Dimitrij Rupel: BU- IN KLAKO-ČAR

Last Updated on: 12th oktober 2024, 03:19 pop

Avtomobil ali falcon?

Dr. France Bučar je pred 34 leti, januarja 1988, s svojim (zasebnim) avtomobilom odpotoval v Strasbourg, kjer je na povabilo Otta von Habsburga nastopil pred “skupino za Vzhodno in Srednjo Evropo” Evropskega parlamenta. Evropske politike je opozoril, da s podporo jugoslovanskim komunističnim oblastem spadajo na napačno stran zgodovine. Bučar je bil partizan, univerzitetni profesor, disident… Po besedah Jožeta Smoleta celo “narodni izdajalec”. Nato je bil med letoma 1990 in 1992 predsednik slovenske skupščine. Nikoli v svojem življenju ni potoval s falconom.

Med poglavitne državne osebnosti Slovenije (poleg Bučarja) štejem Jožeta Pučnika, Milana Kučana, Janeza Drnovška in Janeza Janšo. Za Drnovška vem, da je z jugoslovanskim falconom potoval kot član jugoslovanskega predsedstva. Nekoč, predno ga je kupila Slovenija, je enkrat letel s falconom na obisk k francoskemu predsedniku. (To je bil poskusni polet.) Za Janšo vem, da je v času prvega predsedovanja Slovenije Evropskemu svetu (2008) potoval z rednimi linijami. Pučnik je odšel iz politike pred falconom, Kučanu pa se je falcon izmaknil, ker je leta 2002 nehal biti predsednik. Vsi našteti gospodje so imeli velike politične izkušnje in (recimo!) zasluge.

In zdaj smo pri predsednici slovenskega Državnega zbora, ki naj bi ji – čeprav je komaj vstopila v politiko – falcon tako rekoč pripadal. Na novoletni koncert dunajskih filharmonikov – in nazaj – je potovala z vladnim falconom.

Še prej so z njim potovali še drugi predsedniki in ministri, vendar so – menda – pred kratkim omejili število uporabnikov. Število je bilo omejeno že nekoč, še v časih, ko je imela vlada malo pet sedežno letalo learjet, ki ga je socialistična republika Slovenija kupila leta 1986. Novo letalo je Drnovškova vlada naročila leta 2001, Ropova pa dala v najem leta 2004 ameriškemu podjetju General Maritime Corporation za deset let. Vlada, ki je predsedovala Evropski uniji leta 2008, je v Bruselj in kamorkoli že potovala s slovensko družbo Adria Airways, ki jo je zapravila neka poznejša (vendar ne Janševa) vlada. Kakšno naključje, da je bil prav v tistem času direktor Adrie finančni minister trenutne slovenske vlade.

Toda: so še važnejše reči od falcona.

V Sloveniji predsednika/predsednice republike ne volijo poslanci/poslanke, ampak je izvoljen/a neposredno – na predsedniških volitvah. Predsednik republike v Sloveniji je podobno kot v ZDA ali v Franciji (relativno) neodvisen od parlamenta, vendar nima velikih pooblastil, kot jih imata ameriški ali francoski predsednik. V državah s predsedniškim sistemom si parlamenti, da jim predsedniki ne bi zrasli čez glavo, jemljejo pravico, da jih na različne načine omejujejo. Tako ustanavljajo vplivne preiskovalne komisije in vodijo zaslišanja o najvažnejših državnih stvareh, npr. zaslišanja veleposlanikov.

