Download!Download Point responsive WP Theme for FREE!

LIBERALCI UMIRAJO MLADI V SLOVENIJI

Print Friendly, PDF & Email

Last Updated on: 26th januar 2023, 06:27 pop

Vid Mlakar je raziskovalec na Medicinski fakulteti v Ženevi

“Osebna in ekonomska svoboda sta nedeljivi. Ni mogoče imeti ene brez druge. Ni mogoče izgubiti ene, ne da bi izgubil drugo.

Margaret Thatcher

Slovensko politično okolje je nabito z velikim številom strank. Od leta 2008 pred vsakimi volitvami vzniknejo tudi nove stranke, ki jih vodijo novi obrazi. ZARES, Pozitivna Slovenija, Levica, SMC, LMŠ, Svoboda. Čeprav se zdi, da v Sloveniji obstaja velika politična izbira in da je politične ponudbe dovolj za vse okuse, temu ni tako. Kaj je torej ključna razlika med slovenskim in zahodno evropskim političnim okoljem?

Da bi razumeli ključne razlike med Slovenijo in zahodom si moramo najprej pogledati osnove, kako politične stranke razdelimo na levo, desno in sredinsko. Najpomembnejši faktor pri opredelitvi stranke je njen odnos do ekonomskega modela, ki naj bi poganjal razporejanje dobrin in storitev v družbi. Klasičen zahodni pogled, ki drži še danes, razdeli stranke na stranke gospodarske svobode in gospodarske nesvobode. Prve so v prvi vrsti liberalne in konservativne stranke. Druge so socialdemokratske in socialistične stranke. Ključna razlika med obojimi je ta, da so prve osredotočene na dvigovanje standarda preko spodbujanja ustvarjanja dodane vrednost. To se zgodi zato, ker liberalne in konservativne stranke verjamejo v moč osebne svobode. Le-ta pa se v prvi vrsti kaže v zaupanju v  svobodno tržišče, ki je edini koncept v zgodovini človeštva, kjer pride do izmenjave storitev in dobrin ob hkratni svobodni privolitvi prodajalca in kupca. Zato je za delovanje takega sistema seveda nujna osebna svoboda (gibanja in govora). Ali kot je povedala pokojna Margaret Thatcher: “Osebna in ekonomska svoboda sta nedeljivi. Ni mogoče imeti ene brez druge. Ni mogoče izgubiti ene, ne da bi izgubil drugo.” Socialdemokratske, še bolj pa socialistične stranke, v nasprotju s tem gojijo proti znanstveno prepričanje, da ekonomski model svobodnega trga ne deluje. Tako zmotno prepričanje ima za posledico uvajanje nesvobodnega ekonomskega modela, dogovorne ekonomije, kjer za izmenjavo storitev in dobrin ni potrebno svobodno soglasje prodajalca in kupca. Nezadovoljstvo in frustracije prebivalstva, ki nastajajo ob takem prisilnem modelu ekonomske izmenjave, se morajo reševati z omejevanjem osebne svobode (govora, gibanja) in večanjem represije, če želi oblast omejiti nezadovoljstvo za to, da se ohrani model nesvobodne dogovorne ekonomije. Ker svobodno soglasje prodajalcev in kupcev pri socialistih ni nujen pogoj, saj se lahko enega ali drugega udeleženca poljubno prisili v nepošteno izmenjavo, je zato osrednja tema teh strank poljubno prerazporejanje ustvarjenega. Socialistične stranke zaradi tega niso usmerjene v ustvarjanje temveč prerazporejanje. Procese ustvarjanja jemljejo kot samoumevne in jih zato ne zanimajo. 

Drugorazredne politične lastnosti, ki definirajo stranke pa so socialna svoboda (kot je odnos družbe do skupnosti LGBT, družinskih razmerji, drog, vojske), zunanja politika, okoljska politika, red in spoštovanje prava, itd. Te teme so sekundarne zato, ker so dejansko definirane z izbiro osnovnega ekonomskega modela, ki naj bi poganjal družbo in so zato dejansko samo njegov podaljšek. Svoboda govora in gibanja je nesmiselna, če ni dovoljena svobodna ekonomska izmenjava in obratno. Prav tako kot so nesmiselni neskončni pogovori o socialnih politikah v nesvobodni socialistični ekonomiji, v kateri je že vse v naprej dogovorjeno in bi to naj reševalo socialne probleme.

