LIBERALNE STRANKE V SLOVENIJI SO PREVARA

Last Updated on: 26th februar 2023, 01:59 pop

ŠVICARSKI LIBERALCI NISO SLOVENSKI LIBERALCI

“Če voliš liberalce pred 30 letom nimaš srca. Če voliš socialiste po 30 pa možganov.”

V dobre pol leta od celostnega prevzema Slovenije s strani ekstremno levih strank, Svobode, SD in Levice je Slovenija doživela korenit preobrat. Za slabe tri leta je zmerno desna in gospodarsko naravnana vlada Slovenijo preusmerila na pot moderne zahodne družbe. Vladi Roberta Goloba je vse to uspelo v dobre pol leta uničiti in z uvajanjem socialističnih politik obrniti pozitivne ekonomske trende v negativno smer. Nato pa so v dobrih dveh mesecih v nizu bizarnih afer Slovencem nazorno prikazali, kaj jih čaka naslednje tri leta. Inflacija, večanje brezposelnosti, ekonomska stagnacija, ter posledično neurejeno zdravstvo, mizerne pokojnine in uničen trg dela in nepremičnin. In čeprav bi v vsaki demokratični zahodni državi po takem fiasku pričakovali dokaj hitre predčasne volitve se to v Sloveniji zelo verjetno ne bo zgodilo. Svoboda in ostale skrajno leve stranke imajo udobno parlamentarno večino, ki jim omogoča, da bodo mandat z Golobom ali brez njega izpeljali vsaj tri leta in pol.

Medtem se tudi na desnem polu dogajajo premiki.

V prejšnji kolumni sem prikazal ključne lastnosti strankarskega prostora v Švici in kako se ta razlikuje od slovenskega. Tukaj si bomo pogledali, kako naj bi bil videti program moderne zahodne liberalne stranke švicarskega tipa. Take, ki je tekom 19. in 20. stoletja kot najmočnejša sila ustvarila moderno Švico kot jo poznamo danes.

Kot vedno bom začel pri daleč najpomembnejši stvari, ki definira vsako stranko, ekonomiji in odnosu do gospodarstva.

1. Svoboda ekonomije. Liberalne stranke so po pravilu bolj ekonomsko svobodne (liberalne) kot ljudske stranke. Rešitve v prvi vrsti vedno iščejo v uporabi prostega tržišča in nasprotujejo uporabi izjem. V kolikor ni trdnih znanstvenih argumentov, ki bi govorili proti njegovi uporabi, je prosto tržišče vedno prva izbira liberalcev. Konkretno bi liberalna stranka morala v Sloveniji zasledovati naslednje cilje: A) izplačevanje bruto plač na račune delavcev. Vsak naj od bruto plače odvede davek, premijo zdravstvenega zavarovanja in pokojnino sam. B) Odprtje zdravstvenega zavarovalniškega trga in s tem ukinitev monopola Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Bruto plače so dovolj visoke, da bi vsak lahko izbral in plačal premijo zdravstvenega zavarovanja katerikoli zavarovalnici na svobodnem trgu. C) Odprtje pokojninskega varčevanja. Zmanjšanje obsega ZPIZ in povečanje obsega 2. in 3. stebra tako, da se zmanjšajo prispevki ZPIZ. S tem se ljudem omogoči, da razliko vložijo v osebni 2. in 3. steber.  D) Celostna odprodaja podjetji v državni lastni in s tem ukinitev SDH. E) Vzpodbujanje podjetništva. F) Zmanjševanje državne regulacije. G) Prikazovanje cen brez DDV. Trgovci in gospodarstveniki bi morali zahtevati, da država neha skrivati svoje davke v njihove cene. Liberalci razumejo, da je za zdravo delovanje družbe nujno potrebno, da ljudje vidijo strošek države na vsakem koraku. Ceno države se najlažje prikaže tako, da se ljudi prisili, da morajo na vsakem koraku znati množiti cene z 1,22 (22% DDV). Tako liberalci in gospodarstveniki dosežejo, da postanejo davki vedno glavna predvolilna tema. Zato ni čudno, da je DDV v Švici samo osem odstotkov, saj množenje z 1,08 spremeni zanemarljivo malo.