V nekdanji socialistični Jugoslaviji smo imeli super-predsedniški (povrhu vsega pa še enostrankarski) sistem. Predsednik, pozneje pa predsedstvo, sta po svoje usmerjala in omejevala vlado, po drugi strani pa je vlado usmerjal oziroma omejeval tudi parlament, čeprav parlamenti v enostrankarskih sistemih niso bogvekako odločilni – no, glavno besedo pa je imela seveda partija. Slovenska vlada se je imenovala izvršni svet skupščine. Slovenski sistem je bil pomanjšan jugoslovanski sistem, na neki način pa je tako ostalo tudi po prvih demokratičnih volitvah oz. po osamosvojitvi. Slovenska ustava, ki je nastala v pogajanjih med Demosom in komunisti leto in pol po prvih demokratičnih volitvah, je omejila predsednika oz. predsedstvo republike in okrepila vlogo parlamenta. Čeprav je bil šef slovenske države pravzaprav predsednik vlade, ki mu v Nemčiji pravijo kancler, in čeprav je vlada tako rekoč neodvisna od predsednika republike, si je slovenski parlament dodelil nekatere vloge, ki so dodeljene parlamentom v predsedniških sistemih in ki so potrebne zaradi omejevanja velikanskih pristojnosti predsednika. Takšnih pristojnosti slovenski predsednik oz. predsednica seveda nimata, zato so se, odkar pomnim, vsi predsedniki republike, posebej pa še Milan Kučan, pritoževali, da imajo premalo oblasti.

Mačka z mišjo

Bučar je nekoč izjavil, da je parlament pač “glasovalni stroj”, kaj pa drugega. Pogosto je kateremu od poslancev iz koalicije, ki ji je pripadal, rekel, da “afne gunca”. Tako kot je Bučar obvladoval slovenski parlament, ga ni nihče nikoli več. Parlament je bil v Bučarjevem času nemara odločilni prostor oblasti. Bučar je pogosto opominjal vlado in njenega predsednika Peterleta. Pogosto je imel pripombe na ministre, tudi na zunanjega.

Za aktualni parlament se včasih zdi, da se igra s predsednikom vlade, z ministri in celo z veleposlaniki kot mačka z mišjo. Parlament lahko izvoli predsednika vlade, vendar mu, kot se je dogajalo pri Andreju Bajuku, ne izvoli vlade. Ameriški veleposlaniki morajo skozi kongresno sito, da predsednik ne bi v tujino poslal povsem neprimernega veleposlanika. To se predsedniku sicer lahko posreči, kadar je kongres na počitnicah ali če ima prijatelje v ustreznih senatnih odborih.

Pri nas pri izbiranju veleposlanikov kraljujeta predsednik vlade in parlament, predsednik republike pa lahko bolj iz hudobije kot na osnovi ustavnih in zakonskih določil zadrži podpis; torej ima vlogo, ki jo ima v predsedniškem sistemu parlament.

V Sloveniji poteka razprava o “enofaznem imenovanju vlade”:

Na oktobrskem posvetu je predsednik vlade Robert Golob kot alternativo že ponudil enofazno potrjevanje vlade v državnem zboru. Torej, da bi predsednik države podelil mandat za sestavo vlade, mandatar bi sestavil vladno ekipo, parlament pa bi glasoval o zaupnici tej ekipi.  

(Barbara Eržen, “Vsi bi hitreje do vlade, a še niso enotni”, Delo, 7. januarja 2023, str. 2.)

Takšna rešitev bi v resnici poenostavila postopek pri umestitvi vlade, toda – če se ne motim – bi odvzela parlamentu nekatere pristojnosti, ki so jih tako ali tako neupravičeno dobili. Zakaj neupravičeno? Ker naj bi z njimi omejili predsednika republike.

In zakaj še? Da bi okrepili položaj predsednika državnega zbora. Moč predsednika državnega zbora se je povečala po osamosvojitvi oz. po demokratičnih volitvah, ko se je nehala oblast šefa edine Komunistične partije, in ko se je zmanjšala vloga predsednika republike, ki je bil – po naključju – bivši šef komunistov.

Mimogrede še nekaj podatkov

8. aprila 1990 je bil France Bučar na listi Slovenske demokratične zveze izvoljen za poslanca, 9. maja pa na predlog zmagovite koalicije Demos za predsednika slovenske skupščine, ki je takrat štela 240 poslank in poslancev. 32 let pozneje (24. aprila 2022) je bila Urška Klakočar-Zupančič na listi zmagovitega Gibanja Svoboda izvoljena za poslanko, 13. maja pa za predsednico Državnega zbora, ki vsebuje 90 poslank in poslancev.