Poglejmo sedaj sestavo švicarskega “spodnjega” doma parlamenta, da bomo lahko bolje razumeli temeljno razliko med Švico in Slovenijo. Za dodatno razumevanje razlik pa priporočam tudi branje članka Svobodo se pleše drugače.

Največja parlamentarna stranka v Švici je Švicarska ljudska stranka (55/200). Relativno močna je tudi koalicija Center (31/200), ki je zmerno desna, ekvivalent temu so demokratske stranke. Sledita ji dve socialdemokratski stranki: Socialdemokratska stranka (39/200) in Zeleni (30/200), ki je povezana s Stranko dela (komunisti 1/200). Nato pa pridemo do zanimivega fenomena, ki ga v Sloveniji ne zasledimo. Dve liberalni stranki: Radikalni liberalci (29/200) in liberalni zeleni (16/200). Predvsem pri liberalnih strankah v Sloveniji vlada absolutno nerazumevanje kaj naj bi te stranke bile. Zato vam v naslednji grafih prikazujem, kako Slovenci zmotno interpretirajo liberalnost.

Graf 1. Socialdemokratske stranke. Tako izgleda tipična socialdemokratska stranka stare evropske demokracije, ki se je v zadnjem desetletju radikalizirala in zaradi tega izgublja volivce. Celotna teža politike je preusmerjena na prerazporejanje ustvarjenega, odprto družbo in okolje. Njej tako rekoč identična je stranka zelenih kar pomeni, da gre za pravzaprav eno in isto stranko.

Vir: spletna stran švicarske vlade

Graf 2. Konservativne stranke. Ključna razlika pri teh strankah je povečano zanašanje za prosto-tržni kapitalizem in odklanjanje socialnih transferjev, ko to ni nujno potrebno. Zmerni desničarji temu niso povsem nasprotni, vendar pa imajo pri njihovem dodeljevanju višje standarde. Medtem ko je najmočnejša ljudska stranka absolutno proti socialnim transferjem in zagovarja močno prosto-tržno ekonomijo povezano z doslednim uveljavljanjem zakonov.

Vir: spletna stran švicarske vlade

Graf 3. Liberalne stranke. Iz grafa se jasno vidi, da liberalci zagovarjajo absolutni primat prosto-tržnega kapitalizma in nasprotujejo socialnim transferjem in dogovorni ekonomiji. Pri liberalcih gre dejansko za pravi nasprotni pol socialnih strank. Ključna ideja socializma je dogovorna nesvobodna ekonomije. Ta nima ničesar skupnega s prosto-tržno svobodno logiko ekonomije, ki jo zagovarjajo liberalci. Liberalci so kar se prosto-tržnosti tiče najbolj radikalno usmerjena stranka, bolj kot konservativne stranke. Liberalci vedno najprej vidijo rešitev za ekonomska in družbena vprašanja z uporabo prostega tržišča. Zanimiv fenomen je nastanek zelenih liberalcev. Ta stranka je nastala kot refleks na socialistično zeleno stranko, ki v paketu z zelenostjo hkrati prodaja tudi socialistično proti tržno revolucijo. Mnogi volivci v Švici so to spregledali in kaznovali “zelene socialiste” s podporo “zelenim liberalcem”. Švicarji namreč razumejo, da rešitev okolja ob sočasni uvedbi socializma ne bo rešilo okolja, bo pa uničilo ekonomijo. Zeleni liberalci tako iščejo in ponujajo rešitve ob hkratni ohranitvi prosto-tržnega kapitalizma in okolja. 