2. Restriktivna finančna politika države. Optimalna država je minimalna državna. To se doseže z zniževanjem davkov in restriktivno finančno politiko predvsem na odhodkovni strani. Davki bi se lahko korenito znižali že na račun prenosa skrbi za zdravstveno zavarovanje in pokojninsko varčevanje iz države na posameznike. Privatne zdravstvene zavarovalnice, ki bi bile podvržene tekmovanju na trgu, bi poskrbele za racionalno porabo sredstev v zdravstvu. Konkurenca na trgu pokojninskih skladov bi poskrbela za bolj učinkovito naložbeno politiko in zato bolj vzdržne in poštene pokojnine, odvisne od realnih vplačil posameznika. Dodatno znižanje davkov pa bi dosegli z zmanjševanjem državnega aparata, kar bi omogočilo uravnoteženje proračuna. Restriktivna finančna politika povezana z nizkimi davki je ključna za zagotovitev atraktivnega gospodarskega okolja in tuje investicije. Cilj bi tako moral biti, da se omeji število ministrstev, raznih agencij in drugih paradržavnih inštitucij dvomljivih namenov in učinkovitosti in delegiranje pristojnosti države na nižje nivoje (pokrajine, občine), kjer se običajno gospodarneje porablja denar.

3. Zakon in red. Liberalne stranke so zaradi zanašanja na prosto tržišče nagnjene k nekoliko manjšim zahtevam po “trdi roki” zakona, saj pravico ljudem razdeli v veliki meri že samo prosto tržišče, ki izloči manj oziroma neuspešne ali celo goljufive subjekte. Kljub temu pa so za razliko od socialistov vseeno mnogo bolj občutljivi na upoštevanje zakonov, ki urejajo delovanje prostega trga oziroma gospodarskih zakonov. Za liberalce so posegi sodne veje oblasti nujni predvsem, da se zagotovi spoštovanje poštene tržne tekme (konkurečno-pravnih pravil), zakonskih in pogodbenih obvez in plačilno disciplino. V ospredju programa liberalne stranke na področju sodne veje oblasti mora biti hitro in učinkovito delovanje sodišč. Spori med gospodarskimi in drugimi subjekti morajo biti rešeni hitro, upniki pa morajo biti prepričani, da bodo do svojih sredstev prišli hitro. Edino takšno pravosodje bo učinkovita podpora svobodnemu tržišču.

4. Restriktivna migracijska politika. Liberalci so manj restriktivni pri migracijski politiki kot klasične konservativne stranke. Ključna omejitev pri migracijski politiki, od katere Švicarski liberalci ne odstopajo, se nanaša predvsem na pomoč v obliki finančnih transferjev migrantom. Zgodovina uči, da so migracije uspešne samo, če se migranti uspešno integrirajo. Uspešna integracija pa pomeni, da je migrant ekonomsko produktiven, neodvisen od države gostiteljice. V praksi to pomeni, da se migrantu, ki vstopi v državo, ne sme finančno pomagati. S tem se mu omogoči, da pokaže zavzetost za integracijo v družbo. Daleč najpogostejši vzroki, zakaj migranti zapustijo matične države, so avtoritarni režimi, nasilje, vojne ali ekonomska neperspektivnost. Z vstopom v urejeno liberalno demokracijo se migrant vseh teh nadlog reši, zato liberalci zahteve po dodatni finančni pomoči dojemajo kot nepotrebne in perverzne. V Švici zaradi visokih stroškov življenja migranti samodejno zapustijo državo, v kolikor jim ne uspe dobiti dela, saj jim država finančno ne bo pomagala. Slednje je seveda povezano z restriktivno finančno politiko in restriktivno politiko socialnih transferjev, katere utemeljitelji so bili prav liberalci. Še več, v Švici je brezposelnost (nedelo) eden glavnih razlogov za odvzem, ne podaljšanje ali ne podelitev delovnega dovoljenja ali državljanstva. 

