstvene dejavnosti izven državnih institucij, je enako sistemu socialistične Jugoslavije. NVO predlogi so za strumno pot nazaj v dogovorno socialistično gospodarstvo brez kakršnekoli svobode. Odziv na vse skupaj je bil tak, da je Golobov oproda Erik Brecelj postavil NVO pred vrata, ter hkrati »namočil« stanovskega kolega Bešič Loredana. Predsednik vlade pa si je umil roke rekoč, da samo pošilja naprej predloge, ki jih je izdelala civilna družba. Nekaj, za kar so bili dogovorjeni že pred volitvami. Skratka popolni kaos in vojna vseh proti vsem, nekakšen morbiden festival zabadanja nožev v hrbet političnim sopotnikom. Zanimivo pa je, da naj bi za vso to stanje ponovno bila kriva desnica, čeprav ima Svoboda v parlamentu toliko poslancev, da bi lahko skoraj sama sestavila koalicijo.

Po slabem letu dni vladanja je mogoče edina svetla stran celotne burleske ta, da Golob počasi spoznava, da bo najmanj slabega naredil, če ne bo nič delal. Kaže, da se Golobu in kampanji počasi začenja svitati, da so NVO predlogi, ki so jih pripeljali na oblast, pravzaprav globoko nasprotujoči zahodnim vrednotam svobodne gospodarske pobude in zato nemogoči. Prišel je krč: »Če ne moremo narediti tega kar smo obljubljali, ker ni v skladu z zahodno državniško filozofijo, kaj pa sploh lahko naredimo?«

Odgovor je, da nič, v kolikor niste pripravljeni premikati države proti svobodnemu gospodarstvu, vključno z zdravstvom. In to se tudi dogaja. Golob je ugotovil, da ga proti Zahodu ne pustijo njegovi. Proti socializmu, kamor bi rad, pa ne Zahod. Vprašanje je, kdaj bo to ugotovil tudi spekter slovenskega volilnega telesa, ki nenehno naseda na nove populistične obraze, ki obljubljajo, da pot na Zahod vodi preko uveljavljanja jugoslovanskega socializma.