Prehod od izvolitve predsednika vlade do izvolitve kompletne vlade je bil dolgotrajen in zapleten, v parlamentu pa je seveda spodbudil vse mogoče igre. Slovenski sistem postavljanja vlade je v resnici zapleten, toda zapletenost ima korenine. Že pri prvem demokratično izvoljenem (Kučanovem) predsedstvu se je zapletlo pri njegovih pričakovanjih glede notranjega, obrambnega in zunanjega resorja. Zgodba se je na drugačen način ponovila tudi pri Golobovi vladi.

Od začetka je imela Slovenija tako rekoč tri enakopravne voditelje: predsednika predsedstva (pozneje predsednika republike), predsednika vlade in predsednika parlamenta. Takšna razporeditev moči je bila nekoč menda potrebna, morda bi bila potrebna tudi v primeru, če bi v Sloveniji predpisali kohabitacijo, morda celo kohabitacijo s sindikati in nevladnimi organizacijami. Učinkovita takšna delitev oblasti seveda ni.

Iz enakopravnosti treh voditeljev izhaja tudi dostopnost vladnega letala falcon. Spletni portal 24ur.com je februarja 2002 objavil naslednjo informacijo:

(Drnovškova) vlada je lani oktobra sprejela sklep, da bo kupila 12 sedežno trimotorno letalo znamke Falcon 900 EX, ki bo stalo 35 milijonov ameriških dolarjev. Tretjino denarja je francoskemu podjetju Dessault že plačala, dobila pa ga bo šele konec leta…
…Po podatkih strokovne revije “Business & Commercial Aviation” pa stane ura Falcona 900 EX…, najmanj 4500 USD.
…če izračunate, koliko bo stala vlado pot v ZDA (v obe smeri približno 18 ur), dobite znesek… od 60 do 80 tisoč USD.

Informacija je sprožila velikansko razburjenje. Sredi medijske nevihte in ihte različnih pravičnikov in zavistnežev, je Ropova vlada sklenila dati novo in plačano letalo v najem podjetju General Maritime Corporation za 125.000 dolarjev na mesec, sama pa je še naprej uporabljala mali in izrabljeni learjet, ki ga je socialistična republika Slovenija kupila leta 1986. Falcon, ki bi prišel prav v času predsedovanja leta 2008, se je vrnil v Slovenijo šele v času Pahorjeve vlade leta 2009. Zanimivo in celovito zgodbo o falconu je objavilo Delo leta 2012. (Slovenski falcon: Prestižnega ptiča tožba – Za falcona 2000 EX je država plačala več kot 30 milijonov evrov, zdaj pa ždi na tleh, Delo, 7. aprila 2012.)

Največja zanimivost zgodbe o falconu in njegovih potnikih/potnicah je seveda ta, da se je leta 2002 potovanje z vladnim falconom vesoljni Sloveniji zdelo pregrešno predrago, dvajset let pozneje pa se zdi cena potovanja z njim prava malenkost. Takšna cena pri podražitvah, o katerih slišimo vsak dan, ne more nikogar več presenetiti.

Če se prav spominjam, je pred lanskimi volitvami kandidat za predsednika vlade napovedal, da “bodo plesali”. Ni rekel, da bodo leteli.

Dimitrij Rupel je bil zunanji minister prve demokratično izvoljene slovenske vlade Lojzeta Peterleta, ki je izvedla osamosvojitev države. Zunanji minister je bil pozneje še večkrat v vladah Janeza Drnovška in Janeza Janše. Bil je tudi župan Ljubljane in veleposlanik v ZDA. Je avtor številnih knjig. V preteklosti je bil tudi urednik. Denimo, Nove revije, ko je izdala znamenito 57. številko.