5. Zaščita okolja. Moderne liberalne stranke se trudijo združiti koncepte prostega tržišča z zaščito okolja. Švicarski liberalci zavračajo uvajanje socialistične dogovorne ekonomije pod krinko skrbi za okolje. Liberalci se namreč zavedajo, da socialistične ekonomske politike ne bodo prinesle boljšega okolja, ampak uničenje ekonomije ob hkratnem uničenju okolja. Dokazi za to mrgolijo povsod. Daleč najbolj onesnaženo okolje v 20. stoletju so imele socialistične države. Jugoslavija ter Slovenija pri tem nista bili nikakršni izjemi. Celjska kotlina na primer prav zaradi socialističnega lomastenja po naravi še danes beleži povečane incidence raka zaradi onesnaženja s težkimi kovinami. Vzorci onesnaževanja okolja s strani države in državnih podjetji se ponavljajo tudi v samostojni Sloveniji. Najtežje okoljske nesreče so vedno povzročila ravno podjetja v državni lasti, zadnji primer slednjega je Kemis. Logika je jasna, socialisti, ki preferirajo dogovorno ekonomijo, bodo vedno postavili na prvo mesto potrebo po preživetju državnega gospodarstva in monopolnih državnih inštitucij tudi na račun okolja. V Sloveniji bi se liberalna stranka morala zavzemati predvsem za izboljševanje izjemno slabe kakovosti zraka in vode v urbanih okoljih, ki je posledica dogovorne državne ekonomije. Zavzemanje za zdravo okolje ni proti liberalno, saj pomeni onesnaževanje okolja poseganje v svobodo sočloveka. Liberalci se zavzemajo, da škodo onesnaževanja plača ali sanira tisti, ki jo je povzročil. Tudi če gre za državo ali državna podjetja ter t.i. nacionalni interes, na podlagi katerega so socialisti zmerom pripravljeni pomesti okoljske katastrofe svojega ekonomskega sistema pod preprogo. Sodelovanje pri globalnih ekoloških problemih pa bi moralo temeljiti predvsem na znanstvenih izsledkih in tehnološki stvarnosti, ki kaže, da se skoraj 50% energije v EU porabi za ogrevanje, medtem ko proizvodnja elektrike in transport predstavljata vsak po 25%  (https://www.front-rhc.eu/about/countries/europe/). Ukrepi bi morali tako iti predvsem na račun energetske učinkovitosti objektov, kjer bi lahko prihranili ogromno. Zato je mnogo bolj smiselno tudi uvajanje sončnih toplotnih kolektorjev in ne fotovoltaičnih celic, ki imajo neprimerno slabši izkoristek. Liberalci podpirajo izrabo atomske energije in obnovljivih virov energije vendar ne za vsako ceno, temveč ko je to rentabilno in mogoče. V Sloveniji so možnosti izboljšave javnega (ne državnega) prevoza ogromne, saj je le ta eden najslabših v centralni Evropi. Ker je transport največji onesnaževalec zraka tako s strupenimi plini, mikro delci in CO2, so možnosti za izboljšavo zraka in zmanjšanje izpustov CO2 ob hkratnem izboljšanju mobilnosti prebivalstva ogromne. V okviru zaščite okolja liberalci stavijo na tehnološki napredek in gospodarsko inovativnost. Samovozeči avtomobili omogočajo neverjetno možnost optimizacije osebnega transporta. Slovenija bi na tem področju zaradi majhnosti lahko bila vodilna država. Ključna za prihodnost človeštva pa bo uvedba fuzijskih reaktorjev, zaradi katerih je jasno, da so obnovljivi viri energije dejansko samo prehodna tehnologija.