Vir: spletna stran švicarske vlade

In kako se sedaj politična krajina v Sloveniji primerja s Švicarsko. Na videz je podobna razdelitev strank tudi v Sloveniji. Vendar, ko pogledamo besede in delovanje strank, ugotovimo, da slovenska politika ni usklajena z moderno zahodno politično ureditvijo. V Sloveniji obstaja primanjkljaj strank na liberalnem spektru strankarskega prostora. Ta fenomen je zanimiv predvsem iz stališča, da naj bi proporcionalni sistem vodil v politično pluralnost. To tezo so zagovarjali predvsem levičarji, ki so trdili, da večinski sistem vodi v dihotomijo. Pri tem je realnost potrdila njihovo popolno zmoto in slabo sposobnost analitike, saj imamo kljub proporcionalnemu sistemu v Sloveniji efektivno dihotomni sistem. Vzori za to so večplastni, eden glavnih je zagotovo način sestavljanja vlade. Preprosto povedano: ali si ali pa nisi v vladi je dihotomna izbira. Drug spodbujevalec dihotomnosti pa je konceptualna razdeljenost Slovenstva, ki je tako močna, da ni sposobna dopuščati (ali odpuščati) sprehajanja iz levega na desni pol. O problemu razdeljenosti naroda po ekonomskem konceptu sem pisal že prej. Kaže se predvsem v sovražnosti enega pola do drugega. Koncepta svobodnega tržišča in socialistične dogovorne ekonomije sta nasprotujoča, ki ju ni moč združiti. Eden drugemu namreč strežeta po življenju, zato lahko brez velike bojazni zaključimo, da se bo tako stanje v Sloveniji prej ali slej razrešilo na način, da bo eden od teh konceptov propadel. Borba za oblast je neizprosna, saj vzvodi oblasti omogočajo uničenje nasprotujočega koncepta. 

Če sedaj pogledamo stranke v Sloveniji iz stališča zahodne politične doktrine vidimo, da stranke, ki izhajajo iz bivše komunistične partije in zveze socialistične mladine vse po vrsti ohranjajo svojo prvotno socialistično ideologijo. Prvi evolucijski stadij komunistov, ZLSD, LDS in DeSUS so vse nasprotovale prosto-tržnemu kapitalističnemu modelu in so zadrževale reforme, kolikor se je le dalo, da se le-ta ne bi uveljavil. Seveda se je prosto-tržni model s časom, predvsem zaradi zahtev EU in pričakovanj prebivalstva, da bomo vstopili v EU in NATO, kljub temu vsaj na papirju uveljavil. Vendar pa je predvsem LDS tukaj odigral izjemno podlo igro in v zakone, ki urejajo gospodarsko življenje Sloveniji navrtal dovolj lukenj, preko katerih je država lahko dalje udejanjala svoj monopolni položaj in lastništvo nad gospodarstvom, s čemer se je ohranjala kontinuiteta socializma (dogovorna državna ekonomija). Najbolj očiten primer tega je seveda slovensko zdravstvo in gospodarstvo, ki je mnoga desetletja ostalo pod kontrolo države preko lastništva podjetji. Drugi evolucijski stadij komunistov, kasnejši derivati LDS, seveda niso bili nič boljši. ZARES, PS, SAB, SMC, LMŠ in trenutno Svoboda so vse po vrsti klasične socialistične in niti ne socialdemokratske stranke. Vse po vrsti so namreč nastrojene proti prosto-tržnemu kapitalizmu, kar se kaže jasno v nenehnih poskusih povečanja neposredne vloge države v podjetjih, povečevanju davkov, zakonske regulacije, ohranjanju monopolizma države v zdravstvu, pokojninskih skladih, vmešavanju države v nepremičninski trg, šolstvo, centralizacija, itd.

Če mi ne verjamete vprašajte Roberta Goloba (ali njegove poslance) kaj si misli o (1) kompletni odprodaji državnih podjetji, (2) odpravi monopola ZZZS, (3) odpravi monopola ZPIZ in samostojnem varčevanju za pokojnino, (4) nižanju davkov, ki jih je višal in (5) nakazovanju bruto namesto neto plač delavcem. Vsak liberalec bi se pod to podpisal. Mislim, da je jasno, da Golob in njegovi navidezni liberalni predhodniki Marjan Šarec, Miro Cerar, Alenka Bratušek in Zoran Jankovič zagotovo ne. In nenazadnje je tudi bratenje z derivati komunistične partije ZLSD, SD in levica zelo povedno. Medtem ko se zahodni liberalci družijo s konservativci, Golob zelo zmerno konservativno NSi odklanja in govori, da povezovanje ni možno. Kar ponovno priča o njegovi socialističnosti.