6. Socialna država. Liberalci stojijo na stališču, da je potrebno socialne transferje minimizirati. Geslo liberalne stranke v Švici je: “Solidarnost, kjer je potrebna. Zanašanje na samega sebe, kjer je možno.” In zanašanje na samega sebe je možno tako rekoč v večini segmentov posameznikovega delovanja. So stranka, ki se zavzema za najnižje možne socialne transferje. Kar lahko človek uredi sam, naj uredi sam. Država naj vstopi samo, ko je to povsem ne obhodno vendar v minimalnem obsegu, ki je potreben, da se pomoči potreben pobere. Zato, da se bodo posamezniki lahko zanašali na samega sebe, liberalci zagovarjajo najkakovostnejše izobraževanje, ki bo vodilo predvsem v posameznikovo neodvisnost od države in na inovacijah temelječem gospodarstvu. 

7. Odprta družba. Ključni temelj odprte družbe je svoboda govora. Liberalci stojijo trdno na stališču, da je svobodo govora potrebno mnogo bolj ščititi kot sodno ščititi pred morebitnimi posledicami izrečenih besed. V kolikor ne gre za neposredne grožnje po življenju ali lastnini je omejevanje govora skrajno neprimerno. Svobodno informacijsko tržišče deluje bolje kot državno regulirano. Napredek je možen samo v okviru robustne izmenjave mnenj in to je tudi glavna stična točka med konservativci in liberalci. Večje razhajanje se pojavi pri odnosu do drog, skupnosti LGBT in ostalih družbenih vprašanj kot so poroke, posvojitve, itd. Pri drogah liberalci stojijo trdno na stališču, da je to pravica vsakega posameznika in jih je zaradi tega potrebno dekriminalizirati. Mnogi liberalci so vseeno proti legalizaciji, saj vidijo odvisnost kot globoko antiliberalni koncept. Liberalci zaradi tega stojijo trdni na stališču osebne odgovornosti vsakega posameznika za posledice uporabe drog in so proti socializaciji stroškov, ki jih posameznik utrpi. Za LGBT skupnost bi liberalci morali biti v Sloveniji pravzaprav prva politična izbira tudi iz zgodovinskega pogleda. Mnogi pripadniki skupnosti LGBT namreč pozabljajo grenko lekcijo njihovih predhodnikov, ki so jih v socialistični Jugoslaviji brez milosti preganjali. Ne zavedajo se namreč, da bi prav LGBT skupnost ob morebitni ponovni uvedbi socializma v Sloveniji ponovno postala tarča skrajno levih strank, SD, Levica. Socialistične stranke so LGBT skupnost nekoč v zgodovini že videle kot izraz dekadentnega kapitalističnega zahoda. In ti toksični elementi so v strankah Svoboda, SD in Levica še vedno prisotni. Vendar jih zaradi politične oportunisti skrivajo. LGBT skupnost namreč pozablja, da so socialistične stranke, stranke kolektivistične ideologije, ki zavračajo individualizem. To se najprej izraža na gospodarsko ekonomskem nivoju, kjer kratijo svobodo celotni družbi, tudi skupnosti LGBT. Ob prehodu v dogovorno, socialistično gospodarstvo pa se prenese na nivo odprtosti družbe. Zavoljo preživetja zgrešenega socialističnega ekonomskega modela se začnejo kratiti splošne svoboščine, da se omejuje širjenje nezadovoljstva. Ena od ključnih posledic tega je uniformiranje družbe (one size/product/service fits all) in omejevanje individualizma, ki je pravzaprav ključnega pomena za normalno delovanje skupnosti LGBT. 