O SD in Levici pa pravzaprav sploh nima smisla zgubljati besed, ker sta v okviru zahodnih političnih meril to ekstremno levi stranki. Omenjanje prosto-tržnih konceptov pri teh strankah povzroči histerični napad, kar je tipična značilnost socialističnih strank. Dovolj zgovoren dokaz njihovega ekstremizma pa je tudi zavračanje pravzaprav enega redkih evropskih socialdemokratov na Slovenskem političnem prizorišču, Boruta Pahorja. Slednji je v mnogih intervjujih jasno povedal, da je čas, da nehamo z državnim gospodarstvom. Hkrati pa daje občutek, da razume, da imajo socialne politike pomen samo, če državo poganja prosto-tržni kapitalizem. In da je uvajanje socialnih politik v okviru socialističnega sistema dogovorne ekonomije, kot ga imamo v Sloveniji še vedno na mnogih področjih, nesmisel brez primere.

In čeprav je videti, da so Švicarski socialni demokrati zelo radikalno levi morate seveda razumeti, da se švicarski SD nahajajo v povsem drugačnem gospodarskem, socialnem in političnem okolju. Kot sem pisal prej, v Švici vlada ekstremni prosto-tržni kapitalizem, s katerim bi z nekaterimi pridržki bil zadovoljen najverjetneje celo sam Milton Friedman. Kajti bolj ekonomsko svobodno, prosto-tržno, res skoraj več ne gre. Evropske socialdemokratske stranke (to velja tudi ali pa še toliko bolj za švicarski SD) so se zato, za razliko od slovenskih socialistov, primorane pogovarjati v okviru konceptov prosto-tržnega kapitalizma. Njihov namen ni uničenje in zamenjava prosto-tržne ekonomije z dogovorno ekonomijo, kajti taka retorika švicarski Delavski stranki (ekvivalent die Linke) zagotavlja en sam pičel sedež v 200 članskem spodnjem domu. Zato je dialog med socialdemokratskimi na eni in liberalnimi / konservativnimi strankami na drugi v Evropi še vedno mogoč, saj pogovori potekajo o 50 odtenkih prosto-tržnega kapitalizma in ne o njegovi zamenjavi ali obrambi socializma kot se to dogaja v Sloveniji. Najbolj zgovoren primer, ki kaže na konceptualno homogenost zahodnih družb je zmožnost tvorjenja “črno-rdečih” koalicij kot se to rado dogaja v Nemčiji. Te seveda ne bi bile možne, v kolikor bi konceptualne razlike bile tako velike kot je to v Sloveniji.

Drugi spekter političnega polja v Sloveniji v grobem pokrivata stranki SDS in NSi (prej SKD, SLS in SKD+SLS). Predvsem NSi je najverjetneje iz zahodne politične doktrine stranka, ki je najbolje usklajena z evropskimi koncepti zelo zmerne desnice, SDS pa malo manj. Vendar pa pri obeh strankah obstajajo socialistični zdrsi. NSi iz nejasnih razlogov nenehno ponuja sodelovanje z ekonomskimi ekstremisti, čeprav se je v začetku osamosvojitve kar nekajkrat hudo opekla. Medtem, ko se SDS zna za voljo “obrambe narodnega jedra” spogledovati s koncepti dogovornega socialističnega gospodarstva, česar pri Švicarski UDC ne boste zasledili.

Ob analizi stanja tako lahko zasledimo, da pravih liberalcev v Sloveniji sploh ni. Edini poskus prave liberalne stranke je bila Virantova Državljanska lista, ki pa jo je zaradi razklanosti političnega prostora preprosto raztrgalo. Ob pojavu so jo napadli tako rekoč vsi. Levi spekter sploh ni prenašal njihovih zahodnih konceptov svobodne ekonomije. Zanimivo pa tudi SDS, ki se je zmotno bal, da jim bodo jemali glasove. Vstop Državljanske liste v takratno drugo Janševo vlado je najprej povzročil revolt in izstop članov, ki so o sebi gojili zmotne predstave, da so liberalci. V resnici pa niso prenašali konceptov prosto-tržnega kapitalizma in so bili dejansko socialisti. Nato pa seveda uničenje stranke z vstopom v vlado trde socialistke Alenke Bratušek, ki razume, “da se Slovenci počutijo dobro z visokimi davki” in jim v tem z veseljem ustreže. Kasnejši razvoj dogodkov je nato jasno dokazal, da je predvsem SDS naredil napačne analize o tem, kaj prisotnost DL pomeni za njih, saj se je teza o kraji in drobljenju glasov izkazala za povsem napačno.

V zaključku tako lahko vidimo, da normalizacije slovenskega političnega prostora najverjetneje še dolgo ne moremo pričakovati. Ljudje namreč svojih političnih nazorov ne spreminjajo radi. Hkrati pa tudi ne želijo biti poraženci. V kolikor se bo želela Slovenija premakniti iz mrtve točke razklanosti naroda in v smer zahodno primerljive politike bo potrebno veliko političnega mojstrstva. Odstotek prebivalstva z ekstremno levimi nazori (30 do 35%) je namreč tako visok, da je levemu polu mnogo lažje doseči 50% kot desnemu polu. V politično mojstrstvo pa seveda šteje sposobnost zasedbe izpraznjenega liberalnega prostora in pozicioniranja ostalih zmerno desnih strank na način, da je povezovanje z njimi možno. Oboje gre pravzaprav z roko v roki, saj prava gospodarsko liberalna stranka lahko obstaja samo, če je glavne sile desno ne raztrgajo. Zato bo predvsem SDS moral posvetiti ogromno naporov najprej v razumevanje, da so liberalci njihovi zavezniki in da bo za prihod na oblast potrebno naravnati način komuniciranja in prezentacije tako, da ostaja odprta možnost za povezovanje. Prvo dejanje bi pri tem morala biti seveda diskretna pomoč pri ustanovitvi take stranke najprej programsko in delno tudi kadrovsko. Nato pa seveda evolucija v SDS in NSi, ki bi omogočala integracijo liberalne stranke v prostor strank zavezanih prosto-tržnemu kapitalizmu. Projekt Državljanske liste je dokazal, da bi taka stranka lahko posegla tudi do 15 odstotkov volilnega prostora. Kajti obstaja namreč spekter klasičnih liberalnih volivcev, ki razumejo, da je najpomembnejša svoboščina gospodarsko ekonomska svoboda. Da se socializma ne premaga na način, da se z njim obračunava v zgodovini, ampak na polju ekonomije z uvedbo prosto-tržnega modela v vse pore družbe in minimiziranja države. Zato se ti volivci ne želijo obremenjevati z drugorazrednimi socialnimi temami, ki po večini služijo samo kot dimna zavesa socialistov. Ali pa s konservativci, ki v srcu nosijo preveč skrbi za “nacionalno jedro” in pozabljajo, da je bistvo konservatizma vendarle prosto-tržni kapitalizem in minimalna država, ki pri ljudeh povzroči, da se začnejo zanašati na lokalno skupnost namesto centralno oblast. Ti volivci v tem trenutku nimajo svoje stranke, ki bi najbolje predstavljala njihova prepričanja. Ustanovitev liberalne stranke, ki bi bila naraven in tudi zanesljiv partner SDS in NSi, bi desnemu političnemu polu močno povečal možnosti, da na volitvah doseže ali celo preseže 50% in s tem sestavi trdno in na prosto-tržnih konceptih temelječo vlado. Takšna vlada bi lahko počistila z vso navlako, ki jo s seboj prinaša socialistična ideologija ter Slovenijo popeljala nazaj na pota družbene blaginje.

------------------------------------------------------------------------ Spletni časopis je vsakomur dostopen zastonj. V nastajanje vsebin in profesionalno korektnost je vloženo veliko truda. Novinarsko delo stane. Podprite Spletni časopis z donacijo:
Vsebine Spletnega časopisa je v letu 2019 deloma sofinanciralo ministrstvo za kulturo, ki je prispevalo 8396,78 evrov. Sofinanciranje je bilo dodeljeno tudi za leto 2020, a se mu je Spletni časopis odpovedal, ker je novinar in urednik portala Peter Jančič prevzel vodenje Siola in programa ne bi bilo mogoče izvesti.

Komentarji (0)

Disqus Comments (3)

https-spletnicasopis-eu