8. Zunanja politika. Liberalne stranke se zavzemajo za prosto tržno svetovno ekonomijo oziroma za zmanjševanje trgovinskih ovir. Hkrati pa se liberalci zavedajo, da velika večina človeštva ne živi v liberalnih demokracijah, ampak v avtokratskih sistemih. Take države lahko predstavljajo neposredno vojaško ali ekonomsko grožnjo preko nepoštenih ekonomskih praks, ki se jih liberalne demokracije zaradi zmanjšane možnosti regulacije gospodarstva in trgov težje poslužujejo. Ta realnost liberalne stranke sili, da se zavzemajo za samostojnost države, relativno močno vojsko in “a la carte” povezovanje z drugimi državami, vse z namenom zaščite svobode notranjih trgov. Švicarski liberalci tako nasprotujejo vstopu Švice v EU zaradi bojazni diktata iz Bruslja, ker verjamejo, da bi z vstopom Švice v EU, švicarski notranji trg postal manj svoboden. Hkrati pa se zavzemajo za poglobljene trgovinske sporazume z EU. Enako kot konservativne stranke se zavzemajo močno za nevtralnost temelječo na realni vojaški moči (ameriška doktrina miru skozi moč). Vendar gre v tem primeru za nevtralnost v okviru regije, odnosov do Francije, Nemčije, Italije in Avstrije. Medtem, ko na globalnem nivoju, kjer gre za konflikt liberalnih demokracij proti avtokratskim sistemom Švicarska nevtralna drža vedno bolj odpada. Švica tako kljub svoji nevtralnosti obsoja ne sprovocirano agresijo Rusije na Ukrajino. Vse kaže, da bo prvič po dolgem obdobju Švica dovolila drugim državam preprodajo oziroma oddajo svojega orožja Ukrajini. Hkrati pa je vedno več premikov v smeri razmišljanja, da je orožje samo še eden od izvoznih artiklov in njegova prodaja še ne pomeni kršenja nevtralnosti. Slovenski liberalci bi se morali zavzemati tako za svobodno tržno ekonomijo EU, ekonomsko povezovanje v regiji, prisotnost Slovenije v zahodnih organizacijah in jasno obsojati avtoritarne države, česar zunanja politika pod Tanjo Fajon ni sposobna. Realnost Slovenije je namreč diametralna od Švicarske. Slovenija za razliko od Švice ni država, ki bi bila voditelj na področju uvajanja svobodno tržne ekonomije, zato so zahodne organizacije pravzaprav garant, da se Slovenija ne bi potopila nazaj v socializem. Medtem ko Švici, EU predstavlja prej oviro prosto tržnemu kapitalizmu. 

Zgoraj so orisane ključne točke programa klasične liberalne stranke, ki je bila vodilna sila pri ustvarjanju moderne Švice kot jo poznamo danes in bi zato morale biti tudi središče programa nove slovenske liberalne stranke. Takšno stranko bi v slovenskem političnem prostoru nujno potrebovali. Do njene ustanovitve bi moralo priti v letu 2023 ali v prvi polovici leta 2024, nikakor pa ne šele nekaj mesecev pred naslednjimi volitvami, kot si to lahko privoščijo vse “nove stranke iz Murgelskega laboratorija”. Slednje namreč menjavajo samo fasado, medtem ko je telo v ozadju vedno isto. Tako bi imela nova stranka čas zgraditi močno terensko mrežo, promovirati svoje ideje med volivci, privabiti v svoje vrste ugledne posameznike, predvsem iz gospodarstva. Kot sem v svojih prehodnih prispevkih že večkrat poudaril, sem prepričan, da bi ob ustreznem medijski podpori in pomoči zdravega (beri: gospodarstva v zasebni lasti) in strank desno od sredine, lahko nova liberalna stranka že na prihodnjih volitvah dosegla zavidanja vreden rezultat, vse tja do petnajst odstotkov. S tem pa bi se močno povečale možnosti oblikovanje vlade zavezane konceptom prosto tržnega kapitalizma, ki bi Slovenijo preusmerila na pota moderne države zahodnega tipa.

V. Mlakar: Svobodo se pleše drugače